Jedro

ZBPP, ZKP ali kakšen drug zakon pravice obdolžencev do BPP ne urejajo drugače, kot je to predvideno v ZBPP za tožene stranke v drugih postopkih, zato daje povedano po prepričanju sodišča podlago za sklep, da interes pravičnosti iz 71. člena ZKP ni identičen načelom pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki bi jim moralo nasprotovati prosilčevo pričakovanje glede kazenske zadeve. To, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma da mu bo v nasprotnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin njegovega primera izrečena primerna kazenska sankcija, pa že po naravi stvari ne more biti v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. Zato v kazenskih zadevah pri odločanju o dodelitvi BPP obdolžencem ne gre za enako presojo, kot je bila urejena v ZKP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 397/2014 z dne 4. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za zastopanje v kazenskem postopku I K 49956/2013, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.

Iz obrazložitve izhaja, da zoper prosilko kot obdolženko teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena. Organ navaja, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne opredeljuje načela pravičnosti, da pa to v skladu s prevladujočo prakso Upravnega sodišča RS terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistvenega elementa pravice do poštenega sojenja. Na podlagi vpogleda v kazenski spis ugotavlja, da je glede na opis in težo očitanega kaznivega dejanja ter vsebino dokazov, ki se bodo izvajali na naroku, mogoče zaključiti, da se v postopku ne bodo obravnavala pravno in dejansko zapletena vprašanja, ker da so okoliščine storitve kaznivega dejanja v zadostni meri raziskane in dejansko stanje ni zapleteno. Poleg navedenega ni drugih dodatnih okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnici pošten postopek zagotovljen le ob pomoči strokovne obrambe. V kazenskem postopku namreč velja načelo materialne resnice in je sodišče tudi po uradni dolžnosti dolžno ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist (torej tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga), v dvomu pa je dolžno odločiti v njegovo korist. Zato meni, da dodelitev BPP v obravnavani zadevi ni utemeljena, saj je tožnici tudi brez zagovornika ob zagotovljenem poštenem sojenju v kazenski zadevi omogočena uresničitev pravice do zagovora in obrambe.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da nima nikakršnega premoženja in je zato upravičena do brezplačne pomoči zagovornika. Sprašuje, zakaj jo je organ za BPP kar sam obsodil. Smiselno torej predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01) je namen omenjene pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pri odločanju o tem, ali je prosilec upravičen do BPP, se ne presoja le njegovo premoženjsko stanje (finančni pogoj iz 13. člena ZBPP), ampak tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP (prvi odstavek 24. člen), v konkretnem primeru torej okoliščine in dejstva o kazenski zadevi I K 49956/2013 zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki se očita tožnici. V okviru tega pogoja se kot take okoliščine upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Iz navedenih določb izhaja, da se BPP dodeli, če ne obstoji katera od okoliščin v zvezi z zadevo, ki je predmet obravnave v sodnem postopku, ki bi očitno kazala, da dodelitev BPP ni smiselna bodisi zato, ker je zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za BPP, očitno nerazumna oziroma je prosilčevo pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če prosilec očitno zlorablja inštitut BPP itd. V omenjenem tretjem odstavku se sicer pojavljata besedni zvezi „pričakovanje ali zahtevek“ in „pričakovanje ali zahteva“, vendar pa sodišče meni, da se oboje nanaša na zadevo, v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP, saj na to jasno kaže uvodni stavek prvega odstavka 24. člena. Poleg tega ZBPP tožnikovo zahtevo (vlogo) za odobritev BPP terminološko označuje kot prošnjo (prim. npr. 11., 20. in naslednje člene ZBPP).

V zadevi je torej sporno, ali je tožničino pričakovanje glede njene kazenske zadeve, v kateri je obdolženka, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar po stališču organa ni upravičena do BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka presojala tožničino upravičenost do BPP za kazenski postopek z vidika vprašanja, ali v tej zadevi, ko ni pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (primeri obvezne obrambe iz 70. člena ZKP), tako ravnanje terja interes pravičnosti, da bi se s tem zagotovila dejanska enakost strank v kazenskem postopku (torej državnega tožilca in tožnice kot obdolženke). S tem je organ dejansko odločal o vprašanju, ki ga je do sprememb ZBPP (Uradni list RS, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP-B) urejal ZKP v prvem odstavku 71. člena. Ta je omogočal, da je v primerih, ko ni bilo pogojev za obvezno obrambo, obdolženec pa si po svojih gmotnih razmerah ni mogel sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, če je bilo to v interesu pravičnosti. Pri odločanju, ali je postavitev takega zagovornika v interesu pravičnosti, je sodišče upoštevalo obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne specifične okoliščine, ki so kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 242/2007). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tudi upravni organ v tej zadevi nekatere od teh okoliščin upošteval pri odločanju o tem, ali je treba tožnici zaradi zagotovitve poštenega postopka, torej zaradi pravičnosti v smislu 71. člena ZKP, postaviti zagovornika.

Po presoji sodišča je organ na podlagi ugotovitve, da tožnica ne bi bila upravičena do zagovornika v smislu 71. člena ZKP, nepravilno štel, da bi dodelitev BPP nasprotovala načelom pravičnosti in morale po ZBPP.

Da navedenega ne gre enačiti in da se je različnosti ureditve glede postavitve zagovornika po 71. členu ZKP in v smislu ZBPP zavedal tudi predlagatelj zakona, izhaja iz obrazložitve predloga ZBPP (Poročevalec DZ, št. 77/00). V njej je med drugim navedel, da ZKP ureja posebno obliko BPP in predvideva tudi možnost, da se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, da pa predlagatelj ocenjuje, da teh oblik BPP zaradi sprejetja tega zakona ne gre razveljavljati, ter še, da se je odločil, da veljavne predpise ohrani in da s tem strankam možnost izbire med možnostmi iz predlaganega zakona (torej ZBPP, op. sodišča), ki so nedvomno širše /.../.

Tako je omenjeni drugi odstavek 1. člena ZBPP že v času uveljavitve predvideval BPP, namenjeno uresničevanju sodnega varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah. Obenem je v 3. členu dopustil, da je z zakonom lahko BPP drugače urejena kot v ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek). V teh primerih, ko se je BPP uveljavljala po posebnem zakonu, so se določbe ZBPP uporabljale le glede vprašanj, ki niso bila urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek). Tudi iz Poročevalca DZ, št. 77/00, izhaja, da se je ZBPP v primerih odločanja o BPP po specialnih zakonih uporabljal subsidiarno.

Šele ZBPP-B je v 38. členu določil prenehanje uporabe 71. člena ZKP, v obrazložitvi k tej spremembi (Poročevalec DZ, št. 131/07) pa je bilo kot razlog navedeno, da je z vidika enakopravnosti upravičencev do BPP smotrno, da se ohrani le en postopek, drugi pa ukine.

Navedeno pomeni, da do razveljavitve 71. člena ZKP ni prišlo zato, ker bi bila ta oblika BPP in pogoji zanjo vključeni že v ZBPP, ampak iz razloga smotrnosti in izenačitve vseh prosilcev za BPP ne glede na vrsto postopka. S tem je tudi za obdolženca v kazenskem postopku predvidena le možnost pridobitve BPP po ZBPP in pod enakimi pogoji, kot veljajo za prosilce v drugih sodnih postopkih. Ker poleg tega ZBPP-B kljub prenehanju uporabe 71. člena ZKP ni posegel v določbe ZBPP in ni predpisal posebnih pogojev, s katerimi bi bile upoštevane posebnosti kazenskega postopka oziroma položaja obdolženca v primerjavi s strankami npr. v pravdnih postopkih, ni mogoče govoriti niti o tem, da je bila vsebina 71. člena ZKP prenesena v ZBPP.

Ker torej ZBPP, ZKP ali kakšen drug zakon pravice obdolžencev do BPP ne urejajo drugače, kot je to predvideno v ZBPP za tožene stranke v drugih postopkih, daje povedano po prepričanju sodišča podlago za sklep, da interes pravičnosti iz 71. člena ZKP ni identičen načelom pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki bi jim moralo nasprotovati prosilčevo pričakovanje glede kazenske zadeve. To, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma da mu bo v nasprotnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin njegovega primera izrečena primerna kazenska sankcija, pa že po naravi stvari ne more biti v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. Zato v kazenskih zadevah pri odločanju o dodelitvi BPP obdolžencem ne gre za enako presojo, kot je bila urejena v ZKP.

Organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer sklicuje na večinsko sodno prakso tega sodišča, v skladu s katero je odločal, in našteva tudi zadeve, vendar pa je sodišče v tej sodbi obrazložilo, zakaj se ne strinja z izpodbijano odločbo (enaka stališča je zavzelo že v zadevah I U 1643/2011, I U 1807/2012, I U 1850/2012, I U 1935/2012 in I U 230/2014) in s tem tudi, zakaj ta odločitev odstopa od drugih odločitev sodišča v primerljivih zadevah. Vrhovno sodišče RS, ki je pristojno za zagotavljanje enotne sodne prakse, pa doslej o tem vprašanju še ni odločalo.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).