Jedro

Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila kamera kupljena kot dodatek oz. dodatna oprema, a vendar ne gre za "dodatek" v smislu strešnega prtljažnika ali dodatno vgrajene vlečne kljuke. Vzvratna kamera je, kot je splošno znano, integrirana v vozilo, slika je vidna na zaslonu na armaturni plošči, sam sistem pa je povezan z računalnikom vozila. Kamere zato ni mogoče povsem enostavno in brez posledic odmontirati, kar kaže bolj v smer sestavine kot pritikline.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se zaradi odstopa od prodajne pogodbe za vozilo PEUGEOT Traveller Allure L2 2.0", ki je bilo kupljeno preko finančnega lizinga pri A., d. o. o., preko pogodbe o finančnem lizingu IO33642, z dne 13. 4. 2018 razveže prodajna pogodba, prav tako pogodba o finančnem lizingu. Zavrnilo je tudi zahtevek (II.), da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 40.106,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in, da je (III.) tožena stranka tožnici dolžna povrniti pravdne stroške. Te je (III.) v višini 1.829,26 EUR dolžna povrniti toženi stranki tožnica.

2. V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, v vsakem primeru pa naj se toženi stranki naložijo v plačilo vsi stroški postopka.

Tožnica navaja, da je sodba nepravilna zlasti glede ugotovitev, ali gre pri vzvratni kameri za izrecno dogovorjene lastnosti (459. člen Obligacijskega zakonika,1 v nadaljevanju: OZ, in 37. člen Zakona o varstvu potrošnikov,2 v nadaljevanju: ZVPot); ali je bila uporaba vozila onemogočena ali motena; ali je vzvratna kamera sestavni del vozila; ali napaka na vzvratni kameri šteje za stvarno. Opozarja, da je sodišče prve stopnje skozi ves postopek po nepotrebnem presojalo ali avtomobil (n)ima lastnosti, potrebne za posebno rabo, za katero ga kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana. Tožnica se je sklicevala na drug kriterij za stvarno napako: na izrecno dogovorjene lastnosti. Stranki sta se namreč izrecno dogovorili za delujočo vzvratno kamero, tožnica pa je za to lastnost tudi posebej plačala, česar ni mogoče razumeti drugače, kot izrecen dogovor, da bo stvar to lastnost imela, pri tem ni pomembno na pobudo katere stranke je bila ta lastnost dogovorjena. Nasprotna razlaga bi pomenila, da bi vsakič, ko bi prodajalec svetoval ali ponujal določen izdelek ali boljšo lastnost, kar bi dodatno zaračunal, za njih ne jamčil, ker pač ni vedel za posebno rabo, ki naj bi služila kupcu. Do zatrjevanih izrecno dogovorjenih lastnosti avtomobila se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar po prepričanju pritožbe pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Pritožba še dodaja, da je tožnica izpovedala, kako pomembna ji je vzvratna kamera.

Zadeva ni primerljiva s tisto, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VS RS) v II Ips 1001/2008. Določbo o neznatni napaki stvari je treba razlagati restriktivno, medtem ko, če napaka vpliva na uporabo ali je ocenljiva v denarju, nikakor ne more biti neznatna. Pri tem pritožba opozarja na odločbo VSL II Cp 502/2017, da imajo značilnost neznatne napake tista odstopanja, ki so v mejah za določeno vrsto stvari običajnih odstopanj. Kamera, ki izkrivlja, popači in spreminja sliko po mnenju tožnice ni v mejah običajnih odstopanj. Konkretna kamera je zaradi napak neuporabna (vožnja ob uporabi take kamere je bolj nevarna, kot brez nje) in je napako mogoče oceniti v denarju.

Nadalje pritožba opozarja na protispisnost. V 25. točki obrazložitve je zapisano, da je tožnica ob zaslišanju izpovedala, da sta z možem iskala malo večji avto, v katerem se počuti suvereno, nič pa v smeri nakupa z možnostjo dokupa vzvratne kamere. Iz prepisa zvočnega posnetka obravnava izhaja, da je tožnica izpovedala, da v osnovi avtomobil ni imel vsega, kar je želela in sta doplačala določene stvari: vzvratno kamero, 3D kamero ter vse parkirne senzorje spredaj in zadaj. O potrebi po vzvratni kameri bi vedel izpovedati tudi tožničin mož, ki ga je tožnica predlagala za pričo, a ga sodišče brez obrazložitve ni zaslišalo, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker sta tožnica in njen mož sporno vozilo preizkusila na testni vožnji in je na testnem vozilu kamera delovala, je izpolnjen tudi kriterij za stvarno napako iz četrte točke drugega odstavka 37. člena ZVPot (oz. 4. točke prvega odstavka 459. člena OZ). Tožnica je izkoristila naknadni izpolnitveni zahtevek v celoti. Tožena stranka je namreč priznala, da popravilo vozila objektivno ni mogoče, zato ji je ostala na voljo le še zamenjava z novim (česar tožena stranka ni izpolnila): ker kupec ni dolžan obdržati stvari z napako, lahko odstopi od pogodbe.

Zmotna je tudi presoja, da vzvratna kamera ni sestavni del vozila, ampak njegov "dodatek", kar bi lahko pomenilo pritiklina. 16. člen Stvarnopravnega zakonika3 (v nadaljevanju: SPZ) za sestavino pojmuje vse, kar se po splošnem prepričanju šteje za del druge stvari. Sestavina ne more biti samostojen predmet pravic, dokler se ne loči od glavne stvari (npr. volan avtomobila). Tožnica je prepričana, da vzvratna kamera glede na te kriterije predstavlja sestavino avtomobila. Za tožnico je sporna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi, če bi bila uporaba vozila ob pomanjkljivo delujoči kameri nemogoča, od pogodbe odstopila že v letu 2018. Tožnica poudarja, da je od pogodbe odstopila šele potem, ko so bili izčrpani za prodajalca bolj sorazmerni zahtevki: tožena stranka ni zagotovila, da bi dodatno dogovorjena lastnost avtomobila delovala, česar tudi ni popravila, zato tožnici ni preostalo drugega, kot da odstopi od pogodbe. Poglavitno načelo pravil o stvarnih napakah je, da kupec stvari s stvarno napako ni dolžan obdržati. Neumesten je zaključek, da bi tožnica lahko uspela kvečjemu z zahtevkom za znižanje kupnine. Tak zahtevek kupec uveljavlja le, če bi bila ohranitev vozila v interesu tudi njemu. Kriterij sorazmernosti je primeren zgolj za ločevanje med zahtevkoma za popravilo in za zamenjavo stvari z novo, ni pa primeren za ostala dva alternativno določena zahtevka. Razlaga pravil o stvarni napaki (ko gre za potrošniško razmerje) mora biti stroga do prodajalca, pritožba se pri tem sklicuje na odločbi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) Weber (C-65/09) in Putz (C-87/09), po katerih lahko prodajalec zaradi sorazmernosti zgolj kupčev zahtevek za zamenjavo ali popravilo. V slovenskem pravu odstop od pogodbe ni vezan na posebno težo napake ali na popolno neuporabnost stvari.

Na koncu pritožba opozori še na nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Na eni strani v 28. točki sodišče pojasni zakaj ne gre za stvarno napako, nato pa v naslednji točki ugotovi, da gre za stvarno napako, a le na kameri, zaradi česar bi tožnica morda lahko uspela zgolj z zahtevkom na znižanje kupnine.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi odstavek 468. člena OZ določa, da lahko kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, (i.) zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe); (ii.) zahteva znižanje kupnine; (iii.) odstopi od pogodbe. Podobno ureja prvi odstavek 81. člena ZVPot: "V primeru neskladnosti blaga je potrošnik, ki je o neskladnosti blaga obvestil prodajalca, pod pogoji in v vrstnem redu iz tega odseka, upravičen da: (i.) zahteva od prodajalca brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga; (ii.) zahteva znižanje kupnine v sorazmerju z neskladnostjo ali odstopi od prodajne pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska." Prvi odstavek 83. člena ZVPot pa določa, da lahko potrošnik zahteva sorazmerno znižanje kupnine ali odstopi od prodajne pogodbe, (i.) če prodajalec ni popravil ali zamenjal blaga ali, kadar je to ustrezno, ni končal popravila ali izvedel zamenjave blaga v skladu z ZVPot oziroma je zavrnil potrošnikov jamčevalni zahtevek za vzpostavitev skladnosti blaga; (ii.) če neskladnost obstaja, čeprav je prodajalec poskušal vzpostaviti skladnost; (iii.) če je narava neskladnosti tako resna, da upravičuje takojšnje sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od prodajne pogodbe, ali (iv.) če je prodajalec je izjavil ali pa je iz okoliščin očitno, da ta ne bo vzpostavil skladnosti blaga v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika. 459. člen OZ pa določa, kdaj je napaka stvarna: (i.) če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; (ii.) če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana; (iii.) če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; (iv.) če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila. Podobno določa 72. člen ZVPot. 6. Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila kamera kupljena kot dodatek oz. dodatna oprema, a vendar ne gre za "dodatek" v smislu strešnega prtljažnika ali dodatno vgrajene vlečne kljuke. Vzvratna kamera je, kot je splošno znano, integrirana v vozilo, slika je vidna na zaslonu na armaturni plošči, sam sistem pa je povezan z računalnikom vozila. Kamere zato ni mogoče povsem enostavno in brez posledic odmontirati, kar kaže bolj v smer sestavine kot pritikline. Nadalje drži, da avtomobil deluje tudi brez vzvratne kamere, a vendar pri tem sodišče prve stopnje spregleda tožničine trditve o obstoju stvarne napake, kot jo definirata 3. in 4. točka 459. člena OZ. Iz trditev, podanih v 3. odstavku VI. točke prve pripravljalne vloge z dne 13. 12. 2022, med drugim izhaja tudi zatrjevanje, da je tožnica izrecno doplačala za vzvratno kamero, zato bi morala pogodbena stvar to lastnost imeti. V nadaljevanju tožnica izrecno zapiše, "da je v predmetni zadevi relevantna specialnejša 3. točka 459. člena OZ, ki stvarno napako definira kot stvar brez izrecno ali molče dogovorjenih ali predpisanih lastnosti in odlik" ter da je bila "doplačana vzvratna kamera izrecno dogovorjena in je bila zato tudi dodatno plačana".4 Sklicuje se tudi na 4. točko 459. člena OZ, da je avtomobil pred nakupom preverila na testni vožnji, zato mora imeti kupljeni avto identične lastnosti tudi po nakupu. Sodišče prve stopnje je sicer obširno obrazlagalo, da ni podana stvarna napaka po 2. točki 459. člena OZ, a ima pritožba prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o obstoju stvarne napake po 3. in 4. točki 459. člena OZ.

7. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve zapisalo, da z zahtevkom za zamenjavo vozila tožnica ne more uspeti, a je treba opozoriti, da tega tožnica s tožbo niti ni zahtevala (!). Ko se sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve sprašuje o vrednosti vozila, ki naj bi bila le še polovico prvotne, pozabi, da je vložena (eventualna) nasprotna tožba, s katero tožena stranka za primer ugoditve tožbenemu zahtevku od tožnice zahteva povrnitev koristi z uporabo avtomobila.

8. Dejansko stanje, ki ga je obravnavalo VSRS v zadevi II Ips 1001/2008, je drugačno kot v obravnavanem primeru. VSRS je obravnavalo stvarno napako, ki je bila v tem, da je v avtomobilu pokala oz. klikala sklopka, kar je moteče, a vsekakor ne vpliva na uporabnost in varnost vozila, ki ga je kljub opisani motnji mogoče brez težav upravljati v skladu z njegovim namenom. Da bi bila v navedeni zadevi zatrjevana kakšna izrecno ali molče dogovorjena lastnost ali odlika vozila, ni razvidno, v obravnavani zadevi pa je (kot pojasnjeno) tožnica takšno lastnost zatrjevala.

9. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dveh zatrjevanih okoliščin, ki bi po prepričanju tožnice pomenile stvarno napako, pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. oz. 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi jo pritožbeno sodišče odpravljalo samo, bi bilo o teh trditvah prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi zaradi opisanega dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), kar je tudi razlog, da pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe.

10. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izvede tudi ostale predlagane neizvedene dokaze (npr. zaslišanje tožničinega moža) oz. obrazloži razloge za neizvedbo dokaza, nato se naj opredeli do trditev tožnice o obstoju stvarne napake po 3. in 4. točki 459. člena OZ. Če bo ob tem ugotovilo, da gre za zatrjevano stvarno napako, naj odloči še o višini zahtevka, pri čemer bo treba odločiti tudi o zahtevku po eventuelni nasprotni tožbi. Zaradi dokončne rešitve spora bi bilo v tem primeru smiselno pravdni stranki ponovno povabiti k mediaciji in na ta način iskati skupno rešitev obeh sporov.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 20/98, s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 4 V zvezi s tem glej članek D. Možine, Pravice kupca na podlagi stvarne napake pri prodajni pogodbi, Pravni letopis 1/2012, str. 87: "Kadar sta se stranki dogovorili za določene lastnosti stvari, gre v primeru njihove odsotnosti za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna."