Jedro

Trditve, ki jih je toženka v tem postopku podala, se nanašajo le na priposestvovanje služnosti in so podlaga le ugotovitvenemu, ne pa tudi dajatvenemu zahtevku. Zato je bilo potrebno v tem oziru pritožbi ugoditi in izpodbijano odločitev glede dajatvenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila spremeniti tako, da se ta zavrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje: - v točki I/2 izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Tožnika A. B., roj ... , EMŠO: ... in B. B., roj ... , EMŠO: ... , oba stan. ..., sta dolžna v roku 15-ih dni izstaviti toženki C. C. za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, s katero bosta izrecno in brezpogojno dovolila za vse potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 66/2 k.o. ... in na njej stoječe stanovanjske hiše, kot gospodujočih stvari, vknjižbo služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka od javne poti parc. št. 1619/4 k.o. ... in parc. št. 67/7 k.o. ... po v naravi obstoječi asfaltirani poti po zemljiščih parc. št. 1619/3 k.o. ... in parc. št. 1620 k.o. ... do meje s parc. št. 66/2 k.o. ..., v breme nepremičnin parc. št. 1619/3 k.o. ... in parc. št. 1620 k.o. ... kot služečih stvari, sicer bo takšno vknjižbeno dovoljenje nadomestila ta pravnomočna sodba.“, - v točki II/1 izreka glede zahtevka po tožbi na opustitev (s strani toženke, njenih izvršitvenih pomočnikov in obiskovalcev) parkiranja vozil, odvodnjavanja meteornih voda na zemljišče tožnikov, spiranja pasjih iztrebkov, puščanja zabojnika s smetmi na zemljišču tožnikov in košnje na zemljišču tožnikov ter v stroškovni odločitvi (točki I/4 in II/2 izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 10. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na opustitev vsakršnega poseganja v njuno lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1620/0 in 1619/3 (obe k.o. ...), še posebej opustitev hoje in vožnje z vozili, parkiranja vozil, odvajanja meteornih voda in spiranja pasjih iztrebkov, puščanja zabojnika s smetmi ter košnje trave na zemljišču tožnikov (II/1 točka izreka). Prav tako je zavrnilo njun zahtevek na plačilo stroškov postopka (II/2 točka izreka). Ugodilo pa je zahtevku, ki ga je z nasprotno tožbo uveljavljala toženka, in sicer da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 66/2 k.o. ... obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po v naravi asfaltirani poti, ki poteka od javne poti parc. št. 1619/4 k.o. ... in parc. št. 67/7 k.o. ... po zemljiščih parc. št. 1619/3 k.o. ... in parc. št. 1620 k.o. ... v breme vsakokratnega lastnika omenjenih služečih nepremičnin, ki sta v lasti tožnikov vsakega do polovice (točka I/1 točka izreka). Tožnikoma je v zvezi z omenjenima parcelama naložilo izstavitev primerne listine za vknjižbo služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti (točka I/2 točka izreka), jima prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in voženj ter jima naložilo odstranitev lesenih palet, plastičnega soda, kovinske palice, ograje iz lesenih desk in peska s poti ter opustitev vsakršnega postavljanja ovir na to pot (točka I/3 izreka). Odločilo je še, da sta dolžna tožnika toženki v roku 15-ih dni od izdaje sodbe nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.178,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I/4 točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku, saj naj bi razpravljajoči sodnik že drugič zavzel stališče o obstoju služnosti brez navedbe preverljivih razlogov (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navajata, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo. Menita, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek, opredeljen v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe, zavrniti. V primeru, ko sodišče ugotovi obstoj stvarne pravice, posebna listina, na podlagi katere bi prišlo do vpisa ugotovljene stvarne pravice v zemljiško knjigo, ni potrebna. Poudarjata, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb pravdnega postopka v smislu določil 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama sta trdila, da je imela toženka le prekarij, ne pa služnostne pravice. Izpodbijana sodba glede tega nima nobenih preverljivih, jasnih in prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prav tako ni pojasnilo, zakaj naj bi bile nepremičnine tožnikov obremenjene s stvarno služnostjo pravice hoje in vožnje Navajata, da naj bi fotografije, ki sta jih predložila, potrjevale njune navedbe. Iz njih izhaja, da priče niso izpovedale po resnici, pri čemer pa sodišče v razlogih izpodbijane sodbe glede njihove verodostojnosti, oziroma zakaj jim je sledilo, ni zapisalo ničesar. Zgolj stavek, da so izpovedale verodostojno, ne zadošča. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka (točka 8 razlogov izpodbijane sodbe) sodišče ni navedlo nobenih razlogov. Zapisalo je le, da je zato, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku toženke, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov. To je napačno, saj gre za dva popolnoma ločena tožbena zahtevka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah. Razen zahtevka, da se toženki prepove hoja in vožnja po njunem zemljišču, preostali zahtevek tožnikov z morebitno služnostno pravico nima nobene zveze. Sodišče bi moralo v razlogih izpodbijane sodbe jasno razmejiti med trditveno podlago strank, vsebino dokaznega gradiva, svojo dokazno oceno dokaznega gradiva, sintezo dokazne ocene in lastnimi dejanskimi ugotovitvami. Tega pa izpodbijana sodba ne vsebuje. Prav tako se sodišče ni opredelilo do njunih trditev, podanih na glavni obravnavi dne 30. 10. 2017, ko sta izpodbijala verodostojnost prič, ki so izpovedale, kako uporabljajo sporno pot. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili nejasni. To naj bi še posebej veljalo za 10. točko, saj ni jasno, kaj je sodišče hotelo povedati. Razlogi naj bi bili tudi sami s seboj v nasprotju kot tudi z vsebino zapisnika o izvedbi dokazov. Pritožba navaja, kaj naj bi D. D. izpovedala na glavni obravnavi dne 22. 12. 2015 oziroma dne 30. 10. 2017. Sodišče naj bi z razlogovanjem, da, ker naj bi šlo le za enkraten dogodek, prepovedi voženj ni potrebno upoštevati, prišlo samo s seboj v nasprotje. Noben zakonski predpis ne določa števila prepovedi, da do priposestvovanja služnosti ne bi prišlo. Izpovedba priče D. D., da je bila celo njena hčerka tista, ki jo je ob obisku tožnika spomnila na izrečeno prepoved vožnje, pod vprašaj postavlja verodostojnost izpovedbe njene hčerke E. D. Iz fotografij jasno izhaja, da priče niso izpovedovale resnice, ko so trdile, da sporno pot uporabljajo za dovoz do nepremičnin toženke. Sodišče bi moralo navesti natančne razloge, zakaj je zaslišanim pričam vero poklonilo. Gre za očitno nasprotje med ugotovitvijo, da so se vožnje izvajale nemoteno. Tudi „laična“ ugotovitev sodišča, da „zgornje poti“, to je dostopa, ki poteka po javni poti (parc. št. 5218/0 k.o. ...) in po trasi že obstoječe služnostne pravice, ki je v korist toženkinih nepremičnin vpisana pri parc. št. 76/4 k.o. ..., ni mogoče uporabljati, je v nasprotju s tem, kar je izpovedala priča D. D. in kar so izpovedale ostale priče (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, je prišlo posledično do napačne uporabe materialnega prava. Pritožba pojasnjuje, zakaj bi moralo sodišče slediti izpovedbi tožnika. Pri nepravnem priposestvovanju služnosti je bistveno, da je ni mogoče pridobiti le z izvrševanjem, saj je potrebno izpolniti druge z zakonom določene pogoje. Sodišče naj bi popolnoma prezrlo določbo tretjega odstavka 217. člena SPZ (pritožba navaja, kaj naj bi omenjena določba predvidevala). Pogoj je, da je bilo izvrševanje služnosti opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Toženka se ne more sklicevati na priposestvovanje, če je služnost izvrševala na način, ki lastniku služeče nepremičnine ni zaznaven. Bistvo izpovedbe tožnika je v tem, da je kakršnokoli vožnjo komurkoli po njegovih nepremičninah prepovedal, če jo je zaznal. Pritožba omenja, kaj naj bi izhajalo iz izpovedbe D. D. Nerealno je pričakovati, da bi toženka priznala, da so ji bile vožnje prepovedane, saj bi s tem negirala svoje trditve o obstoju zatrjevane služnosti. Isto velja tudi za F. F. Bistveno za njegovo izpovedbo je, da je vožnje opravljal v dopoldanskem času, to je v času, ko tožnikov ni bilo doma. Da se vožnje niso izvajale v času, ko se je tožnik nahajal doma (kar pritrjuje njegovim navedbam, da je vožnje prepovedal), izhaja iz fotografij, ki sta jih tožnika vložila. Pritožba navaja, kaj naj bi iz teh fotografij izhajalo. Glede tožbenega zahtevka tožnikov na opustitev parkiranja oziroma opustitev odvodnjavanja meteornih voda, spiranja pasjih iztrebkov, opuščanje zabojnika za smeti in opustitev košnje na njunem zemljišču, izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Posledično se pritožnika pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede zaključka, da je bila s strani toženke (upoštevaje tudi izvrševanje le-te s strani njenih pravnih prednikov) v korist parcele št. 66/2 k.o. ... in v breme parcel tožnikov št. 1619/3 in št. 1620, obe k.o. ..., priposestvovana služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, je sodišče prve stopnje podalo jasne in prepričljive razloge. Zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Zgolj okoliščina, da se tožnika s tem zaključkom oziroma zanj podanimi razlogi ne strinjata, pa dvomov vanj ne vzbudi. Na drugi strani so njune trditve o tem, da je šlo zgolj za prekarij, neizkazane, oziroma jim glede na neizpodbite ugotovitve1 sodišča prve stopnje ni moč slediti.

6. Navajanje pritožnikov, da fotografije, ki sta jih predložila, potrjujejo njune navedbe, in da naj bi iz njih izhajalo tudi, da priče niso izpovedale po resnici, ne drži. Te odražajo zgolj stanje v trenutku posnetka2 v sicer relevantnem obdobju 35-ih let, ki ga je v ozir vzelo sodišče prve stopnje, pri čemer je do ugotovitev prišlo tudi na podlagi zaslišanja številnih v postopku zaslišanih prič, katerih izpovedbe je ocenilo kot skladne in verodostojne.3 Da ta ocena ni pravilna, pritožba ne uspe prepričati.4 Točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe vsebuje (tudi) ugotovitve sodišča prve stopnje o (ne)primernosti druge poti, ki naj bi jo (po navedbah tožnikov) lahko uporabljala toženka, kar pa za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno.5 Namreč okoliščina, ali ima slednja morebiti še drugo pot (dostop),6 za presojo vprašanja, ali je prišlo do zatrjevanega priposestvovanja služnosti, sama za sebe ni bistvena. Okoliščine, ki so narekovale ugoditev toženkinemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnosti s prav takšno vsebino, so hkrati razlog za zavrnitev zahtevka tožnikov na opustitev hoje in vožnje z vozili. Ker se zahtevka izključujeta, je okoliščina, da imata različni pravni podlagi (kot to izpostavlja pritožba), nerelevantna. Iz teh razlogov pojasnilo, ki ga je za zavrnitev zahtevka tožnikov na opustitev hoje in vožnje z vozili sodišče prve stopnje podalo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, povsem zadošča. 7. Do katerih relevantnih trditev tožnikov, ki naj bi jih slednja podala na naroku za glavno obravnavo dne 30. 10. 2017 in s katerimi naj bi izpodbijala verodostojnost prič (ki so izpovedale, kako uporabljajo sporno pot), se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ni razvidno oziroma pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je glede zaključka o obstoju (o priposestvovanju) služnostne pravice podalo jasne in neprotislovne razloge, ki niso v nasprotju niti z vsebino zapisnika o izvedbi dokazov. Pritožba sicer zatrjuje drugače, a je v tem oziru presplošna in posledično neprepričljiva.7 Edino, kar konkretno izpostavlja, je podvajanja dela obrazložitve, do katerega je (očitno) pomotoma prišlo v 9. in 10. točki obrazložitve8 izpodbijane sodbe, a zaradi katerega (gledano v celoti) le-ta ni nič manj jasna oziroma prepričljiva. Zgolj okoliščina, da nobena zakonska določba ne predvideva, koliko prepovedi lastnika služeče nepremičnine je potrebno, da do priposestvovanja služnosti ne pride, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje (kot to neutemeljeno navaja pritožba) s svojimi razlogi oziroma zaključki prišlo kakorkoli samo s seboj v nasprotje. Obenem je moč ugotoviti, da je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru enkratna prepoved vožnje ne omogoča ugotovitve, da je tožeča stranka izvrševanju služnosti nasprotovala, ustrezno obrazložen9 in prepričljiv. Pritožba tudi v tem oziru ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka. Prav tako pa so presplošni in neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno.

8. Pritožbeno pojasnjevanje,10 da se toženka ne more sklicevati na priposestvovanje, če je služnost izvrševala na način, ki lastniku služeče nepremičnine ni zaznaven, ni upoštevno. Ker nobenih tovrstnih pravočasnih in konkretnih navedb v postopku na prvi stopnji tožnika nista podala, predstavlja njuno navajanje, da se vožnje niso izvajale v času, ko je bil tožnik doma, da pa je (pri čemer se pritožba sklicuje na njegovo izpovedbo11) A. B. kakršnokoli vožnjo komurkoli po njegovih nepremičninah prepovedal, če jo je zaznal, nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP12).

9. Utemeljeno pa pritožnika ugovarjata zoper odločitev v točki I/2 izreka izpodbijane odločitve, v okviru katere je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (po nasprotni tožbi) na izstavitev zemljiško-knjižne listine, na podlagi katere bi lahko toženka na predmetnih parcelah tožnikov in v korist svoje nepremičnine vpisala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili. Trditve, ki jih je toženka v tem postopku podala, se nanašajo le na priposestvovanje služnosti13 in so (utemeljena) podlaga (le) ugotovitvenemu, ne pa dajatvenemu zahtevku. Zato je bilo potrebno v tem oziru njuni pritožbi ugoditi in izpodbijano odločitev glede predmetnega (dajatvenega) zahtevka spremeniti (358. člen ZPP) tako, da se ta zavrne.

10. Nadalje pritožnika upravičeno ugovarjata, da izpodbijana sodba glede (njunega) zahtevka na opustitev (s strani toženke, njenih izvršitvenih pomočnikov in obiskovalcev) parkiranja vozil, odvodnjavanja meteornih voda, spiranja pasjih iztrebkov, puščanja zabojnika za smeti ter košnje trave na njunem zemljišču (točka II/1 izreka) nima nobenih razlogov. Vsebina tega (zahtevka) namreč za razliko od zahtevka na opustitev hoje in vožnje z vozili, očitno (bistveno) presega vsebino (obseg) služnosti, ki (kot je bilo ugotovljeno) obstaja v korist toženkine nepremičnine.14 Pritožbi je bilo zato potrebno tudi v tem oziru ugoditi in odločitev (v točki II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) glede opustitve predhodno omenjenih dejanj, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi (točki I/4 in II/2 izreka) razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).15 V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje po lastni presoji (in sicer z izvedbo dokazov, ki sta jih pravdni stranki v zvezi z njim predlagali) dopolni dokazni postopek ter se obrazloženo16 opredeli do (utemeljenosti) omenjenega (dela) tožbenega zahtevka.

11. Ker ostalo pritožbeno navajanje (iz prej omenjenih razlogov) ni utemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere to sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep (odločitev v drugi alineji I. točke izreka predmetne odločbe) je dovoljena pritožba v roku 15-ih dni od prejema pismenega odpravka te odločbe. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno na pošti. Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih pri naslovnem sodišču, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče RS. Pritožba mora obsegati navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se ta izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pri tem pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo odpraviti novo sojenje.

1 Glej predvsem 19. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Iz njih tudi ni razvidno, čigava so parkirana vozila, ki jih izpostavlja pritožba. Pri tem za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov ni bistveno, kje so parkirali drugi, ampak (zgolj), da so pot (dostop) na zatrjevan način uporabljali toženka in njeni pravni predniki. Iz vseh teh razlogov fotografije, na katere se (tudi sicer preveč splošno) sklicuje pritožba, ne vzbudijo nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da so jo slednji (v obdobju, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo) uporabljali nemoteno (glej tudi 7. točko obrazložitve te odločbe). 3 Zgolj okoliščina, da naj bi bila toženka (kot stranka) zainteresirana za izid te pravde (oziroma za ugotovitev, da so njene trditve o obstoju služnosti resnične), sama za sebe ni zadosten razlog za dvom v verodostojnost (resničnost) njene izpovedbe. 4 Pri čemer je bilo predhodno pojasnjeno tudi, zakaj ni prepričljivo pritožbeno sklicevanje na predložene fotografije. 5 Zaradi tega je brezpredmetno (nekonkretizirano) pritožbeno navajanje, da naj bi glede njene uporabnosti D. D. in ostale priče izpovedale v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje. 6 V tem postopku (ki se ne vodi zaradi določitve nujne poti) v zvezi s to „drugo“ potjo ni bil postavljen noben zahtevek (kar je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišča prve stopnje). 7 Vse to enako velja za povsem splošno pritožbeno navajanje, da bi moralo (a ni) sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe jasno razmejiti med trditveno podlago strank, vsebino dokaznega gradiva, svojo dokazno oceno dokaznega gradiva, sintezo dokazne ocene in lastnimi dejanskimi ugotovitvami. 8 In sicer vsebine toženkine izpovedbe. Hkrati je v 10. točki obrazložitve (prav tako očitno pomotoma) povzeta vsebina stroškovnega zahtevka tožnikov. 9 Glej predvsem 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Do tega naj bi po besedah D. D. (glej njeno izpovedbo podano na naroku za glavno obravnavo dne 30. 10. 2017) prišlo v posledici slabe volje zaradi „robnikov“. Ker je konflikt s tožnikoma zaradi robnikov ob zaslišanju na naroku dne 25. 8. 2016 omenila tudi njena hči (priča) E. D., je pritožbeno izpostavljanje vprašanja verodostojnosti zadnje omenjene priče neprepričljivo. 10 Ob sklicevanju na tretji odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami). 11 Ki tako kot vsebina ostalih dokazov neobstoječih (manjkajočih) trditev ne more nadomestiti. Iz istega razloga je zato brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na predložene fotografije oziroma izpovedbo priče F. F. 12 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 13 Ker sta tem navedbam tožnika konkretno ugovarjala in (v odgovoru na nasprotno tožbo) sodišču prve stopnje predlagala, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, navedba toženke (podana v odgovoru na pritožbo), da omenjenemu zahtevku nista ustrezno ugovarjala, ne drži. 14 Zato okoliščine, ki so narekovale njeno ugotovitev, (same za sebe) ne predstavljajo razlogov za zavrnitev zahtevka tožnikov v tem (preostalem) delu. 15 Pri čemer razlogi za vrnitev zadeve pred drugega sodnika (kot sta to v pritožbi predlagala tožnika) niso izkazani. 16 Torej z navedbo jasnih in konkretnih razlogov.