Jedro

Zahtevka, ki ju je tožnik postavil kot primarnega in podrednega, sta v pretežnem delu povsem identična. V okviru obeh tožbenih zahtevkov tožnik zahteva, da se ocena delovne uspešnosti tožeče stranke kot diplomata za sporno obdobje in sklep ministrstva v celoti razveljavita, s tem da je v podrednem zahtevku še pristavek, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje pred spremenjeno komisijo za preizkus ocene. V delu, kjer sta oba zahtevka identična, ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, zato bo moralo v nadaljevanju sodišče prve stopnje šteti, da do takšne kumulacije ni prišlo, saj je dejansko celoten primarni tožbeni zahtevek vsebovan v podrednem tožbenem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo tožnikove dokazne predloge le z obrazložitvijo, da so nepotrebni, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke člena 339/2 ZPP. Na podlagi člena 287/2 ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. Če namreč razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov niso upravičeni oz. ustavno sprejemljivi, lahko to predstavlja kršitev 8. točke člena 339/2 ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni zahtevek tožnika za razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožeče stranke kot diplomata za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in sklep tožene stranke z dne 18. 9. 2009. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev ocene delovne uspešnosti za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in sklepa tožene stranke z dne 18. 9. 2009, pri čemer naj bi se zadeva vrnila toženi stranki v ponovno odločanje pred spremenjeno komisijo za preizkus ocene. V I. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je ocena delovne uspešnosti tožnika kot diplomata za leto 2007 „odlično“. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločilo o pravdnih stroških tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 724,34 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev njegovih pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjave, saj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič dr. A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.. Sodišče prve stopnje pravzaprav ni zaslišalo niti ene priče, ki jih je predlagal tožnik, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Navedene priče bi vedele izpovedati o dejanskem delu tožnika in o vseh očitkih, ki jih je tožena stranka navajala v zvezi s svojim izgovorom, zakaj ga ni ocenila z oceno odlično. Tožnik je vse očitke tožene stranke argumentirano zavrnil, za vsak očitek je predlagal tudi izvedbo drugih dokazov (predvsem zaslišanje prič), tako da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik očitke glede storjenih strokovnih napak zanikal le pavšalno. Pojasnil je razloge za prekoračitev finančnih sredstev, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Do te prekoračitve je prišlo zaradi velikega števila delegacij, ki so se v letu 2007 zvrstile na veleposlaništvu v H., ti stroški pa se takrat še niso refundirali iz sredstev resorja, katerega predstavnik je bil na delovnem obisku, ampak jih je krilo veleposlaništvo. Tožnik je z depešami toženo stranko ves čas opozarjal na nujnost refundiranja, teh sredstev pa ni porabil niti zase niti jih ni porabil nezakonito. Tožena stranka se do razlogov za prekoračitev sredstev sploh ni vsebinsko opredelila. Prvostopenjsko sodišče prič tožnika v zvezi s prekoračitvijo sredstev za reprezentanco ni zaslišalo, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Tudi glede udeležbe tožnika kot člana delegacije ob obisku ... zunanjega ministra I.I. je tožnik predlagal priče, katerih pa sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve ni zaslišalo, temveč je o tej zadevi odločalo le na podlagi izpovedbe J.J. ter vpogledalo v dopis Kabineta predsednika vlade. Tožnik je pojasnil, da je imel ustrezna dovoljenja s strani predstavnikov RS, prav tako pa je pojasnil okoliščine svoje udeležbe pri spornem obisku (13. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 12. 2013). Tudi v zvezi z očitkom napake pri razdeljevanju volilnega materiala za volitve predsednika RS, ki so potekale v oktobru 2007 ter kvazi nerednega poročanje tožnik izpostavlja, da je tožena stranka dogodke napihnila. Do neljube napake (obvestilo o razpisu volitev za predsednika RS je prejel tudi hrvaški državljan) je prišlo zaradi obilice dela na veleposlaništvu. O tem dogodku bi se lahko sodišče prve stopnje objektivno prepričalo, če bi zaslišalo B.B., ki je bil takrat konzul na veleposlaništvu. Tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo. Tudi s tem je bistveno kršilo postopek, to pa je vodilo v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za kvazi neredno pošiljanje diplomatskih depeš. V letu 2007 je bilo iz veleposlaništva v H. na Ministrstvo za zunanje zadeve poslano 578 depeš, bile so pošiljane redno, pri čemer pa tožniku tožena stranka pred seznanitvijo z oceno glede depeš ni nikoli ničesar očitala. Sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za pribavo teh depeš, s čimer bi se tožnik lahko razbremenil očitkov o kampanjskem in površnem obveščanju. Prav tako bi o teh depešah vedele izpovedati predlagane priče, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti ni zavrnitve dokaznega predloga obrazložilo. V zvezi z odnosi na veleposlaništvu je bil predlagan za zaslišanje D.D.. Sodišče ga ni zaslišalo in svoje odločitve ni obrazložilo. Enako velja za predlagane priče B.B. in G.G.. O odnosih in delovnem okolju na veleposlaništvu je sodišče prve stopnje zaključilo zgolj na podlagi dopisa K.K., ki pa je bila tam zaposlena le kratek čas, veleposlaništvo pa je zapustila iz osebnih razlogov. Sicer so vsi očitki zoper tožnika pavšalni in nekonkretizirani, zato nanje niti ni mogel podati jasnega odgovora. Priča J.J. je izpovedoval pristransko, ni pojasnil, kakšna dodatna navodila in dodatne usmeritve naj bi tožnik potreboval, niti tega, kaj bi lahko na področju promocije slovenske kulture tožnik še dosegel. Dejstvo, da je bil tožnik v letu 2007 ocenjen neustrezno, izhaja tudi iz elektronskega sporočila dr. A.A., vendar ga sodišče glede tega ni zaslišalo in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje zaslišalo skoraj vse predlagane priče tožene stranke, toženo stranko je s tem favoriziralo, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti. Z neizvedbo predlaganih dokazov in z neobrazložitvijo tega je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, prav tako pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Določene priče je zaslišalo zgolj korespondenčno, pridobilo je le njihove pisne izjave, čeprav bi jih moralo zaslišati neposredno. S tem je bila tožniku odvzeta možnost zahtevati dopolnitve in pojasnila k odgovorom, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo v delu, kjer je ocenilo, da tožena stranka ni kršila procesnih pravil v postopku ocenjevanja tožnika. Tožena stranka bi morala poleg določb ZJU uporabljati tudi določbe ZUP (tako tudi VDSS opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012). Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da L.L., član komisije, ni bil pristranski. Prav zato je tožnik zahteval njegovo izločitev pri toženi stranki, vendar ni bil uspešen. O konfliktu med tožnikom in L.L. bi vedel izpovedati E.E., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, zavrnitve tega dokaza pa ni obrazložilo. Le na podlagi izpovedbe L.L. je zaključilo, da ni našlo razlogov za njegovo pristranskost. Ni pojasnilo, zakaj je verjelo L.L., ne pa tožniku glede pristranskosti L.L.. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati pristranskosti L.L., saj sodišče prve stopnje dokaza, ki ga je predlagal tožnik (zaslišanje E.E.), sploh ni izvedlo. Glede na določbe ZUP bi morala tožena stranka upoštevati tožnikov razlog za izločitev L.L. in imenovati drugo komisijo. Ker tega ni storila, je izpodbijani sklep nezakonit, saj je bila z njim kršena tožnikova pravica do objektivne in nepristranske ocene njegovega dela. Tožena stranka tudi ni spoštovala 12. člena Pravilnika o ocenjevanju uspešnosti diplomatov, saj tožnika ni seznanila z vsemi podatki, ki jih je upoštevala pri določitvi ocene. To pa pomeni, da tožena stranka ni zadostila zahtevam iz pravilnika. Razen tega se obrazložitve tožnikove ocene niti ne da preizkusiti, saj napaka ocenjevalca J.J., ki tožnika ni seznanil z oceno, ni mogla biti sanirana na seji komisije, kjer so bili ustno podani argumenti za tožnikovo oceno. Tožnik je bil s temi argumenti prvič seznanjen šele na pritožbenem organu, kar je v nasprotju s pravilnikom in ZJU. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke člena 339/2 ZPP.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal oceno delovne uspešnosti, ki mu jo je podala tožena stranka za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in sklep Ministrstva za zunanje zadeve z dne 18. 9. 2009, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika za preizkus ocene in potrjena ocena uspešnosti za tožnika za leto 2007. V zvezi s tem je tožnik oblikoval primarni in podredni tožbeni zahtevek.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pomeni uveljavljanje podrednega tožbenega zahtevka posebno vrsto kumulacije zahtevkov (člen 182/3 ZPP). Podredni zahtevek tožnik postavi za primer, če bo njegov primarni zahtevek zavrnjen. Bistvo relacije med primarnim in podrednim zahtevkom je v tem, da mora biti v podrednem zahtevku vtoževano nekaj drugega, kot pa je vtoževano v primarnem zahtevku ob pogoju, da morata biti oba zahtevka v medsebojni zvezi, za oba zahtevka mora biti predpisana ista vrsta postopka, prav tako pa mora biti za odločanje o obeh zahtevkih stvarno pristojno isto sodišče (člen 182/4 ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta zahtevka, ki ju je tožnik postavil kot primarnega in podrednega, v pretežnem delu povsem identična. V okviru obeh tožbenih zahtevkov tožnik zahteva, da se ocena delovne uspešnosti tožeče stranke kot diplomata za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in sklep Ministrstva za zunanje zadeve št. ... z dne 18. 9. 2009 v celoti razveljavita, s tem da je v podrednem zahtevku še pristavek, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje pred spremenjeno komisijo za preizkus ocene. V delu, kjer sta oba zahtevka identična, ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, zato bo moralo v nadaljevanju sodišče prve stopnje šteti, da do takšne kumulacije ni prišlo, saj je dejansko celoten primarni tožbeni zahtevek vsebovan v podrednem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo njegove dokazne predloge le z obrazložitvijo, da so nepotrebni (razlog za zavrnitev dokaznih predlogov je enak tako v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo dne 11. 9. 2013, kot tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe) storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke člena 339/2 ZPP. Na podlagi člena 287/2 ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. Če namreč razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov niso upravičeni oz. ustavno sprejemljivi, lahko to predstavlja kršitev 8. točke člena 339/2 ZPP. Ali je bila ta kršitev storjena, pa stranka ne ve, dokler sodišče svoje odločitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga ne obrazloži (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 106/2011 z dne 15. 10. 2013). Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče obrazložiti razlog bodisi za nepotrebnost, bodisi za nerelevantnost oz. očitno neprimernost predlaganega dokaza. Šele v takšnem primeru ima stranka možnost, da ugotovi razloge za zavrnitev dokaznih predlogov in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013, sklep VS RS VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014). Ker sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni vsebinsko obrazložilo svoje odločitve za zavrnitev dokaznih predlogov, tožnik ni mogel vedeti, če so razlogi za takšno odločitev ustavno sprejemljivi, zato z uveljavljanjem te kršitve šele v pritožbenem postopku ni bil prekludiran (tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012, sklep opr. št. VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014). Glede na to je tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke člena 339/2 ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev bodisi tako, da bo predlagane dokaze izvedlo, bodisi tako, da bo zavrnitev predlaganih dokazov ustrezno obrazložilo (tudi ob upoštevanju substanciranja posameznih dokaznih predlogov s strani tožnika).

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 236.a ZPP, ker ni neposredno zaslišalo prič M.M., K.K. in G.G., ki so v postopku podale pisne in podpisane izjave o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedovale na naroku. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 4. 2. 2013 sprejelo sklep, da se pridobi pisne izjave navedenih prič, pri čemer sta obe stranki skladno z omenjenim sklepom v pisnih vlogah oblikovali vprašanja, na katera naj bi priče odgovorile. Sodišče prve stopnje je pričam poslalo dopis s postavljenimi vprašanji, po prejemu teh izjav s strani prič pa je sodišče te izjave poslalo v vednost strankama, kar izhaja iz odredb sodišča prve stopnje na teh izjavah. Ker nobena od strank po prejemu teh izjav ni zahtevala neposrednega zaslišanja prič (člen 236.a/6 ZPP), sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ker teh prič ni neposredno zaslišalo.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da bi morala tožena stranka v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.) ugoditi zahtevi tožnika za izločitev enega od članov komisije za preizkus tožnikove ocene in imenovati novo komisijo, ker je tožnik ugovarjal pristranskosti enega od članov komisije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlog, ki ga je v zvezi s sestavo te komisije uveljavljal tožnik, ni bil izključitvene narave (niti po 35. členu ZUP), temveč je bil odklonitveni. To pa pomeni, da je že iz tega razloga neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka (avtomatično) imenovati drugo komisijo zaradi spornosti enega od njenih članov.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila določbe 12. člena Pravilnika o ocenjevanju uspešnosti diplomatov (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 36/2005 in nadalj.) glede seznanitve tožnika z oceno uspešnosti in z vsemi podatki, ki so bili upoštevani pri določitvi ocene. Iz dokaznega postopka izhaja, da je ocenjevalec z namenom seznanitve tožnika z oceno opravil s tožnikom telefonski razgovor dne 22. 7. 2008 (kar je bilo v skladu s 3. odstavkom 12. člena Pravilnika), vendar pa do obrazložitve ocene ni prišlo iz razlogov na strani tožnika. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati kršitve 12. člena Pravilnika v zvezi s seznanitvijo tožnika z njegovo oceno uspešnosti za leto 2007. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sta pisni obrazložitvi ocene tožnika in odločitve o zavrnitvi njegove zahteve za preizkus ocene zares skopi (A1, A11), zaradi česar je vprašljivo, če sta ti obrazložitvi tožniku sploh omogočili pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča RS (odločba opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010) o tem, da si brez ustrezne obrazložitve odločbe, s katero se odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, pravice do pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti. Po stališču pritožbenega sodišča so lahko sicer predmet presoje zakonitosti ocene uspešnosti le tisti razlogi, na katere je oprla svojo odločitev komisija za preizkus ocene in ki so v tej odločbi ustrezno obrazloženi.

Na preostale pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo (posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji - 2. točka izreka izpodbijanega sklepa) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka in nato ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.