Jedro

Končni obračun predstavlja poravnavo med strankama. Z njim pogodbeni stranki uredita vsa odprta in sporna razmerja ter dokončno določita (vse) medsebojne pravice in obveznosti iz pogodbe.

Izrek

Pritoži se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvem in tretjem odstavku izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 357,09 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 42,44 EUR od 19. 5. 2009 do plačila, zavrne; da se tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 46,80 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 129,60 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 58003/2009 z dne 07. 05. 2009 razveljavilo v celoti in postopek za plačilo 1.333,12 EUR ustavilo. S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 357,09 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 42,44 EUR od 19. 05. 2009 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3,57 EUR je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 159,80 EUR stroškov postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker gre za spor majhne vrednosti, je na podlagi 5. odstavka 458. člena o pritožbi odločila višja sodnica posameznica.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi je postopek tekel po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, zato se sme sodna odločba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih v postopku majhne vrednosti torej ni dopusten.

Predmet tožbenega zahtevka so (po delnem umiku tožbe) v pretežnem delu predstavljale kapitalizirane zamudne obresti od plačane glavnice, in je bilo zato v postopku na prvi stopnji sporno le vprašanje, kdaj je zapadla terjatev tožeče stranke po računu št. 32062650 z dne 20. 11. 2006 (A5). Pritožbeno sodišče meni, da gre sicer načeloma za dejansko ugotovitev, ki pa je v obravnavanem primeru prerasla v materialnopravno vprašanje, saj je odgovor odvisen izključno od pravilne uporabe materialnega (pogodbenega) prava in ne od dejanskih okoliščin primera.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je terjatev po navedenem računu zapadla v roku 60 dni po njegovi potrditvi (21. 01. 2007), in se pri tem oprlo na 7. člen med strankama sklenjene pogodbe o oddaji in prevzemu del (A3), ki tako določa. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita neupoštevanje oz. zmotno presojo vsebine končnega obračuna z dne 03. 02. 2009 (B2). Ni mogoče pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da pravdni stranki v končnem obračunu nista ugotavljali preostanka dolga po navedeni pogodbi. Če bi to držalo, potem končni obračun ne bi imel narave končnega obračuna. Pravilno je pritožbeno stališče, da predstavlja končni obračun poravnavo med strankama (1050. člen OZ) in da z njim pogodbeni stranki uredita vsa odprta in sporna razmerja ter dokončno določita (vse) medsebojne pravice in obveznosti iz pogodbe. Da so poleg tega, kar je določeno v končnem obračunu, ostala še kakšna odprta oz. nerazrešena vprašanja oz. obveznosti po tej pogodbi, nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, pa tudi iz 8. člena končnega obračuna je razviden njun namen, da po izpolnitvi obveznosti po tem obračunu druga do druge iz naslova pogodbe nimata nobenih neporavnanih obveznosti več (razen tistih, ki izhajajo iz naslova garancije za odpravo napak v garancijski dobi).

Drži sicer ugotovitev prvostopnega sodišča, da stranki v končnem obračunu nista izrecno uredili vprašanja zamudnih obresti, vendar pa prav ta ugotovitev vodi k nasprotnemu zaključku, kot ga je zavzelo prvostopno sodišče. Glede na to, da sta pravdni stranki končni obračun sestavili s precejšnjo zamudo, saj je bil izdelan več kot dve leti po zaključku, prevzemu in celo pretežnemu plačilu pogodbenih del, sta imeli vse možnosti, da v njem uredita tudi vprašanje zamudnih obresti za preostanek neporavnanega dolga tožene stranke po pogodbi. Več, kot izrecno izhaja iz končnega obračuna, tožeča stranka ni upravičena zahtevati. Iz njegovih določil pa, četudi bi lahko bila jasnejša in preciznejša glede določitve višine neporavnanih obveznosti tožene stranke, smiselno vendarle izhaja, da sta pogodbeni stranki medsebojna razmerja urejevali po stanju na dan sestave končnega obračuna (glej 6. in 7. člen) in ne na dan izvršitve oz. prevzema pogodbenih del. Tudi v primeru, če bi sledili razlogom prvostopnega sodišča, da je vprašanje zamudnih obresti v končnem obračunu ostalo odprto, pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 3. odstavka 12. člena pogodbe, s katerim si je tožena stranka pridržala pravico, da zadrži 10% vrednosti vsakokratne situacije do končnega obračuna oziroma do izročitve ustreznega zavarovanja. Pravdni stranki sta torej s pogodbo dogovorili (delno) sočasno izpolnitev njunih medsebojnih obveznosti (101. člen OZ), kar pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna izpolniti svoje obveznosti plačila 10% vrednosti situacije, vse dokler ji tožeča stranka ni izročila dogovorjenega zavarovanja. Učinek zadržanja na terjatev tožeče stranke (v višini 10%) do tožene stranke se kaže v tem, da tožena stranka do izročitve zavarovanja ni v zamudi, ampak je v upniški zamudi tožeča stranka. Drugi odstavek 300. člena OZ določa, da pride upnik v zamudo takrat, ko je sicer pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti. Učinek te zamude je takšen, da od dneva upnikove zamude nehajo teči zamudne obresti (2. odstavek 301. člena OZ). Sočasno izpolnitev sta pravdni stranki dogovorili tudi v končnem obračunu (glej 5. in 6. člen ).

Tožena stranka tako niti z izplačilom 10% vrednosti po računu št. 32062650 z dne 20. 11. 2006 niti z izplačilom razlike po končnem obračunu v višini 1.298,16 EUR ni bila v zamudi, dokler ni prejela ustreznega zavarovanja za odpravo napak v garancijski dobi. Ker je tožeča stranka to svojo obveznost po neprerekanih trditvah tožene stranke izpolnila šele dne 13. 02. 2009, je dolžniška zamuda tožene stranke nastopila šele z naslednjim dnem 14. 02. 2007 in šele od tega datuma dalje je tožeča stranka upravičena do zakonitih zamudnih obresti.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je predlog za izvršbo za plačilo 1.375,56 EUR vložila dne 07. 05. 2009, istega dne je bil izdan tudi sklep o izvršbi. Pretežni del vtoževane glavnice (1.333,12 EUR) je tožena stranka plačala dne 15. 05. 2009, tožeča stranka pa je takoj po prejemu plačila za navedeni znesek umaknila tožbo. Na podlagi 158. člena ZPP je torej tožeča stranka upravičena do povrnitve izvršilnih stroškov v znesku 60,84 EUR, prav tako pa mora tožena stranka stroške v zvezi z ugovorom zoper izdani sklep o izvršbi nositi sama, saj je te stroške (oz. njihov pretežni del) zaradi nepravočasnega plačila glavničnega zneska povzročila sama.

Ker pa tožeča stranka z zahtevkom v nadaljevanju pravdnega postopka ni uspela, na podlagi 154. člena ZPP nosi svoje stroške pravdnega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni štev. 3100 Odvetniške tarife v višini 89,70 EUR + 20% DDV, kar znaša 107,64 EUR. Po opravljenem pobotu izvršilnih in pravdnih stroškov pravdnih strank , je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 46,80 EUR. Zaradi uspeha s pritožbo pa je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je ob upoštevanju pritožbenega pcto 404,31 EUR po tar. št. 3210 OT odmerilo v višini 48,00 EUR z 20% DDV = 57,60 EUR in takse za pritožbo v višini 72,00 EUR, skupaj torej 129,60 EUR.