Jedro

Odpravnina po 250. čl. ZGD zakonu ni vezana na dejstvo, da je bil tožnik po odpoklicu razporejen na drugo delo oz. zadolžitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obe stranki trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v ... razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 2,052.126,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1999 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 19.404,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki; tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del navaja, da sta stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi dne 1.4.1997 in v tč. XI zapisali: v primeru izsiljene ali nezakonite razrešitve pripada direktorju odškodnina v višini 24 njegovih plač zadnjega meseca. Sodišče je ocenilo, da razrešitev ni bila nezakonita in je tožniku prisodilo v skladu z 250. čl. ZGD odpravnino le v višini šestih plač. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni izhajalo iz dejstva, da je pogodba o zaposlitvi pogodba delovnega prava, pri kateri je zaradi javno pravnih omejitev z namenom zaščite pogodbeno šibkejše stranke - delavca omejeno temeljno načelo svobode urejanja razmerij med strankama tako, da pogodbenost razmerja iz pogodbe o zaposlitvi de lege lata ni absolutna. Stanki se lahko dogovorita o določilih pogodbe povsem svobodno. Tako sta svobodno določili 24 plač odpravnine za "izsiljeno ali nezakonito razrešitev". V času tožnikove odsotnosti, ko je bil hospitaliziran, je nadzorni svet na seji dne 24.5.1999 odpoklical tožnika kot direktorja in v sklepu izrecno navedel, da je odpoklic brez razloga. Zaradi hospitalizacije in resnih bolezenskih znakov tožnik ni mogel povedati v zvezi z razrešitvijo in drugače zaščititi svojih interesov; pomeni, da je bila razrešitev nezakonita. Sodišče bi moralo upoštevati, ne glede na določila ZGD, voljo strank, izhajajočo iz pogodbe o zaposlitvi in priznati celoten zahtevek. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče ni zavrnilo zahtevka tožeče stranke v delu, v katerem ta v sporu ni uspela. Nadalje uveljavlja, da sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 25.3.1996 pogodbeni stranki uredili delovno-pravni in statusni status direktorja drugače, kot ga ureja zakon. Izkoristili sta dispozitivno določbo 250. čl. ZGD, ki daje odpoklicanemu direktorju zgolj pravico do odpravnine v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače. V X. tč. pogodbe je določeno, da je v primeru razrešitve direktorja delodajalec dolžan temu nuditi delo na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanjem in zmožnostim. Le v primeru opustitve te dolžnosti delodajalca kot tožene stranke bi imela tožeča stranka v skladu s tč. XII pravico do izplačila odpravnine v zakonsko nominiranem znesku. Niso bili podani pogoji za izplačilo odpravnine v smislu tč. XI pogodbe, ker se ne more govoriti o izsiljeni ali nezakoniti razrešitvi. Tožena stranka je izpolnila svojo zakonsko in pogodbeno obveznost, tožnika razporedila na drugo vodilno delovno mesto svetovalca z odločbo z dne 2.6.1999, ki je bila izpodbijana s strani tožeče stranke v individualnem delovnem sporu pod pr. št. Pd 571/99, zato meni, da ne pripada odpravnina tožniku. Sicer je tožnik razporejen na drugo vodilno delovno mesto svetovalca direktorja, ki je član uprave in ni mogoče šteti, da gre v danem primeru za odpoklic člana ali predsednika uprave družbe v smislu 250. čl. ZGD. Vse do upokojitve, to je do 31.12.1999, ko je pridobil pravico do invalidske pokojnine kot invalid I. kategorije, je prejemal plačo direktorja. V novembru 1998 ni sklenil pogodbe po preoblikovanju v delniško družbo. Tožnika so večkrat pozivali k podpisu pogodbe o poslovodstvu, pa se ni odzval; šlo je za opustitev, ki jo je treba šteti v škodo tožnika. Pritožbeno sodišče, upoštevaje pritožbene navedbe ugotavlja, da je, kot izhaja iz priloge A2, začasni nadzorni svet dne 24. maja 1999 na podlagi 250. čl. ZGD odpoklical tožnika brez razloga. To pomeni, da je bil odpoklican brez utemeljenega razloga. Zato ima po noveliranem 250. čl. ZGD pravico do odpravnine. Ta odpravnina po zakonu ni vezana oz. se je ne da izključiti z razlogom, če je po odpoklicu bil tožnik razporejen na drugo delo oz. zadolžitev. Po navedenem sklepu o odpoklicu direktorja (priloga A2) izhaja iz obrazložitve, da razrešenemu direktorju pripadajo vse pravice glede odpravnine in ostalih pravic. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 10. oktobra 2000 (list. št. 13 spisa) izhaja, da je tožena stranka pripravljena skleniti izvensodno ali sodno poravnavo, po kateri bi pripadala tožeči stranki odpravnina v smislu 446. čl. ZGD v višini šestkratne njegove zadnje mesečne plače in je v tem primeru izključno zaradi sporazumne rešitve pripravljena nositi tudi stroške sodnega postopka. Za pravico do odpravnine ni bistveno, če je bil tožnik kasneje razporejen na drugo vodilno delovno mesto kot član uprave. Pravica do odpravnine izhaja iz zakona, to je iz določbe 250. čl. ZGD pred in po noveli glede temelja. Zato ne izhaja originarno iz sporazuma ali sklenjene pogodbe o zaposlitvi, da bi šele s sporazumom bila določena ta pravica, ki sicer izhaja iz zakona. Zato pritožbene navedbe tožene stranke ne morejo biti upoštevne. Pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe o pomanjkanju zavrnilnega dela niso več utemeljene, saj je sodišče izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je v izpodbijani sodbi dodan 2. odstavek, ki glasi: "Kar tožnik zahteva več, se zavrne." Zoper ta sklep o popravi sodbe se stranki nista pritožili, zato je pritožbeno sodišče obravnavalo po vsebini pritožbo tožeče stranke glede zavrnilnega dela. Gre za spor iz pravice do odpravnine po 250. čl. ZGD. Ta odpravnina ni delovno pravna pravica, ampak gospodarsko pravna, ki izhaja iz razmerja med družbo in člani organa upravljanja družbe ter se za ta spor uporablja pravo gospodarskih družb (1. tč. 1. odst. 482. čl. ZPP). Za take spore veljajo pravila v postopku o gospodarskih sporih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nista stranki niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbah osporavali stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče stvarne pristojnosti ni preizkušalo, ker po 2 odst. 350. čl. ZPP na to ne pazi po uradni dolžnosti. Gre torej za pravo gospodarskih družb, ne pa za delovno pravo, zato v bistvu tudi pogodba o zaposlitvi v delu, ki ureja odpravnino po Zakonu o gospodarskih družbah, ni delovno pravnega pomena. Tožnikova pogodba o zaposlitvi z določeno pravico do odpravnine je bila sklenjena v času, ko še ni bila uveljavljena novela 250. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 20/98) in je bila tedaj v okviru zakonsko določene višine 24 plač. Z novelo je ta višina bistveno znižana na največ šestkratno povprečno mesečno plačo. Z novelo je torej odpadla zakonska podlaga za pravico do odpravnine v višini iznad 6 plač. Do odpoklica tožeče stranke je prišlo po uveljavitvi te novele. Teleološko razlaga novele pa očitno pomeni, da je bila prej z zakonom določena odškodnina 24 plač občutno nesorazmerna oz. v nasprotju z načelom ekvivalentnosti dajatev, ki je določeno sedaj v 8. čl. ZOR, v prejšnjem ZOR-u pa enako v 15. členu. Sodišče je dolžno presojati, ali gre za kršitev načela enakovrednosti terjatev ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje enako kot sodišče prve stopnje, čeprav tega ni izrecno navedlo, da je načelo enakovrednosti dajatev v bistvu moralno načelo in da bi šlo tudi za kršitev načela morale oz. bi tako razpolaganje nasprotovalo moralnim pravilom, ko po 3. čl. ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank. Pomen odpravnine po 250. čl. ZGD je v nadomestitvi premoženjske oz. nepremoženjske izgube oz. škode, ki jo utrpi razrešeni oz. odpoklicani direktor. V konkretnem primeru tožniku ni prenehalo delovno razmerje, ki mu je sicer kasneje, to je 31.12.1999, vendar zaradi invalidske upokojitve. Iz prej navedenih razlogov ugoditev zahtevku tožnika do izplačila 24 plač ne bi bilo v skladu z načelom enakovrednosti dajatev po 8. čl. ZOR, zaradi tega 12. tč. Pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.1997 nima več zakonite in veljavne pravne podlage, nasprotuje načelu enakovrednosti dajatev in zato pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Zaradi navedenega je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Obe pritožbi nista utemeljeni, zato vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.