Jedro

Glede na določbo 51. člena ZDen v obravnavanem primeru glede na pravno in dejansko stanje nepremičnine na strani zavezanca nastopa tako lastnica nepremičnine, t.j. drugotožnica, kot tudi njena uporabnica, t.j. prvotožnica, ki ji prostor služi za opravljanje dejavnosti in je tudi zavezana, da izkaže obstoj zatrjevanih ovir za vračilo v naravi po 1. točki 1. odstavka 19 člena ZDen.

Izrek

1. Zadevi pod opr. št. U ... in opr. št. U ... se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. U ....

2. Tožba prvotožnice se zavrne.

3. Tožbi drugotožnice se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 26. 10. 2007, odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

4. Zahtevek prvotožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. ... z dne 18. 5. 2007, v 1. točki izreka odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A.A. vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice 16238/39700-tin poslovnega prostora v pritličju in kleti objekta ... ulica št. ..., A., v izmeri 379 m2, do idealnega deleža 1/2 in navedenemu deležu poslovnega prostora pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na nepremičnini ... ulica št. ..., A., ter ustrezni delež stavbnega zemljišča parc. št. 20, vl. št. 159, k.o. B. I del, v 2. točki izreka, da se denacionaliziran del predmetne nepremičnine iz 1. točke izreka preda v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere B.B., v 3. točki izreka, da je zavezanka za vrnitev A.A.A., ki je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te delne odločbe predati navedeno nepremičnino v upravljanje skrbniku za posebne primere, določenemu v 2. točki izreka te odločbe, v 4. točki izreka, da se po pravnomočnosti te delne odločbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v A. izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja v skladu s 1. točko te delne odločbe, ter v 5. točki izreka, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 26. 10. 2007, na pritožbo prvotožnice zoper navedeno odločbo v 1. točki izreka odpravil 1. in 3. točko izreka odločbe in ju nadomestil z novima 1. in 3. točko, ki se glasita: 1. Upravičenki A.A. se vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice 16238/39700-tin poslovnega prostora v pritličju in kleti objekta ... ulica št. ...., A., v izmeri 379 m2, do idealnega deleža 1/2 in navedenemu deležu poslovnega prostora pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na nepremičnini ... ulica št. ..., A., ter navedenemu deležu poslovnega prostora ustrezni delež stavbnega zemljišča parc. št. 20, vl. št. 159, k.o. B. I del, ki danes predstavlja parc. št. 2718, dvorišče, in parc. št. 2719, stanovanjska stavba, k.o. C.; 3. Zavezanka za vrnitev v 1. točki izreka določene nepremičnine je Republika Slovenija, ki je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe predati navedeno nepremičnino v upravljanje skrbniku za posebne primere, določenemu v 1. točki izreka te odločbe. V preostalem je drugostopni organ pritožbo zavrnil. Upravna organa sta ugotovila, da je predmet te odločbe denacionalizacija poslovnega prostora v izmeri 379 m2 do deleža 16238/39700-tin v objektu ... ulica št. ..., A., ki ga uporablja A.A.A., ki je javni zavod v lasti RS, in v njih opravlja radijsko in televizijsko ter izobraževalno dejavnost. Zavezanka za vrnitev v last Republika Slovenija je najprej nasprotovala vrnitvi te nepremičnine v naravi iz razloga po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen), ta ugovor pa je z vlogo z dne 27. 11. 2006 umaknila. Dejanska uporabnica A.A.A. je tudi nasprotovala vrnitvi v naravi iz enakega razloga, zato jo je upravni organ na ustni obravnavi 13. 2. 2007 pozval, da v roku 15 dni izkaže vse ovire iz te določbe ZDen oziroma, da predloži predlog poravnave, če bo le-ta sklenjena. V danem roku zavezanka A.A.A. ni izkazala zatrjevanih ovir, poravnava pa tudi ni bila predložena, zaradi česar je organ zavzel stališče, da ni ovir za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi v last upravičenke. Organ je strankam nato posredoval poročilo po določbi 65. člena ZDen, prvotožnica pa je v danem roku vztrajala pri dosedanjih navedbah ter pri tem, da ni lastnica nepremičnine in zato ne more nastopati kot zavezanka, OE A.A.A. pa so zgolj organizacijska enota A.A.A. in ne pravna oseba, zato ne more biti stranka upravnega postopka. Organ je ugotovil, da je A.A.A. v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe predmetnega poslovnega prostora, DPRS vrnitvi v naravi ne nasprotuje, A.A.A. kot uporabnica pa ovir iz določbe 19. člena ZDen ni izkazala. Za zavezanca je tako prvostopni organ štel A.A.A. in ne njene organizacijske enote OE A.A.A. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami prvotožnice še navedel, da zaradi nepopolne 1. točke izreka prvostopne odločbe ni možna njena zemljiškoknjižna realizacija. Po vpogledu v zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 159, k.o. B. I del, je ugotovil, da se je podržavljena parc. št. 20 delila in preoštevilčila v parc. št. 2718, dvorišče 118 m2, in parc. št. 2719, stanovanjska stavba 911 m2. Ker tega prvostopni organ ni upošteval, je drugostopni organ odpravil prvo točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestil z novo 1. točko. Pojasnil pa je še, da je možno iz podatkov iz 1. točke izreka določiti vse pripadajoče deleže. V zvezi z določitvijo zavezanca za vrnitev pa je navedel, da A.A.A. glede na Zakon o zavodih (v nadaljnjem besedilu: ZZ) ni lastnica nepremičnine, ki je predmet tega postopka, zato ne more nastopati kot zavezanka, ampak bi morala kot zavezanka glede na določbo 51. člena ZDen nastopati Republika Slovenija. A.A.A. je bila od 1989 imetnica pravice uporabe na prostoru, ki je bil sicer družbena lastnina, z uveljavitvijo ZZ pa je postalo premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju, lastnina ustanovitelja, t.j. Republike Slovenije. Po določbah Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljnjem besedilu: ZSPDPO) sodijo med stvarno premoženje nepremičnine in premičnine, razpolaganje z njim pa pomeni vsak prenos lastninske pravice na drugo fizično ali pravno osebo, upravljanje z njim pa pomeni zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost. Upravljavec premoženja je tako med drugim po tem zakonu državni organ. A.A.A. je le uporabnica tega poslovnega prostora in nima pravice razpolaganja in upravljanja z njim. Drugostopni organ je zato odpravil tudi 3. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestil z novo. V zvezi z uveljavljanjem ovir po določbi 19. člena ZDen pa je še navedel, da je dokazno breme za obstoj ovir na strani tistega, ki to zatrjuje. Nesporno je, da se v spornih prostorih opravlja radijska in televizijska dejavnost, ki spada med dejavnosti javne službe, sporno pa je nadaljnje dejstvo oziroma pogoj, da bi bila zaradi vračila nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali pa bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. K razlogom prvostopnega organa je treba dodati še dejstvo, da je drugotožnica podala izjavo, da vrnitvi v naravi ne nasprotuje, kar pa je glede na to, da je drugotožnica zavezanka, pomembno dejstvo in potrjuje pravilnost odločitve prvostopnega organa.

Prvotožnica je vložila tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedla, da je prva točka izreka odločbe še vedno nejasna in neizvršljiva, saj še vedno ni mogoče ugotoviti, kakšen del skupnih delov in zemljišča se sploh vrača upravičenki. Ne drži, da je upravičenka upravičena do deleža 16238/79400-tin na skupnih prostorih, delih in napravah ter stavbnem zemljišču, saj je do tega deleža upravičena le na poslovnem prostoru v pritličju in kleti. Skupni deli namreč ne pripadajo zgolj temu poslovnemu prostoru, temveč tudi drugim prostorom v objektu. Izreka pa tudi še vedno ni mogoče zemljiškoknjižno realizirati, saj v zemljiško knjigo ni mogoče vknjižiti solastnega dela zgolj na posameznih prostorih objekta, saj ta poslovni prostor ni izločen iz celote, kot je ta vknjižena v zemljiško knjigo. V zemljiško knjigo je mogoče vknjižiti solastni delež zgolj na celoti oziroma celotnem vložku, ki ga tvorita parc. št. 2718 in 2719. Konkretni delež, ki bi pripadal upravičenki na celoti, pa ni znan. Nadalje je navedla, da odločba prvostopnega organa glede obstoja oziroma neobstoja ovir nima razlogov, zato se na to ne more sklicevati drugostopni organ, teh razlogov pa tudi prvotožnica ne more preizkusiti, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prvotožnica opravlja v teh prostorih dve dejavnosti. Zaradi infrastrukturne povezave, ki omogoča uporabo prostorov za dejavnosti neposredne priprave programov A.A.A., so prostori v uporabi za pripravo napovednikov, novinarskih prispevkov in osnutkov gradiv, kar vse je potem uporabljeno v programih A.A.A. Druga pomembna dejavnost, ki jo prvotožnica opravlja v teh prostorih, pa je izobraževanje lastnih kadrov. Z vrnitvijo teh prostorov bi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje zgoraj opisane dejavnosti, ker bi bila nadomestitev teh prostorov povezana z nesorazmernimi stroški. Upravičencem ne bi bilo težko pridobiti nadomestnih prostorov v stanju, kot so bili ob podržavljenju, za prvotožnico pa predstavlja pridobitev nadomestne nepremičnine nepremostljivo oviro. Ta nepremičnina je zaradi neposredne bližine z matično hišo na ... ulici št. ... tudi infrastrukturno povezana, bližina obeh lokacij pa omogoča tudi kontinuiteto delovnega procesa med obema lokacijama. Z izgubo bi prvotožnica nedvomno izgubila dejansko možnost, da bi v celovitem obsegu pripravljala programe A.A.A., okrnjena bi bila možnost priprav vseh nacionalnih televizijskih programov ter možnost novinarjev in ostalih pripravljavcev programa, da imajo za pripravo programov zagotovljene ustrezne prostorske kapacitete. Prvotožnica nima drugih prostorov, niti nima sredstev za nakup drugih prostorov. Morebitna preselitev bi nedvomno terjala nesorazmerna visoka finančna sredstva oziroma stroške, ki bi bili nedvomno za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičence, če bi ti želeli predmetni podržavljeni del nepremičnine nadomestiti z nadomestnim in ga usposobiti za namen, za katerega je služil pred podržavljenjem. To bi lahko organ ugotovil z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke in ogledom na kraju samem, kar je prvotožnica med postopkom že predlagala. Zato je predlagala, da sodišče tožbi ugodi in prvostopno in drugostopno odločbo odpravi ter naloži toženki povračilo stroškov postopka z ZZO do izteka paricijskega roka, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Drugotožnica je vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedla, da se z odločitvijo drugostopnega organa ne strinja v celoti in vlaga svojo pritožbo smiselno le v delu, ki se nanaša na zavezanko za vrnitev in izpodbija novo oziroma nadomestno 3. točko iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Slednja po mnenju drugotožnice pomeni, da je RS dolžna predmetno nepremičnino izročiti v posest. Drugotožnica te nepremičnine nima v posesti, temveč je njen dejanski posestnik oziroma uporabnik prvotožnica. Zato je odločba v tem delu neizvršljiva. S premoženjem, ki je predmet vračila po drugostopni odločbi glede na ZZ nedvomno upravlja zavod, ki ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen. Tako ne držijo navedbe drugostopnega organa, ki se nanašajo na pravno razmerje javnega zavoda A.A.A. do navedenih poslovnih prostorov, prav tako pa je napačna opredelitev zavoda le za uporabnika, ne pa hkrati tudi za upravljavca. Če bi bil javni zavod A.A.A. le uporabnik premoženja, ki je po uvedbi ZZ postalo lastnina ustanovitelja (in ne bi pridobil pravic iz naslova upravljanja), bi moral upravljavske pravice izvrševati nekdo drug. Pa jih ne, dejansko oblast na nepremičnini izvršuje A.A.A., katera torej edina lahko nastopa kot stranka, ki bi bila zavezana k temu, da preda nepremičnino v posest upravičencem. Predlagala je odpravo drugostopne odločbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranke z interesom C.C. in ostali pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke A.A. so v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. U ... navedle, da prerekajo vse navedbe v tožbi prvotožnice, da je idealni delež pravilno izračunan glede na zemljiškoknjižne podatke, temu podatku pa je organ sledil, jasno pa je tudi navedel, kakšen delež pripada stranki z interesom na skupnih prostorih, delih in napravah ter stavbnem zemljišču. Nadalje so navedle, da zavezanka A.A.A. med postopkom ni izkazala zatrjevanih ovir, v tožbi pa le povzema svoje navedbe. Priprava napovednikov in novinarskih prispevkov je dejavnost, ki se lahko opravlja kjerkoli drugje in v katerih koli prostorih. Dejstvo je, da so ti prostori dotrajani in je že na prvi pogled vidno, da v infrastrukturo praktično ni bilo ničesar vloženega. Pisarniška dejavnost, ki se tu opravlja, bi se lahko opravljala kjerkoli drugje. A.A.A. ima tudi potrebo po širitvi in modernizaciji in je v ta namen naslovila na upravičence do denacionalizacije 15. 2. 2006 predlog za najem dodatnih površin. Tudi iz te vloge je razvidno, da ti prostori služijo kot izobraževalno središče za potrebe internega izobraževanja, kar pa se lahko opravlja drugje. Pomembno pa je tudi dejstvo, da so bili prostori od leta 1990 prazni, kar je razvidno tudi iz zapisnika z naroka z dne 1. 6. 1995. Konec leta 1995, morda v začetku leta 1996 pa so se tu začasno vselili predstavniki B.B.B.. Od leta 1990 tudi niso bili obnovljeni. Če pa je A.A.A. začela uporabljati prostore 1997 in kasneje, kar pa niti ni izkazala, pa se sedaj ne more sklicevati na ovire, saj je bilo že takrat jasno, da je vložen zahtevek za denacionalizacijo. Nerazumljiva je tudi navedba, da naj bi bili ti prostori infrastrukturno povezani z matično hišo A.A.A., saj so prostori medsebojno oddaljeni. Predlog za postavitev izvedenca je tako nepotreben in mu stranke z interesom nasprotujejo. Pomembno je tudi, da zavezanka Republika Slovenija ne nasprotuje vračilu nepremičnine v naravi. Predlagala je zavrnitev tožbe prvotožnice. Na tožbo v zadevi opr. št. U ... v danem roku stranke z interesom niso odgovorile.

Stranka z interesom Republika Slovenija v zadevi opr. št. U ... se je v odgovoru na tožbo sklicevala na svojo tožbo, vloženo v zadevi opr. št. U ...

Stranka z interesom A.A.A. v zadevi opr. št. U ... na tožbo v danem roku ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Sodišče je zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ker tožnici izpodbijata isti akt. K 2. točki izreka: Tožba prvotožnice ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za prvotožnico sporna izvršljivost izreka odločbe in obstoj ovir za vračilo v naravi.

Po določbi 66. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) organ prve stopnje po končanem ugotovitvenem postopku in po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe (določba 1. odstavka), spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji pa se po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti (določba 3. odstavka). Drugostopni organ je v 1. točki izreka odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A.A. vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice 16238/39700-tin poslovnega prostora v pritličju in kleti objekta ... ulici št. ..., A., v izmeri 379 m2, do idealnega deleža 1/2 in navedenemu deležu poslovnega prostora pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na nepremičnini ...ulica št. ..., A., ter navedenemu deležu poslovnega prostora ustrezni delež stavbnega zemljišča parc. št. 20, vl. št. 159, k.o. B. I del, ki danes predstavlja parc. št. 2718, dvorišče in parc. št. 2719, stanovanjska stavba, k.o. C. Prvotožnica ugovarja, da je nejasno, kolikšen delež skupnih delov in zemljišča se vrača upravičenki, pri tem pa po njenem mnenju ne drži, da je upravičenka upravičena do deleža 16238/37900-tin tudi na skupnih prostorih, delih in napravah ter stavbnem zemljišču. Sodišče se strinja s prvotožnico, da upravičenka ni upravičena do enakega deleža na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču kot na delu objekta, ki se ji vrača, kar pa tudi ni navedeno v citirani točki izreka, saj se ji vrača pripadajoči delež glede na vrnjeni delež na delu objekta, t.j. na poslovnem prostoru, ki pa še ni določen. Res je tudi, da skupni deli ne pripadajo zgolj vrnjenemu delu objekta, temveč celotnemu objektu, le-ta pa ni predmet obravnave tega postopka, ampak je predmet obravnave le njegov del. Natančen delež na skupnih delih in zemljišču bo glede na delež na vrnjenem delu objekta možno določiti šele z nastankom etažne lastnine po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljnjem besedilu: SPZ, Uradni list RS, št. 87/02). Za nastanek etažne lastnine pa je potrebno skleniti pravni posel ali pa o tem odloči sodišče z odločbo. Pravni posel za pridobitev etažne lastnine je lahko sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino (sporazum o delitvi) ali enostranski pravni posel (določba 107. člena SPZ) - slednji pride v poštev, ko je samo eden lastnik nepremičnine, ki se deli. Sporazum o delitvi, katerega sestavine mora vsebovati tudi sklep sodišča v nepravdnem postopku (določba 110. člena SPZ), pa mora med drugim vsebovati tudi opis skupnih delov in določitev solastniških deležev na skupnih delih (določba 108. člena SPZ). Iz citiranih določb SPZ tako sledi, da v denacionalizacijskem postopku ni možno določiti solastniških deležev na skupnih delih k posameznemu delu objekta, ki se vrača - v obravnavanem postopku se vrača delež na delu objekta, ki je v solastnini večih lastnikov -, saj bo njihova določitev možna ob sporazumu vseh lastnikov posameznih delov zgradbe oziroma s sklepom sodišča v nepravdnem postopku. Na trenutno zemljiškoknjižno stanje sicer odločbe res ne bo mogoče izvesti, vendar pa jo bo zemljiškoknjižno sodišče izvedlo, ko bodo za to izpolnjeni pogoji po določbi 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03), med drugim tako tudi po nastanku etažne lastnine. Določitev premoženja, ki se vrača, in njegov obseg je tako glede na predmet obravnave tega postopka pravilno določen in v skladu z določbo 66. člena ZDen.

Sodišče pa se tudi strinja z odločitvijo upravnega organa, da prvotožnica ni izkazala ovir za vrnitev v naravi po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po zadnje navedeni določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Šteje pa se, da bi bili stroški iz 1. točke prvega odstavka tega člena nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Za upravni organ ni sporno, da je izpolnjen prvi pogoj iz citirane določbe ZDen, ker vrnjena nepremičnina služi za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, kar spada med dejavnosti javne službe, kakor tudi za opravljanje izobraževalne dejavnosti. Sporno pa je, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj iz te določbe, t.j. pogoj njene nenadomestitve oziroma nesorazmernih stroškov njene nadomestitve. Tega pogoja pa prvotožnica pred izdajo prvostopne delne odločbe niti ni zatrjevala, izkazala pa tega tudi ni niti na izrecni poziv prvostopnega organa na ustni obravnavi 13. 2. 2007 in danem roku za njen odgovor, ki se je neuspešno iztekel, temveč je prvotožnica to storila šele v pritožbenem postopku, ko je kot dokaz svojim navedbam v pritožbi glede izpolnjevanja tega pogoja prvotožnica predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke in ogled na kraju samem. Iz vsebine pritožbe prvotožnice je sicer razvidno, da naj bi prvotožnica postavitev izvedenca in ogled na kraju samem že predlagala med postopkom, vendar pa tega podatki upravnih spisov ne potrjujejo. Ti dokazni predlogi so bili sicer dani s strani drugotožnice, ki je v postopku najprej tudi ugovarjala vračilu v naravi iz enakih razlogov kot prvotožnica, vendar pa je drugotožnica ta ugovor z vlogo z dne 27. 11. 2006 umaknila, kar pomeni, da je umaknila tudi svoje dokazne predloge. V obravnavanem postopku pa se po presoji sodišča prvotožnica ne more sklicevati na dokazne predloge drugotožnice, saj prvotožnica vračilu v naravi ugovarja, drugotožnica pa ne. Ker morata biti za uspešno uveljavljanje obstoja ovir za vračilo v naravi po citirani določbi izpolnjena oba zgoraj navedena pogoja, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno štel, da je vračilo v naravi možno. Zgornje ugotovitve pa je povzel tudi v svoji odločbi, zaradi česar se sodišče ne strinja, da odločba organa o tem nima razlogov. Kršitev določbe 209. člena ZUP/86 zato ni podana.

Sodišče tako ugotavlja, da je tožba prvotožnice neutemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Tožba drugotožnice je utemeljena.

V obravnavanem primeru je za drugotožnico sporna določitev zavezanca za vrnitev po odločbi drugostopnega organa.

V 1. točki izreka odločbe v delu, s katerim je drugostopni organ nadomestil 3. točko izreka prvostopne odločbe z dne 18. 5. 2007, je odločeno, da je zavezanka za vrnitev v 1. točki izreka te odločbe določene nepremičnine drugotožnica, ki je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe predati navedeno nepremičnino v upravljanje skrbniku za posebne primere, določenemu v 2. točki izreka te odločbe. Svojo odločitev je oprl na določbe ZZ (Uradni list RS, št. 12/91 s spremembami in dopolnitvami) ter na določbe ZSPDPO (Uradni list RS, št. 14/07). Ugotovil je, da je upravljavec premoženja, ki se vrača, drugotožnica, saj je prvotožnica le uporabnica navedenega poslovnega prostora in nima pravice razpolaganja in upravljanja z njim, zaradi česar prvotožnica ne more nastopati kot zavezanka za vrnitev. Takšen pravni zaključek upravnega organa pa je po presoji sodišča napačen. Po določbi 1. odstavka 62. člena ZZ med drugim A.A.A. od 1. 4. 1991 nadaljuje delo kot zavod pod pogoji, pod katerimi je vpisana v sodni register. Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz določbe 1. odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. 4. 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno v določbi 66. člena (določba 1. odstavka 65. člena). S premoženjem iz prvega odstavka tega člena pa upravlja zavod in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen (določba 3. odstavka 65. člena). ZSPDPO se uporablja za vse stvarno premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti, če ni s posebnim zakonom za posamezno vrsto stvarnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti urejeno drugače oziroma se določbe 2., 5. in 7. poglavja tega zakona uporabljajo tudi za stvarno premoženje v lasti javnih zavodov, javnih gospodarskih zavodov, javnih agencij in javnih skladov, če ni s posebnim zakonom urejeno drugače. Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. V obravnavanem primeru na strani zavezanca glede na pravno in dejansko stanje obravnavane nepremičnine nastopata tako lastnica nepremičnine, t.j. drugotožnica, kot tudi njena uporabnica, t.j. prvotožnica, ki ji ta prostor služi za opravljanje njene dejavnosti, kar pomeni, da nad stvarjo izvaja nelastniško posest, in je tudi zavezana, da dokaže obstoj zatrjevanih ovir za vračilo v naravi po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Sodišče tako ugotavlja, da je ob upoštevanju citiranih določb ZDen in ZZ, ki sta posebna zakona glede na ZSPDPO in torej ZSPDPO za obravnavani primer ne velja, odločitev drugostopnega organa v delu, ki se nanaša na določitev zavezanca za vrnitev, napačna in neizvršljiva oziroma vsaj pomanjkljiva. S takšno odločitvijo pa je drugostopni organ napačno uporabil materialno pravo in kršil pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na odločitev (določbi 1. in 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je tožbi drugotožnice ugodilo in odločbo drugostopnega organa odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem naj drugostopni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in sledeč pravnemu mnenju sodišča o zadevi v tem obsegu ponovno odloči. Sodišče pa še pripominja, da je izpodbijano odločbo v celoti odpravilo, četudi tožba izrecno izpodbija odločitev toženke le v delu, ki se nanaša na odločitev o določitvi zavezanca za vrnitev podržavljenega dela nepremičnine, ker delna odprava glede na vsebinsko povezanost odločitve toženke ni možna.

K 4. točki izreka: Sodišče je zahtevo prvotožnice za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ker je zavrnilo njeno tožbo, zaradi česar prvotožnica trpi svoje stroške postopka.