Jedro

Ker revident ni opredelil in pojasnil vrednosti v reviziji izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, po presoji Vrhovnega sodišča niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi z odločitvijo o pomembnem pravnem vprašanju, vendar pa konkretnega pravnega vprašanja ni navedel. Iz vsebine revizije izhaja, da ugovarja izvedeniškemu mnenju oziroma oceni stroškov nadomestne nepremičnine, kar pa ni pravno vprašanje, dejanskega stanja pa v reviziji ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo dne 3. 12. 2007 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da znaša sporna vrednost več kot 20.000,00 EUR in da gre za spor o pomembnem pravnem vprašanju.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 4. 2007, s katero je bilo odločeno, da je tožeči stranki zavezanka - Slovenska odškodninska družba dolžna izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v znesku 2,057.617,46 DEM (1. točka izreka), da je skupna (osnovna) vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljenja znašala 1,770.808,08 DEM, dodatna vrednost znaša 286.809,38 DEM, skupaj 2,057.617,46 DEM (2. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroške organa pa tožeča stranka (3. točka izreka).

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po določbah 1. in 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela presega 20.000,00 EUR. Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, bi po presoji vrhovnega sodišča revident moral natančno navesti vrednost izpodbijanega dela in to vrednost tudi obrazložiti oziroma izkazati. Revident v reviziji navaja, da sporna vrednost znaša več kot 20.000,00 EUR, konkretno pa zneska ne navede oziroma sporne vrednosti konkretno ne pojasni in ne obrazloži. Iz same revizije izhaja, da izpodbija ocenjeno vrednost nepremičnin, saj meni, da nepremičnine niso bile pravilno oziroma realno ocenjene. Pri tem pa vrednosti izpodbijanega dela (npr. razlike med ocenjeno vrednostjo in vrednostjo, kakršna bi bila pravilna po stališču revidenta) ne opredeli. Ker torej revident ne opredeli in ne pojasni vrednosti v reviziji izpodbijanega dela, po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident v reviziji navaja, da gre za spor o pomembnem pravnem vprašanju, pri tem pa konkretnega pravnega vprašanja ne navede, kar bi po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča moral storiti.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava. Pomembnost pravnega vprašanja je po določbah ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Revident, kot že navedeno, konkretno ne izpostavlja vprašanja, ki bi ga opredeljeval kot pomembno pravno vprašanje. Iz vsebine revizije pa izhaja, da ugovarja postavitvi izvedenca oziroma njegovi strokovnosti ter posledično izdelanemu izvedeniškemu mnenju, na katerega je oprta izpodbijana odločba tožene stranke. Ugovor se nanaša na oceno stroškov nadomestne nepremičnine, kar pa ni pravno vprašanje, dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 v reviziji ni mogoče uveljavljati.

Ker torej vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije.

Glede na to da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.