Jedro

Izrek varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov določajo pogoji, navedeni v členu 65 KZ SFRJ, pri čemer je ob ugotovitvi, da je za odpravo nevarnosti potrebno zdravljenje storilca, treba upoštevati tudi njegovo pripravljenost, da se zdravi.

Izrek

Pritožba obtoženega B. S. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 166/I tč. 1 KZ RS v zvezi s členom 12/II KZ SFRJ in mu zanj določilo kazen 9 mesecev zapora, hkrati pa preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. III K 156/92 z dne 14.2.1992 in mu ob upoštevanju v njej določene enotne kazni 1 leto zapora, izreklo enotno kazen 1 leto in 7 mesecev zapora, vanjo pa vštelo čas, prebit v priporu. Po členu 65 KZ SFRJ je sodišče obtožencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki se bo izvrševal v kazensko poboljševalnem domu, nadalje mu je odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženec, ki v pritožbi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, je pa iz njene vsebine razvidno, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, predlaga pa takšno razsodbo, da mu bo z njo omogočeno bolnišnično zdravljenje.

Pritožba ni utemeljena.

Niti v kazenskem spisu, niti v pritožbi ni podatkov iz katerih bi bilo moč zaključevati, da je bil izvedenec psihiater prof. dr. J.L. obtoženčev lečeči zdravnik v okviru večkratnih zdravljenj na psihiatrični kliniki Ljubljana Polje, Psihiatrični kliniki Ljubljana in Centru za mentalno zdravje Ljubljana. Obtoženec svojih pomislekov v objektivnost izvedenca ne utemeljuje z drugim kot z že omenjeno trditvijo, ki pa kot rečeno, nima podlage v razpoložljivih dokazih.

Obtoženec je sicer na zadnji glavni obravnavi (dne 9.9.1993, list. št. 93) izrazil določene pomisleke glede mnenja izvedenca, ker na eni strani govori o njegovi možganski prizadetosti in odvisnosti od alkohola, nato pa zaključuje, da psihiatrično zdravljenje ni umestno.

Ob tem pa je izrecno izjavil, da ne zahteva drugega izvedeniškega dela, temveč le zdravljenje v drugačnem okolju. Izvedenec je v svojem mnenju stališče, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ni umesten v nikakršni obliki, podal ob upoštevanju, da obtoženec zdravljenje odklanja, to je izrecno navedeno v zadnjem odstavku mnenja na strani 9. Obtoženec je na glavni obravnavi dne 9.9.1993 izrazil pripravljenost za zdravljenje zaradi alkoholizma.

Prav zaradi tega se je prvostopno sodišče odločilo, da obtožencu izreče tak varnostni ukrep in pri tem navedlo, da je potrebno dati obtožencu možnost, da si uredi in spremeni način življenja.

Prvostopno sodiče je obtožencu za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po členu 166/1 tč. 1 KZ RS določilo kazen 9 mesecev zapora ob upoštevanju, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kot obteževalno je upoštevalo, da je bil obtoženec že kaznovan in da je tri dejanji iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja storil v preizkusni dobi (v zvezi s tem mu je bila tudi pravilno preklicana pogojna obsodba). Glede na navedeno obdolžencu ni moč izreči pogojne obsodbe, to pa tudi pomeni, da ni moč ugoditi obtoženčevemu predlogu, da bi se zdravil na prostosti.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja obtoženec, niso podani in zato pritožba ni utemeljena glede uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne pritožba zaradi odločbe o kazenskih sankcijah.

Kazen, določena za obravnavano kaznivo dejanje, je primerna vsem ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, pravilno in v skladu z zakonom je tudi preklicana pogojna obsodba in nato izrečena ustrezna enotna kazen. Izrečeni varnostni ukrep je izrečen v skladu z zakonom na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje v skladu z določilom člena 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec je brez sredstev za preživljanje in brez premoženja, zato ga je sodišče druge stopnje v skladu z določbo členov 98/4 in 101 ZKP oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka v obsegu, navedenem v izreku te sodbe.