Jedro

Tožnik je z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji v letu 2002 opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival. Na podlagi iste pokojninske dobe zato ne more zahtevati priznanja pravice do starostne pokojnine tudi v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. 4132570 z dne 25.8.2003 in št. P-4132570 z dne 4.5.2004 in prizna pravica do starostne pokojnine od 6.6.2003, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da se odpravita odločbi toženca št. 4132570 z dne 25.8.2003 in št. P-132570 (pravilno P-4132570) z dne 4.5.2004 ugodilo tako, da je odločilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 6.6.2003 in naložilo tožencu, da bo o višini in izplačevanju starostne pokojnine odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je določbo 177. člena zakona potrebno uporabljati le tako, da je zavarovanec, katerega pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, je bila že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te, ali pa le za izpolnitev pogojev v tej drugi državi, je z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi že opravil izbiro med pokojninama. Navedena določba omogoča izbirno pravico zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi in jo tam tudi uživa. Z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski po odločbi 10.4.2003, je tožnik že izčrpal izbirno pravico. S tem, ko je bila pravica enkrat že uveljavljena, se ji upravičenec ne more odpovedati. Ustavitev izplačevanja starostne pokojnine z odločbo 3.6.2003 ne more vplivati na priznanje pravice do starostne pokojnine v Sloveniji. Tožnik brez upoštevanja pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, pri nosilcu zavarovanja v letu 2003, ne bi izpolnjeval pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Meddržavni sporazum med Slovenijo in Republiko Srbsko, ki bi omogočal zavarovancem, ki so bili zavarovani v kateri od obeh držav, uveljaviti sorazmerni del pokojninske dajatve, še ni bil sklenjen. Vztraja, da je do sklenitve ustrezne pogodbe med državama mogoče izhajati le iz določbe 177. člena zakona. Sodišče je zmotno tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine na podlagi določbe 36. člena zakona, kar tudi ni v skladu z namenom zakonodajalca. Republika Slovenija, ki je članica Evropske skupnosti, je dolžna upoštevati tudi pravne predpise Evropske skupnosti in sicer Uredbe 1612/68, 1408/71 in 574/72. Sklicuje se na stališče, ki ga je v sorodnih spornih zadevah zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Poudarja pomen sodne prakse in enotne uporabe prava v istovrstnih zadevah na eni strani ter ogroženost izvajanja 14. in 22. člena Ustave na drugi strani.

V odgovoru na pritožbo se tožnik v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ne strinja se s stališčem toženca, da iz 177. člena izhaja, da če je zavarovanec že izrabil možnost izbire, tega ne more več uveljavljati, ker naj bi šlo za enkratno dejanje. Meni, da gre za izbirno pravico za primer pridobitve pravice do pokojnine, pridobljene v večih državah za enako pokojninsko dobo. Če bi bile trditve toženca pravilne, bi to zakon moral izrecno predpisati. Posledica začetka uživanja pokojnine ni izguba pravice do drugih pokojnin, ampak pravice le mirujejo. Pritrjuje stališču sodišča, da imajo tujci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnine v Republiki Sloveniji enake pravice kot domači državljani. Stališče toženca izhaja še iz ureditve, ki je veljala pred sedaj veljavnim zakonom. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v 3. odstavku 75. člena izrecno določil, da je navedeno pravico mogoče izkoristiti samo enkrat. ZPIZ/92 pa v 1. odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana. Ker sedanji ZPIZ-1 ne predpisuje niti izrecno niti ne na primer z besedo „uveljavi“, je stališče toženca, kako bi bilo treba določbo 177. člena razlagati, napačno. Tožnik je pravico do starostne pokojnine v Sloveniji pridobil šele ob starosti 63 let, ker prej te pravice ni mogel uveljavljati. V kolikor bi obveljalo stališče toženca, bi se tožnik odpovedal pravici do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, še preden je to pravico v Republiki Sloveniji pridobil. Stališče toženca je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli, saj je posamezniku odvzeta pravica do pokojnine. Toženec v zvezi s trditvami, da bi prišlo do dvojnih dajatev, prihaja tudi sam s seboj v nasprotje, s tem, da ustavitev izplačevanja starostne pokojnine pri tujem nosilcu ne more vplivati na priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Navaja, da so toženčeve navedbe pavšalne, da 177. člen omogoča izbirno pravico zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi. Vendar zakon ne reče, da upokojenec, ki je pravico do izbire že izkoristil, ne more ponovno izbirati, ko izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugi državi. Nepomembno je sklicevanje na to, da še ni meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbsko. V zvezi s konkretnimi zadevami, na katere se sklicuje pritožba in v zvezi z zadevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 213/2003 poudarja, da ne gre za isto dejansko stanje, saj tožnik ne želi prejemati dveh pokojnin, ampak zgolj pokojnino v Sloveniji. Zato se na navedeno sodbo ni mogoče sklicevati. Stališče toženca bi bilo v nasprotju s Konvencijo MOD, št. 102, ki v 1. odstavku 68. člena določa, da morajo imeti tuji državljani enake pravice, kot domači državljani. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 248/2005 navaja, da je toženec spregledal stavek, da določba 2. odstavka 177. člena, ki pomeni v splošni ureditvi novost, lahko velja le za naprej, za primere, ko zavarovanec z uveljavitvijo ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. V tej zadevi ne gre za enake okoliščine kot pri tožniku, saj mu je bila priznana pokojnina z odločbo z dne 14.4.2000. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnik zahtevo za priznanje starostne pokojnine na podlagi dobe, prebite v zavarovanju pri zavodu oz. v Sloveniji, vložil pri tožencu dne 6.6.2003. Pravna podlaga za odločitev je glede na tako vloženo zahtevo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 250. člena določa, da lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri njem in to tudi tedaj, ko gre za pravice, na podlagi mednarodnih sporazumov. Po določbi 1. odstavka 393. člena ZPIZ-1 lahko osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine določa 36. člen ZPIZ-1. Po tej določbi pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma pri starosti 63 let (moški), če je dopolnil 20 let pokojninske dobe in pri starosti 65 let (moški), če je dopolnil najmanj 15 let pokojninske dobe. Za osebo, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se glede na določbo 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1 šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

V konkretni zadevi ni sporno, da tožnik ni slovenski državljan in da je pri tožencu dopolnil v času od 24.8.1963 do 22.5.1974 in od 14.7.1978 do 8.10.1989, v skupnem trajanju nad 20 let, 9 mesecev in 23 dni pokojninske dobe. Do dneva vložitve zahteve je tožnik, rojen 24.1.1940, dopolnil tudi že 63 let starosti tako, da je izpolnjeval razen formalnih pogojev iz 250. in 393. člena ZPIZ-1 tudi pogoje iz 36. člena ZPIZ-1. Pri tožniku pa je razen navedenih dejstev, potrebno upoštevati, da je pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske, Filiala B.L., uveljavil pravico do starostne pokojnine, ki mu je bila z odločbo št. 505402575 z dne 10.4.2003 od 1.10.2002 dalje z upoštevanjem skupne pokojninske dobe v trajanju 37 let, 3 mesece in 16 dni, tudi priznana. V tej pokojninski dobi pa je glede na predložene podatke v delovni knjižici, nedvomno upoštevana tudi pokojninska doba, prebita v Sloveniji, kar je v predsodnem postopku ugotovil tudi že toženec. Kot pravilno poudarja pritožba, brez dobe, prebite v Sloveniji, tožnik tudi ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Dejstvo, da je tožnik že uveljavil pravico do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, pa je po oceni pritožbenega sodišča, bistvenega pomena za pritožbeno rešitev zadeve. Pritožba se utemeljeno sklicuje na to, da meddržavni sporazum med Slovenijo in Republiko Srbsko, ki bi omogočal zavarovancem, ki so bili zavarovani v kateri od obeh držav, uveljaviti samostojno oziroma sorazmerni del pokojninske dajatve, še ni bil sklenjen. To pa ne pomeni le, da sorazmernega dela ali samostojne pokojnine tožnik ne more uveljaviti, pač pa tudi, da se do sklenitve meddržavnega sporazuma pri obravnavanju zahtev za priznanje pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja, uporabljajo izključno slovenski predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato se pritožba utemeljeno sklicuje na določbo 177. člena ZPIZ-1, ki ureja izbirno pravico med pokojninami. Kot pravilno poudarja pritožba, lahko v skladu z omenjenim členom zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Izrecno 2. odstavek 177. člena določa, da takšna ureditev velja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Tožnik je z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski v letu 2002, pri čemer je bila upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival. Na podlagi istih pokojninskih obdobij, torej vtoževane pravice, ne more uveljaviti tudi v Sloveniji. Tako je odločilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah pod opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005 in v zadnji zadevi opr. št. VIII Ips 75/2006. V zadevi VIII Ips 248/2005 z dne 28.3.2006 se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi z določbo 177. člena ZPIZ izrecno izreklo, da navedena določba pomeni novost v splošni ureditvi pokojninskega zavarovanja, in da lahko velja le za naprej, torej za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine (in je torej še vedno zavarovanec) na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. V vseh navedenih zadevah gre glede odločilnih dejstev za stanje, ko so tožniki na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že uveljavili pravico do določene pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja. Torej gre za enako dejansko in pravno stanje o relevantnih okoliščinah in ne držijo navedbe v odgovoru na pritožbo. Konkretna zadeva se v primerjavi z zadevami, na katere se sklicuje pritožba, razlikuje le v toliko, da je bila tožniku pravica do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja priznana z odločbo z dne 10.4.2003, ne pa že pred 1.1.2000, kar za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno, saj je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil kasneje, dne 6.6.2003, ko je že imel, ker je že uveljavil pravico do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, status upokojenca in ne zavarovanca.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da je bilo tožniku s strani tujega nosilca pokojninskega zavarovanja z odločbo z dne 3.6.2003 odločeno, da mu z dnem 1.6.2003 preneha pravica do starostne pokojnine v Javnem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske. Kot pravilno opozarja toženec, se pravici do pokojnine v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ni mogoče odpovedati. Po določbi 5. člena ZPIZ-1 so namreč pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Zmotno je stališče tožnika, da stališče v zvezi z določbo 177. člena ZPIZ-1 izhaja še iz ureditve, ki je veljala pred sedaj veljavnim zakonom. Citirana zakonska določba namreč opredeljuje izbirno pravico med pokojninami, ne pa izbirne pravice med nosilci obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako je zmotno stališče, da je nepomembno, da še ni bil sklenjen meddržavni sporazum med Slovenijo in Republiko Srbsko. Ponovna odmera pokojnine oziroma sorazmernega dela pokojnine bi bila mogoča le na podlagi ustreznega meddržavnega sporazuma.

Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbi toženca ugodilo ter v skladu z določbo 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in na priznanje pravice do starostne pokojnine od 6.6.2003, zavrnilo.