Jedro

Zaradi odločilne vloge delodajalca pri pripravi in registraciji pisne pogodbe o zaposlitvi in zaradi varstva pravic delavca, kot šibkejše stranke, je treba ob dejanskem nastopu dela delavcu priznati pravice iz delovnega razmerja tudi če pisna pogodba o zaposlitvi po krivdi delodajalca ni sklenjena, če je dokazana sklenitev ustne pogodbe o zaposlitvi oziroma če je dokazan vsaj obstoj predpostavk za sklenitev takšne pogodbe. Ena od pomembnih predpostavk je tudi obstoj obojestransko izražene volje (vsaj obljube sklenitve pogodbe) v času opravljanja dela.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v času od 22.5.1992 do 31.5.1993 v delovnem razmerju pri tožencu in da mu je toženec za to obdobje dolžan priznati pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od 25.12.1992 do 31.5.1993 iz naslova plače za vsak mesec plačati 45.000,00 SIT. Glede plačila mesečnega zneska po 10.000,00 SIT za čas od 22.5. do 24.12.1992 pa se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in v tem delu sklenilo zadevo odstopiti v reševanje Okrajnemu sodišču v Piranu. Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi med strankama v sporu ni bila sklenjena, saj niti s strani tožnika, niti s strani toženca, dejanska volja za sklenitev take pogodbe ni dokazana.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede obstoja delovnega razmerja spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bil tožnik v času od 22.5.1992 do 31.5.1993 v delovnem razmerju pri tožencu in mu je za ta čas toženec dolžan priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Glede denarnih zahtevkov pa je prvostopno sodbo in sklep razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je utemeljilo z zmotno oziroma drugačno uporabo materialnega prava v smislu določb 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03), hkrati pa ugotovilo, da je bil dokazan tudi voljni element sklenitve pogodbe o zaposlitvi, tako da je prišlo med tožnikom in tožencem do faktičnega delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revident v tem, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP brez opravljene glavne obravnave glede elementov spornega delovnega razmerja ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje. V zvezi s povzetkom izpovedbe priče I. revizija sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med zapisnikom o izpovedbi te priče in razlogi izpodbijane sodbe. Poleg tega pa dejanska volja strank za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni dokazana.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede sklicevanja na izpovedbo priče I. o dejanskem delu tožnika ni utemeljen.

Ugotovitve obeh nižjih sodišč glede dejanskega dela tožnika pri tožencu do 24.12.1992 so v bistvenih elementih identične, tako da glede teh ugotovitev tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, ni utemeljen.

V sporu o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi spada v dejansko podlago sodbe tudi vprašanje pogodbene volje strank. Glede tega vprašanja sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da volja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi niti na strani tožnika in niti na strani toženca v vsem obdobju dela tožnika pri tožencu ni bila podana, ker je niti tožnik, niti toženec nista z ničemer dokazala. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo drugačno dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je na strani tožnika očitno obstajala volja za sklenitev delovnega razmerja in da je s strani toženca obstajala ustrezna obljuba, da bo delovno razmerje sklenjeno. Do tako spremenjenih ugotovitev je sodišče prišlo zgolj na podlago drugačne dokazne ocene, ne da bi v zadevi na obravnavi samo izvedlo dokaze (1. točka 358. člena ZPP), hkrati pa glede tega vprašanja ni šlo za zmotno uporabo materialnega prava v smislu določb 4. točke 358. člena ZPP, na katere se izpodbijana sodba sklicuje. Tako je sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe odločalo izven zakonitih okvirov, opredeljenih v 358. členu ZPP, tako da je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje utemeljen.

Glede na povedano je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da bo o tožnikovi pritožbi ponovno odločilo. Pri presoji obstoja delovnega razmerja je potrebno upoštevati določbe zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je veljal v spornem obdobju. Glede delovnega razmerja pri zasebnem delodajalcu je v 122. členu določal, da se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno, ko je (pismena) pogodba o zaposlitvi registrirana pri pristojnem organu in je delavec nastopil delo. Poleg nastopa dela je bil poudarek na obličnosti pogodbe o zaposlitvi (pismenost in registracija pri pristojnem organu). Zaradi odločilne vloge delodajalca pri pripravi in registracije pismene pogodbe o zaposlitvi in zaradi varstva pravic delavca, kot šibkejše stranke, je treba ob dejanskem nastopu dela delavcu priznati pravice iz delovnega razmerja tudi, če pismena pogodba o zaposlitvi po krivdi delodajalca ni sklenjena, če je dokazana sklenitev ustne pogodbe oziroma če je izkazan vsaj obstoj predpostavk za sklenitev takšne pogodbe. Ena od pomembnih predpostavk je pri tem tudi obstoj obojestranske pogodbene volje (28. člen ZOR) ali vsaj obljuba sklenitve pogodbe na drugi strani. Volja delavca za sklenitev delovnega razmerja mora biti dokazana ob sklenitvi in v času opravljanja dela.

Ob ponovnem odločanju o tožnikovi pritožbi v ponovljenem postopku bo sodišče moralo izhajati iz gornjih materialnopravnih izhodišč. Če bo ponovno prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje neobstoj pogodbene volje v času do 24.12.1992 zmotno ugotovilo, bo moralo v zadevi izvesti obravnavo in na njej ponoviti potrebne dokaze (1. točka 358. člena ZPP).

V skladu z določbami 3. odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.