Jedro

V konkretnem primeru je Sklad oddal komunalno opremljeno zemljišče za ceno, ki jo sestavljata odškodnina za zemljišče in sorazmerni stroški opremljanja. vse skupaj pa je dogovorjena prodajna cena, ki je po določbi 5. člena ZDPN osnova za davek na promet nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčne Izpostave v A, s katero je le-ta Skladu stavbnih zemljišč občine A (v nadaljevanju: Sklad) kot davčnemu zavezancu odmerila davek na promet nepremičnin od oddaje stavbnega zemljišča v uporabo v višini 2 655 871,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka najprej citira 2., 4. in 5. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90 - v nadaljevanju: ZDPN), v katerih je opredeljeno, kaj predstavlja promet nepremičnin, kdo je zavezanec za davek in kako se določi davčna osnova. V nadaljevanju navaja, da je po podatkih upravnih spisov Sklad sklenil s pravnim prednikom tožnika, družbo BBB d.o.o. iz A dne 20. 12. 1995 pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča za gradnjo poslovno servisnega objekta C in o plačilu sorazmernega dela stroškov komunalne ureditve zemljišča, ki mu ga je oddal v gradnjo v k.o. D v izmeri 3936 m2. Odškodnina znaša za zemljišče 152 672,00 DEM in za dodatno funkcionalno zemljišče 52 000,00 DEM. V členih pogodbe od 6 do 9 so določeni stroški priprave in opremljanja stavbnega zemljišča, ki jih je dolžan plačati investitor v skladu z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 18/84, 33/89 - v nadaljevanju: ZSZ) in znašajo za 2936 m2 zemljišča, na katerem bo zgrajen objekt 1 171 141,00 DEM in za cca 1000 m2 dodatnega funkcionalnega zemljišča 159 550,00 DEM. Prvostopni organ je odmeril davek na promet od davčne osnove 132 793 551,00 SIT po stopnji 2%, kar znese 2 655 871,00 SIT. S tem ga je odmeril od celotne pogodbene vrednosti, to je od cene nezazidanega stavbnega zemljišča in sorazmernega dela stroškov za njegovo pripravo in opremljanje. Tožena stranka meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno in skladno s predpisi. Pri tem se sklicuje na ZSZ, ki določa, da Sklad odda stavbno zemljišče za gradnjo investitorju proti plačilu cene zemljišča in sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, ki ga mora po tem zakonu poravnati investitor. V 50. členu istega zakona je še določeno, da cena kvadratnega metra stavbnega zemljišča zajema povprečne stroške pridobitve zemljišča na območju urejanja stavbnega zemljišča in povečano vrednost zaradi družbenih vlaganj, valoriziranih v letu oddaje. Te določbe je po mnenju tožene stranke razumeti tako, da so v ceno oddaje zemljišča v uporabo vedno vključeni tudi stroški komunalne ureditve zemljišča in da Sklad zemljišča ne more sploh oddati v uporabo v mestih in naseljih ter na območjih, namenjenih za kompleksno graditev, če to ni komunalno urejeno po določbah tega zakona. Zato je obveznost plačila stroškov priprave in opremljanja zemljišča v konkretnem primeru nastala s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe oziroma pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je njihovo plačilo vezano šele na izdajo gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru je Sklad oddal komunalno opremljeno zemljišče za ceno, ki jo sestavljata odškodnina za zemljišče in sorazmerni stroški opremljanja. Vse skupaj pa je dogovorjena prodajna cena, ki je po določbi 5. člena ZDPN osnova za davek na promet nepremičnin.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke kot nezakonito odpravi ter ji zadevo vrne v nov postopek. Meni, da tožena stranka napačno razlaga 50. člen ZSZ in da je prezrla določbo 49. člena ZSZ, ter da zato davčna osnova ni ugotovljena pravilno. 47. člen ZSZ res določa, da Sklad lahko odda za gradnjo le komunalno urejeno zemljišče, vendar ta določba ne spreminja določbe 49. člena, ki pove, kaj je investitor dolžan plačati za oddano zemljišče. Po določbi 49. člena stroški za pripravo in opremljanje niso del cene stavbnega zemljišča, le-ta pa je (samo) predmet odmere davka na promet nepremičnin. Zato vztraja, da sorazmerni del stroškov opremljanja tudi v konkretnem primeru ne more biti predmet odmere davka, ampak je to le cena zemljišča, kot to določa 5. člen ZDPN. Samo dejstvo, da je Sklad izračunal sorazmerni del stroškov in jih investitorju obračunal v isti pogodbi kot kupnino za zemljišče, še ne more biti razlog, da je od tega zneska odmeril tudi prometni davek. Tožnik še navaja kot splošno znano, da Sklad stavbnih zemljišč mesta F od stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča nikoli ni odmerjal prometnega davka. Razen tega odmera davka tudi na sorazmerni del stroškov postavlja investitorje, ki kupujejo zemljišča od Sklada v neenakopraven položaj z drugimi investitorji, ki plačajo sorazmerni del stroškov na podlagi odločbe upravnega organa pred izdajo gradbenega dovoljenja in na ta način niso dolžni plačati še 2% davka od tega zneska.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je prijavilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ... .

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da gre za odplačni prenos pravice uporabe na stavbnem zemljišču (in s tem nepremičnine) v javni lastnini, ki po določbi 2. člena ZDPN podleže plačilu davka na promet nepremičnin. Sporen tudi ni položaj strank v tem postopku. Pač pa je sporna "dogovorjena prodajna cena" oziroma cena za prenos pravice uporabe in s tem davčna osnova za obračun prometnega davka.

V tem pogledu pa med strankama ni spora, da se s pogodbo odda stavbno zemljišče iz prvega odstavka 47. člena ZSZ in tudi ne, da gre za odplačni prenos s strani Sklada. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je cena za prenos pravice uporabe in s tem davčna osnova cena sestavljena tako iz odškodnine za zemljišče in kot tudi iz sorazmernega dela stroškov za njegovo komunalno ureditev. To izhaja že iz besedila 49. člena ZSZ, na katerega se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in po katerem se stavbno zemljišče odda investitorju proti plačilu cene zemljišča in (proti plačilu) sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja. Obenem pa takšna določitev cene tudi logično sledi, kot prav tako pravilno poudari že tožena stranka, iz tistih določb ZSZ, po katerih lahko Sklad takšno zemljišče odda samo komunalno urejeno. Tožena stranka torej po povedanem nikakor ne prezre določbe 49. člena ZSZ, kot trdi tožeča stranka v tožbi, ampak jo, nasprotno, skupaj z določbo 50. člena v obrazložitvi izpodbijane odločbe v celoti citira, pa tudi pravilno razloži in uporabi. Tudi po presoji sodišča namreč iz citirane določbe ne izhaja, kaj je investitor sam oziroma neposredno dolžan plačati za oddano zemljišče, kot to zmotno meni tožena stranka, ampak je prispevek k stroškom za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča naveden kot element cene, po kateri se takšno zemljišče odda v uporabo, sklicevanje na investitorja in na določbe tega zakona pa pomeni samo način, po katerem se ta znesek oziroma prispevek izračuna. Zgolj na določitev pogodbene cene - tokrat na izračun cene zemljišča - se po presoji sodišča nanaša tudi nadaljnja določba 50. člena ZSZ. Čim pa je tako, ima tožena stranka prav, da predstavlja celotni pogodbeni znesek ceno prenosa oziroma oddaje zemljišča v uporabo in s tem davčno osnovo iz 5. člena ZDPN, ki je, kot že rečeno, "dogovorjena prodajna cena" in ne cena zemljišča, kot to zavajajoče trdi tožnica. Posledično pa ima tožena stranka prav tudi, ko ugotavlja, da je bil prometni davek obračunan in naložen v plačilo od pravilne davčne osnove in v pravilni višini.

Drugačno ravnanje davčnih organov bi bilo v nasprotju z zakonom. Na domnevno drugačno in hkrati v celoti neizkazano postopanje davčnih organov v Ljubljani se zato tožnica ne more uspešno sklicevati. Uspeti pa tudi ne more z ugovorom neenakosti, saj je (bil) njen drugačen pravni položaj pri pridobitvi zemljišča utemeljen v različnem dejanskem položaju - tako v pogledu zemljišča kot tudi v pogledu položaja (statusa), ki ga ima prodajalec.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.