Jedro

Razveljavitev dedne izjave (2. odst. 138. čl. ZD) je mogoče zahtevati v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugotovilo, kaj sodi v zapuščino po pokojnem F. B. in pokojni Ka.B., kdo so dediči, nato pa je zapuščino razdelilo na podlagi zakona in odredilo tudi vpis v zemljiški knjigi.

Zoper sklep sta se pritožila dediča K.B. in S.B..

Dedič K. B. v pritožbi pravi, da je podal pisno dedno izjavo, da se dedovanju odpoveduje, sedaj pa prosi sodišče, če lahko spremeni odločbo tako, da njegov delež ne bo prirasel k ostalim sodedičem, ampak le dediču, bratu S.B..

S. B. navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih vlaganj v nepremičnine in tridesetletno negovanje staršev. Ne sprejema, da tisti, ki živi v svetu, dobi toliko kot tisti, ki se 40 let muči s starši in vlaga v zemljo in je prikrajšan za sto stvari. Njegova žena je pustila službo zaradi bolnih staršev, od tega pa nima drugega kot to, da nima pokojnine. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je A. B. že dobil parcelo in sedaj ni več upravičen do deleža. Dodaja še, da v primeru, da sodišče njegove pritožbe ne bo upoštevalo, bo šla pritožba v „Strasburg“.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi K.B. Zakon o dedovanju v 1. odstavku 138. člena določa, da se izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine ne more preklicati. Kakršnokoli spreminjanje dedne izjave torej ne pride v poštev, zato je bilo pritožbo zavrniti. Na osnovi 2. odstavka 138. člena Zakona o dedovanju lahko dedič zahteva razveljavitev izjave, ker je bila ta povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, vendar lahko to uveljavlja v drugem – pravdnem postopku.

K pritožbi S.B. Pritožnik je tekom postopka navajal, da sta mu starša z darilno pogodbo dala posestvo. On je skrbel zanju in obdeloval posestvo, kril je tudi stroške v zvezi z zdravljenjem staršev, pogrebne stroške, letno plačuje tudi grob. Ker je imel zemljo, ni dobil otroškega dodatka, otroci pa ne štipendije. Vsega povedanega torej ni prejemal zato, ker je bil lastnik kmetije. Pritožnik pa v teku postopka ni postavil zahtevka, da iz zapuščine izloča del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Pritožnik bi moral pri tem upoštevati, da je kmetijo že dobil in je njegova, v tem postopku pa gre izključno za tri parcele, ki so predmet napadenega sklepa o dedovanju. Vlaganja v ostalo kmetijo niti ne bi bila upoštevna.

Navedba, da sodišče ni upoštevalo, da je A. B. že dobil parcelo in ni več upravičen do deleža, pa je novota, ki v pritožbi ni več upoštevna (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Po povedanem se pokažeta obe pritožbi kot neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.