Jedro

Po obrazloženem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vtoževane račune upravičeno izdala, saj je opravila tako storitve upravljanja kot tudi iz lastnih sredstev poravnala stroške dobaviteljem, in da toženec prejema računov in neplačila ni prerekal, kakor tudi ni nasprotoval obračunani višini in ključu delitve. Posledično je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in pravilno razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128205/2016 z dne 8. 12. 2016 v tč. 1 izreka v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v višini 516,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska dalje do plačila, kot je razvidno iz tč. 1 izreka izpodbijane sodbe, in izvršilne stroške v višini 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila, ker se je rok za prostovoljno izpolnitev njegove obveznosti (8 dni) glede na datum prejema sklepa o izvršbi (pravilno dne 28. 12. 2016 po fikciji vročitve, kot izhaja iz kopije vročilnice), iztekel dne 5. 1. 2017.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128205/2016 z dne 8. 12. 2016, v celoti vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača glavnico v višini 516,23 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 105,80 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila, od 46,35 EUR od 2. 2. 2016 dalje do plačila, od 34,24 EUR od 5. 3. 2016 dalje do plačila, od 44,43 EUR od 1. 4. 2016 dalje do plačila, od 34,76 EUR od 4. 5. 2016 dalje do plačila, od 40,20 EUR od 1. 6. 2016 dalje do plačila, od 23,15 EUR od 1. 7. 2016 dalje do plačila, od 36,12 EUR od 2. 8. 2016 dalje do plačila, od 42,13 EUR od 1. 9. 2016 dalje do plačila, od 36,14 EUR od 1. 10. 2016 dalje do plačila, od 36,41 EUR od 3. 11. 2016 dalje do plačila in od 36,50 EUR od 1. 12. 2016 dalje do plačila, in izvršilne stroške v znesku 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 353,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Toženec se je zoper sodbo pritožil. V pritožbi navaja, da sodbo prereka zaradi grobega kršenja določil SZ, SZ-1, ZPP, njegovih zakonskih in ustavnih pravic zaradi laganja sodišča (sodnice) na razpravi 2. 3. 2021 in v sodbi. Zato je vloga za izločitev sodnice z dne 29. 3. 2021, kjer so opisane vse kršitve sodišča (sodnice) sestavni del pritožbe. Sestavni del pritožbe pa so tudi vsi dopisi, odgovori tožeči stranki, sodba P 151/2017 in sodba VS Celje, pritožba zoper oba dela zapisnika razprave z dne 2. 3. 2021. Pritožnik zahteva, da mu višje sodišče v odgovoru citira obvezno člene zakonov, ki mu prepovedujejo pridobiti podatke (na drugi strani pritožbe navedene v tč. 1 do 9) v zvezi s tožničinim statusom upravnika. Na podlagi sklepa VS Celje z dne 27. 2. 2019 zavrača vse navedbe v izpodbijani sodbi in navaja, da sodišče ni niti poskušalo ugotavljati dejstva, kot mu je naložilo VS Celje v sklepu. Navaja, da mu je sodnica, s tem ko ga je z naroka odstranila nezakonito brez obrazložitve, kršila ustavne pravice. Pritožnik zahteva, da VS Celje uvede preiskavo o poteku obravnave med 9.02 uro in 9.10 uro. V pritožbi nato navaja, da je lažna trditev sodnice v izjavi z dne 3. 3. 2021 v zvezi z njegovo zahtevo za izločitev sodnice, da je izjavil, da jo izloča zaradi nepristranskosti. Izpostavlja, da je druga sodnica razpravo dne 25. 10. 2019 zaključila takoj po njegovi zahtevi za izločitev in je ni nadaljevala, in da so torej različni kriteriji. Vtoževani znesek zavrača, ker ga vtožuje neimenovani in nedokazani samooklicani upravnik. Sodišče kljub njegovi zahtevi ni preverjalo resničnosti navedb predlagatelja izvršbe. Dokazov, da so ga za te naloge pooblastili lastniki, tožnica ni dostavila (zapisniki zbora). Pritožnik trdi, da je sodišče kršilo določila 105., 108. in 180. člena ZPP, 45. člena Ustave, 14., 22. in 29. člena SZ ter 27., 38., 49., 53. in 65. člena SZ-1. Pritožnik ugotavlja, da ni zapisnikov zbora. Sprašuje se, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da je tožnica upravnik stavbe, če pa takega dokaza ni dostavila. Trdi, da sodnica ni brala listin, sicer bi vedela, da tožnica laže. Pritožnik od višjega sodišča zahteva, da od tožnice in sodišča zahteva dokaz - zapisnik, kdaj so se dogovorili za pogodbo 4. 12. 1997 in kdaj so se ″sporazumno″ dogovorili za upravnika, saj sodišče v sodbi brez dokaza trdi, da je zakonito imenovan upravnik. Pritožnik predlaga, da naj višje sodišče glede omembe sodbe P 253/2014 vpogleda v svojo sodbo z dne 28. 1. 2016 Cp 501/2015 in ugotovi resnico, zakaj je sodbo P 253/2014 potrdilo. Trdi, da ni dokazov za to, da sta se pogodbi sprejeli, kot je to običaj v poslovnem svetu. A. A. kot bivši upravnik ni podpisnik pogodbe, ker ni lastnik, niti ga ti lastniki niso pooblastili za podpis obeh pogodbe, sploh ne za pogodbo z dne 4. 12. 1997. Pritožnik navaja, da je bil v zadevi P 504/2005 dvakrat določen rok za dostavo dokaza, pa tega ni storil. Nadalje pritožnik navaja, da je tudi točka 7. skupek laži tožnice in sodišča, ne da bi obstajali dokazi za navedbe, sodišču pa tudi očita, da je zamolčalo razlog, zaradi katerega je bila razveljavljena sodba P 151/2017. Meni, da je najlažje, kar si je lahko privoščilo sodišče, zavrniti njegove dokaze, in soditi po diktatu močnejše stranke – tožnice. Trdi, da je sodišče sledilo tožnici glede A. A., ne pa zakonom, ki določajo, kdo podpisuje pogodbe. Sodišču očita, da je zgolj prepisovalo tožničine navedbe, SZ in SZ-1 pa so mu popolna neznanka, in da si je dovolilo ponavljati notorično laž tožnice, da je bila pogodba poslana tudi na D. D. Trdi, da sta pogodbi nični, saj prva ne predstavlja tistega, kar piše v 1. členu in ni podpisana 100 % niti od lastnikov, kar velja tudi za 7. 3. 2005, ki jo je prav tako podpisoval nelastnik. Pritožnik navaja tudi, da v tožbi ni nikjer višine upravljanja, zato ta ne drži. Ker nimajo pogodbe o upravljanju, se o dodelitvi nalog dogovori na zboru lastnikov ali vpiše v pogodbe z upravnikom. Pritožnik trdi, da oni nimajo ne enega ne drugega, o nalogah si upravnik odloča sam, zato je tudi sam plačnik. Zavedena obveznost v bilanco še ne pomeni, da obveznost plačila obstaja. Obveznost temelji na pogodbah, ki pa jih pritožnik ni videl, saj jih tožnica ne želi dostaviti, niti jih sodišče ni videlo. Pritožnik tudi še navaja, da je sodišče v pravnem pouku zapisalo, da resničnosti navedb ni preverilo, a tega okrajno sodišče ni storilo niti po sodbi (prav: sklepu) višjega sodišča. Zavrača tudi plačilo pravdnih stroškov, saj sta bili izpeljani zgolj dve razpravi in tožnica torej ni opravila treh voženj na razpravo. Višjemu sodišču v Celju predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno izpodbijana je sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Takšna omejenost pritožbenih razlogov pomeni, da pritožbeno izpodbijanje takšne sodbe iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno. Pritožbene očitke o zmotni uporabi materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkusi na podlagi dejstev, kot je te ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožnica kot upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu Z. od toženca kot solastnika do ½ stanovanja št. 9 v tej stavbi zahteva plačilo storitev upravljanja, obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe v obdobju od decembra 2015 do novembra 2016 (po izstavljenih 12 računih). Med pravdnima strankama je v predmetnem sporu sporna veljavnost Pogodbe o upravljanju z dne 7. 3. 2005 in vprašanje, ali je tožnica posamezne postavke v računih upravičeno zaračunala, glede na to, da toženec zahteva dokazilo o naročilu teh del tožnici in kasnejši odobritvi na zboru lastnikov.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravno podlago predstavljajo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) in določila Pogodbe o opravljanju upravniških storitev v večstanovanjski stavbi na naslovu Z., z dne 7. 3. 2005 (v nadaljevanju: pogodba o upravljanju), ker so terjatve tožnice, katerih plačilo terja v tem postopku, nastale v času veljavnosti te pogodbe, spor pa je bil sprožen po uveljavitvi SZ-1. Za presojo utemeljenosti vtoževanih stroškov ogrevanja in izvajanja ogrevanja je sodišče pravilno uporabilo določila pogodbe št. OGR/ZM-35 o upravljanju in obratovanju kotlovnice Z., pri odločitvi glede povrnitve stroškov obratovanja in vzdrževanja pa je pravilno kot materialno pravno podlago uporabilo 197. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da toženec sicer Pogodbe o upravljanju z dne 7. 3. 2005 ni podpisal, vendar pa je bila podpisana s strani drugih solastnikov, katerih skupni solastniški delež je močno presegal zakonsko določeno polovico, ki je potrebna za veljavnost sklenitve tovrstne pogodbe, in sicer toliko lastnikov, da je vsota njihovih solastniških deležev znašala 90,8122 %; - da je A. A. kot pooblaščeni zastopnik (na podlagi določil 2. člena Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja stanovanj in stanovanjskih hiš št. 06060-373/125-92 z dne 26. 10. 1992) podpisal pogodbo o upravljanju za: Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bil ob podpisu pogodbe lastnik stanovanj št. 1, 2 in 4, za B. B., ki so bile ob podpisu pogodbe o upravljanju lastnice stanovanj št. 3 in 5, in za C. C., ki je bila ob podpisu pogodbe lastnica stanovanja št. 14; - da je bila tožeča stranka ob sklepanju nove pogodbe o upravljanju v letu 2005 že upravnik predmetne večstanovanjske hiše in vpisana v register upravnikov; - da vpis tožnice v register upravnikov na podlagi pogodbe iz leta 1997 izhaja tudi iz potrdila D. D.; - da toženec pavšalne trditve, da kopija pogodbe z dne 4. 12. 1997 ni enaka izvirniku, ni obrazložil, še manj pa dokazal; - da iz predloženih računov izhaja, da tožeča stranka vtožuje stroške upravnine, stroške ogrevanja in izvajanja le-tega, ter ostale stroške, ki se nanašajo na redno upravljanje (stroški deratizacije, skupne elektrike, dimnikarskih storitev, čiščenje skupnih delov, zamenjava cilindričnega vložka, dobava ključev...) in obratovanje večstanovanjske stavbe (stroški varstva pred požarom - servis gasilnikov, hidrantov, meritve...), ter za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti (servis gorilnika, manjša dela v kotlovnici, elektroinštalacijska dela, menjava žarnice, nabava semena za travo, nakup predpražnika...) - da višina obveznosti izhaja tudi iz finančne kartice komitenta 35979 I. I., priloženih mesečnih specifikacij stroškov obveznosti toženca s priloženimi računi izvajalcev posameznih storitev, ki so bile zaračunane tožeči stranki; - da je tožeča stranka stroške dobaviteljem nesporno poplačala iz lastnih sredstev; slednje pa dokazujejo tudi predložena dokazila o plačilih.

9. Pritožbeno izpodbijanje zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje kot zmotnih zaradi tožničine nedokazanosti z listinami pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato takšnih pritožbenih očitkov ni upoštevalo.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Pravilno je zaključilo, da ni dvoma, da je bila Pogodba o upravljanju podpisana s strani toliko lastnikov, kot je zakonsko predpisano, oziroma celo bistveno več, in da takšna pogodba v skladu s 1., 2. in 4. odstavkom 53. čl. SZ-1 velja tudi za toženca. V zvezi z ugovori toženca in pozivom glede predložitve zapisnika zbora lastnikov glede obravnavanja pogodbe o upravljanju (iz leta 1997) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zakonodaja v času prej veljavne pogodbe o upravljanju (ki v tem konkretnem primeru sicer ni relevantna) upravnika ni zavezovala k temu, da bi moral, preden je sploh postal upravnik v tej stanovanjski hiši, sklicati zbor etažnih lastnikov, oziroma te pravice dejansko ni imel, saj pravno-formalno še ni bil upravnik, niti ni vedel, ali bo to postal, po zatrjevanjih tožnice (ki jih toženec ni prerekal), pa je od prejšnjega upravitelja dobil le seznam lastnikov in zapisnike o ugotovitvi vrednosti stanovanja, ne pa tudi vseh zapisnikov zbora lastnikov v obdobju pred prevzemom objekta v upravljanje. V prej veljavnem 28. čl. Stanovanjskega zakona (SZ) je bil določen le grob okvir vsebine pogodbe z upravnikom, ker pa gre za pogodbeni odnos med dvema strankama, v zakonu ni bilo nikjer izrecno opredeljeno, kdo pogodbo pripravi in kje se sprejema, zato je (praviloma) predlog pripravil sam upravnik, pri čemer se je ta predlog po potrebi naknadno še dopolnjeval ali korigiral, dokler ni prišlo do soglasja glede vsebine. Sodišče prve stopnje upravičeno tudi ni podvomilo v zakonitost sestavljene pogodbe o upravljanju iz leta 2005, saj so slednjo podpisali lastniki z zadostnim številom solastniških deležev, in pravilno obrazložilo, da dejstvo, da je pogodbo pripravil upravnik sam, še ne pomeni njene nezakonitosti, saj v kolikor se lastniki z njeno vsebino ne bi strinjali, le-te tudi nedvomno ne bi podpisali (tako pa so jo podpisali vsi razen toženca, ki je bil takrat še edini lastnik stanovanja). Pravilna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da pri sklepanju nove pogodbe o upravljanju v letu 2005 ni šlo za novo imenovanje upravnika, saj je bila tožeča stranka že upravnik predmetne večstanovanjske hiše in vpisana v register upravnikov. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sestavila novo pogodbo in jo nato dala v podpis lastnikom stanovanj, ker je zakonodajalec razširil naloge upravnika v novem SZ-1, ki je začel veljati oktobra 2003. Nova pogodba je torej bila potrebna zaradi spremenjene zakonodaje in določil glede upravljanja večstanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da odsotnost predložitve zapisnika zbora lastnikov odločitve sodišča ne spremeni, saj se po prvem odstavku 34. čl. SZ-1 lahko o poslih upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastniki odločajo ne samo na zboru lastnikov, temveč tudi s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov, kot je bilo tudi v primeru predmetne pogodbe o upravljanju iz leta 2005 (v prej veljavnem SZ način sprejemanja odločitev v zvezi z upravljanjem ni bil izrecno opredeljen). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi toženčev ugovor, da se je tožeča stranka nezakonito vpisala v register upravnikov pri D. D., in sicer že na podlagi prejšnje pogodbe o upravljanju z dne 4. 12. 1997. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili pogodbi veljavno sklenjeni in da vpis v register upravnikov na podlagi pogodbe iz leta 1997 izhaja tudi iz potrdila D. D. Povsem pravilno pa je tudi obrazložilo, da vpis upravnika v register ni konstitutivne narave, ampak zgolj evidenčne narave, saj se upravnik vpiše v register na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja za določeni večstanovanjski objekt in s to pogodbo izkazuje svojo upravičenost za vpis. Zakon ne določa registracije kot pogoj za veljavnost pogodbe o upravljanju, ampak le za evidentiranje dejstev, ki se na podlagi 166. čl. SZ-1 vpisujejo v register. Pravilno je torej sodišče obrazložilo, da ob sklenitvi nove pogodbe o upravljanju leta 2005 se tožeči stranki ni bilo potrebno ponovno vpisati v register, saj je tam že bila vpisana na podlagi prejšnje pogodbe o upravljanju, glede na to, da je bila v tem času upravnik predmetne stavbe neprekinjeno, in je bila nova pogodba registrskemu organu poslana le v vednost. Utemeljeno je sodišče zavrnilo tudi trditev toženca, da je edina pogodba, na podlagi katere se upravnik vpiše v register, pogodba iz 22. člena prej veljavnega SZ, z obrazložitvijo, da 22. čl. SZ ureja pogodbo o medsebojnih razmerjih, kar pa ni isto kot pogodba o upravljanju, ki so jo etažni lastniki glede na določilo 27. člena SZ morali skleniti, in ki se po 5. odstavku istega člena registrira pri pristojnem upravnem organu. Pravilno je sodišče zavrnilo tudi toženčev ugovor ničnosti in navideznosti pogodbe o upravljanju, saj zgolj dejstvo, da pogodbe ni podpisal samo toženec in njegovo nestrinjanje z imenovanim upravnikom še ne predstavlja nemoralnosti vsebine pogodbe, prav tako pa slednja ni nična zaradi razveljavitve prejšnje pogodbe iz leta 1997. S pritožbeno navedbo, da sta pogodbi nični, saj ne predstavljata tistega, kar piše v 1. členu in ni podpisana 100 % niti od lastnikov, kar velja tudi za 7. 3. 2005, ki jo je prav tako podpisal nelastnik, pritožnik ne more izpodbiti pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zgoraj povzete presoje sodišča prve stopnje in uporabe določb SZ-1 se tako izkažejo kot neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje je glede na pravilen zaključek o veljavnosti pogodbe o upravljanju in v njej določenem 4. členu, v katerem je določena višina upravnine, ki po pogodbi mesečno pripada upravniku, ter 30. členu SZ-1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, pravilno zaključilo, da tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva vsakomesečno plačilo upravnine za celotno obravnavano obdobje skladno z njegovim 1/2 solastniškim deležem stanovanja št. 9. Prav tako je pravilno zaključilo, da je tožnica stroške ogrevanja zaračunala na podlagi pogodbe št. OGR/ZM-35 o upravljanju in obratovanju kotlovnice Z. Glede na vsebino pogodbe je sodišče pravilno zaključilo tudi, da je ostale vtoževane storitve oziroma dobave tožeča stranka kot upravnik plačala namesto etažnih lastnikov v skladu s 6. členom pogodbe, ki določa, da bo upravnik lastnikom prefakturiral stroške obratovanja in vzdrževanja na podlagi prejetih računov dobaviteljev oziroma izvajalcev storitev oziroma jim bo zaračunal izvedene storitve, ki jih bo sam opravil na podlagi delovnih nalogov ali pogodbe o obratovanju kotlovnice. Kot je sodišče pravilno obrazložilo, so lastniki stanovanj s sklenjeno pogodbo o upravljanju upravnika pooblastili, da jih kot zakoniti zastopnik zastopa pri opravljanju vseh storitev iz 2. člena pogodbe v pravnem prometu, ki se nanašajo na posle rednega upravljanja in so tako na tožečo stranko prenesli materialnopravno upravičenje, da v lastnem imenu obratovalne stroške od posameznih lastnikov stanovanj tudi izterjuje. Pravilen je sklep sodišča, da je tožeča stranka, ki je obratovalne stroške in stroške vzdrževanja plačala za vse etažne lastnike, nato pa le-te porazdelila med posamezne etažne lastnike po ključu, ki so ga določili sami etažni lastniki, oziroma glede na solastniški delež posameznih etažnih lastnikov na skupnih prostorih, upravičena od toženca terjati tudi plačilo nanj odpadlega dela teh stroškov. Do plačila za opravljanje drugih storitev pa je tožeča stranka, kot je prav tako pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, upravičena tudi na podlagi prvega odstavka 30. člena SZ-1, po katerem so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da iz tega razloga tudi ni bilo potrebno pozivati tožeče stranke na predložitev zapisnikov zbora lastnikov, na katerem bi upravniku podelili pristojnosti za opravo teh nalog, pogodbe o naročilih teh del in zapisnike zbora, na katerem so etažni lastniki končana dela odobrili, saj gre (poleg stroškov za obratovanje) za stroške rednega vzdrževanja večstanovanjske stavbe oziroma stroške, ki so potrebni za nemoteno bivanje v predmetni stavbi, ki pa glede na prilogo št. 3 v zvezi s 4. členom Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, spadajo med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, za katerih izvedbo mora upravnik skrbeti sproti in zanje ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov. Prav tako je tudi v 13. alineji 2. člena pogodbe o upravljanju določeno, da lahko upravnik brez predhodnega sklepa lastnikov tekoče skrbi za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih in napravah in o njih poroča na zboru lastnikov.

12. Toženec v pritožbi sicer trdi, da je prerekal vse, tudi višino računov, a navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožeča stranka višino obveznosti pojasnila v izračunih v dopolnitvi tožbe, toženec pa temu (navedeni višini) ni ugovarjal oziroma teh izračunov ni zanikal, zato je sodišče prve stopnje upravičeno, v skladu z 214. členom ZPP, ta dejstva šteje za priznana. Sicer pa je pravilno, kot že zgoraj navedeno, ugotovilo, da višina izhaja tudi iz finančne kartice komitenta 35979 I. I., priloženih mesečnih specifikacij stroškov obveznosti toženca s priloženimi računi izvajalcev posameznih storitev, ki so bile zaračunane tožeči stranki in jih je ta, po plačilu, porazdelila med etažne lastnike. Porazdelitev stroškov med etažne lastnike je, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, določena že v samem zakonu, kakor tudi v 7. členu pogodbe o upravljanju, ki določa, da se bodo stroški razdelili med lastnike. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zato, ker je tožeča stranka stroške dobaviteljem poplačala iz lastnih sredstev in je tako za toženca plačala nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan storiti toženec sam, po 197. členu OZ od toženca upravičena zahtevati povračilo teh stroškov tudi, če upravičenja za izterjavo s strani lastnikov ne bi imela. Po obrazloženem pritožnik s pritožbeno navedbo, ki predstavlja njegovo stališče, ki pa ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, da zato, ker pogodbe o upravljanju nimajo, si upravnik sam določa naloge in je zato je tudi sam plačnik, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni preverilo resničnosti navedb, saj je to vestno in skrbno opravilo. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da mora toženec plačati zamudne obresti, ki so bile tožencu v posameznih računih zaračunane in katerih višine ni prerekal. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, pravno podlago te odločitve predstavlja prvi odstavek 378. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 299. člena OZ. Dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, mora po teh določbah poleg glavnice plačati tudi zamudne obresti, v zamudo pa pride takrat, kadar obveznosti ne izpolni v roku, določenem za izpolnitev.

13. Toženec prvič šele v pritožbi navaja, da v tožbi ni nikjer višine stroška upravljanja, zato da to ne drži. Ker v pritožbi ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji, ta navedba, prvič podana v pritožbi, ni dopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Po obrazloženem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vtoževane račune upravičeno izdala, saj je opravila tako storitve upravljanja kot tudi iz lastnih sredstev poravnala stroške dobaviteljem, in da toženec prejema računov in neplačila ni prerekal, kakor tudi ni nasprotoval obračunani višini in ključu delitve. Posledično je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in pravilno razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128205/2016 z dne 8. 12. 2016 v tč. 1 izreka v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v višini 516,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska dalje do plačila, kot je razvidno iz tč. 1 izreka izpodbijane sodbe, in izvršilne stroške v višini 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila, ker se je rok za prostovoljno izpolnitev njegove obveznosti (8 dni) glede na datum prejema sklepa o izvršbi (pravilno dne 28. 12. 2016 po fikciji vročitve, kot izhaja iz kopije vročilnice), iztekel dne 5. 1. 2017. 15. Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo določila 105., 108. in 180. ter 45. člena ZPP predstavljajo nedovoljen pritožbeni očitek o podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo. Pa tudi sicer ti ne bi bili utemeljeni, saj se zahteva v 180. členu ZPP po navedbi dokazov, s katerimi se zatrjevana tožbena dejstva ugotavljajo, nanaša na popolnost tožbe, torej na to, da se v tožbi za tožbeno zatrjevana dejstva navedejo tudi dokazi, s katerimi bi se naj ta dejstva ugotavljala in ne na dejansko ustreznost predlaganih dokazov za ugotovitev takšnih dejstev. To, ali je stranka s predlaganimi dokazi za zatrjevana (sporna) dejstva ta dokazala oziroma katera od pravdnih strank je v primeru spornosti dejstev dokazala svoje trditve, je stvar dokazne presoje vseh dokazov, ki jo po izvedbi dokazov napravi sodišče (213. člen ZPP), ko o tožbenem zahtevku razsodi.

16. V obravnavanem primeru niso podani zakonski pogoji za opravo obravnave v pritožbenem postopku. Glede na določbo 355. člena ZPP pritožbeno sodišče opravi obravnavo le v zvezi s potrebo po pravilni ali popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja in je torej pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je neutemeljena v pritožbi izražena zahteva pritožnika, da je prisoten in zaslišan na obravnavi.

17. Pritožba je samostojna vloga. Vsebino pritožbe določa 335. člen ZPP, zato mora pritožnik vse navesti v pritožbi in se ne more sklicevati na vsebino drugih vlog oziroma listin. Sestavni del pritožbe zato ne morejo biti, kot navaja pritožnik, vsi dopisi, odgovori tožeči stranki, sodba P 151/2017 in sodba VS Celje, pritožba zoper oba dela zapisnika razprave z dne 2. 3. 2021. Prav tako tudi ne vloga za izločitev sodnice z dne 29. 3. 2021, kjer so opisane vse kršitve sodišča (sodnice). O slednji zahtevi za izločitev sodnice je odločila predsednica Okrajnega sodišča v Celju (v nadaljevanju: predsednica) s sklepom Su 83/2021 z dne 15. 4. 2021, zoper katerega ni posebne pritožbe. V kolikor pritožnik s to pritožbo izpodbija odločitev predsednice v sklepu z dne 15. 4. 2021, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne izpodbija razlogov, navedenih v obrazložitvi sklepa predsednice. Zgolj s sklicevanjem na navedbe v vlogi za izločitev pa pritožnik ne more izpodbiti pravilnosti sklepa z dne 15. 4. 2021, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev sodnice. V kolikor pa pritožnik s to pritožbo izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 3. 2021 o zavrnitvi ugovora zoper prepis zvočnega zapisa dela naroka za glavno obravnavo v tej zadevi dne 2. 3. 2021 (pritožbo toženca zoper ta sklep je Višje sodišča v Celju s sklepom I Cp 242/2921 zavrglo, ker zoper sklep procesnega vodstva ni posebne pritožbe), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik z navedbami v pritožbi (cit: ″...ter zapisnika z razprave z dne 2. 3. 2021, v katerih je sodnica nedopustljivo lagala, ter moja pritožba na oba dela zapisnika, saj je v drugem delu dosegla rekord v branju 102. listin, zaslišala zastopnico tožene stranke, toženca mene in pričo, vse to v 8 minutah od 9.02 do 9.10. Tako je dosegla rekord za v Günesovo knjigo rekordov. Ko prebere 102 listine, zasliši zastopnico tožnice in seveda mene, ki me je ob 9.02 vrže iz razpravne dvorane. Kje je vsebina mojega zaslišanja, zaslišanja zastopnice. Kako si drzne lagati v zapisnik, da me je zaslišala, ko pa vsebine ni v nobenem zapisniku. Tako lažnivi sodnici ni zaupati razsojanja ali je dan ali noč. Zapisnika z dne 2. 3. 2021 sta kronski dokaz o njenem laganju, saj me po 9.02 sploh ni bilo v dvorani, ona pa naklada o zaslišanju. Kje je vsebina, ali je to storila telepatsko, ko sem bil v ″transu″ zunaj sodišča? Ali je to žalitev, če sprašujem, ali veljajo zakoni za vse enako in če zahtevam svoje pravice? Vodila je razpravo, potem ko sem takoj po začetku snemanja ob 8.40 vložil zahtevo za njeno izločitev, potem ko mi je brez razloga vzela besedo. Glej zapisnik! Nadaljevala je z razpravo – nezakonito!″), ki so večinoma ponovitev navedb v ugovoru, ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve sklepa z dne 29. 3. 2021, zaradi katerih ugovoru ni ugodilo. Zgolj s ponovitvijo zgoraj povzetih ugovornih navedb pa ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje v sklepu z dne 29. 3. 2021. Sodišče prve stopnje je v slednjem sklepu pravilno presodilo toženčeve ugovorne navedbe. Pravilno je pojasnilo, da navedbe glede odstranitve toženca iz sodne dvorane ne morejo biti predmet odločanja o ugovoru zoper nepravilnost prepisa zvočnega zapisa posnetka (dela) naroka. Nato pa pravilno ugotovilo, da se pripombe tožene stranke ne nanašajo na neskladje med zvočnim posnetkom in prepisom posnetka, kar je lahko edino predmet presoje v predmetnem ugovornem postopku, zato je ugovor utemeljeno zavrnilo. Pritožba toženca je zato v tem delu neutemeljena. V kolikor pa z navedbo, da si je drznila sodnica lagati v zapisnik, da je toženca zaslišala, ko pa vsebina ni v nobenem zapisniku, toženec uveljavlja postopkovno kršitev v zvezi s pisanjem zapisnika oziroma vsebino le-tega, pa je pojasniti, da gre za relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa je stranka v sporu majhne vrednost ne more uveljavljati v pritožbi, saj ni dopusten pritožbeni razlog.

18. Pritožbeno sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Navedba členov zakonov, ki pritožniku (po njegovem mnenju) prepovedujejo pridobiti podatke v zvezi s tožničinim statusom upravnika, ni odločilnega pomena, zato ni utemeljena pritožnikova zahteva, da mora pritožbeno sodišče v svoji sodni odločbi le-te obvezno citirati. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno pri odločitvi o utemeljenosti pritožbe vpogledati v sodno odločbo v drugi zadevi, še manj ugotavljati, ali je bila pravilna sprejeta odločitev, zato ni utemeljen predlog, da se vpogleda sodbo Cp 501/2015 in ugotovi resnico, zakaj je sodišče potrdilo sodbo P 253/2014. Neutemeljen je iz enakega razloga tudi predlog za vpogled v sodbo P 504/2005. Sicer pa pritožnik tudi s temi navedbami uveljavlja nedopustni pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

19. Pritožbene navedbe: da je razpravljajoča sodnica toženca odstranila z glavne obravnave samo zato, ker je zahteval sojenje po zakonih, ne pa, da bi jo žalil, grozil ali podobno; da je zmotil zgolj njen namen, da izpelje procesna dejanja, kot je imela ta dan namen, da je lahko končala branje 102 listin in zaslišanja v 8 minutah; da je bil užaljen zgolj njen osebni visoki ego, ker si je toženec drznil omeniti odvetnika A. v zvezi z njegovo glasnostjo, so navedbe, ki jih je toženec že podal v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje P 120/2019 z dne 3. 3. 2021, da se toženca ob 8.55 uri dne 2. 3. 2021 odstrani iz sodne dvorane, ki ga je potrdilo Višje sodišče v Celju s sklepom I Cp 240/2021 z dne 10. 6. 2021 in v katerem se je opredelilo tudi do navedb, ki jih pritožnik ponavlja v tej pritožbi. Zato teh navedb, podanih v predmetni pritožbi, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presojati.

20. Višje sodišče pri presoji pritožbeno izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje nima nobenega zakonskega pooblastila za uvedbo preiskave o poteku glavne obravnave v postopku na prvi stopnji, kot predlaga pritožnik v pritožbi, zato je pritožnikov predlog neutemeljen.

21. Predsednica je s sklepom Su 83/2021 z dne 8. 3. 2021 zahtevo za izločitev sodnice, ki jo je toženec podal na glavni obravnavi dne 2. 3. 2021, zavrnila. Pritožnik, ki v pritožbi povzema (delno) vsebino sodničine izjave v zvezi z njegovo zahtevo za izločitev, zmotno meni, da si je sodnica sama določila ″nepristranskost″ oziroma 6. točko 70. člena ZPP. Predsednica je v sklepu z dne 8. 3. 2021 glede na podatke v spisu pravilno opredelila, da je toženec podal zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice zaradi podanih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti, saj je podal navedbe, da je sodnica pristranska in mu je že večkrat razsojala ter vedno isto počela. Takšne navedbe je namreč glede na razloge, ki so v 70. členu ZPP določeni kot taki, zaradi katerih sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, moč uvrstiti le v 6. točko 70. člena ZPP. Razlogov, ki jih je predsednica navedla v obrazložitvi sklepa z dne 8. 3. 2021 za sprejem svoje odločitve, pa pritožnik pritožbeno ne izpodbija, zato je ob ugotovitvi, da so tudi sicer materialnopravno pravilni, zaključiti, da je sklep predsednice pravilen in zakonit, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

22. V 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožnice v vlogi, v kateri je odgovorila na navedbe toženca v odgovoru na dopolnitev tožbe. Vsebina 7. točke torej ne predstavlja razlogov sodišča, zato ne drži pritožbena navedba, da je 7. točka skupek laži tožnice in sodišča (sodnice), ne da bi obstajali dokazi za navedbe, in da si je sodnica izmislila o določilu v 2. točki 58. člena SZ- v znesku 10.000,00 EUR - ter da zopet zavaja z dejstvi.

23. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zamolčalo, da je Višje sodišče v Celju razveljavilo sodbo P 151/2017, saj je to navedlo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je iz razveljavitvenega sklepa povzelo bistveno, da je višje sodišče sodbo na podlagi pripoznave razveljavilo zato, ker je bila izdana v nasprotju z določili ZPP (tč. 8 obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Celju Cp 514/2018 z dne 27. 2. 2019). Pritožnik zmotno meni, da je bila sodba na podlagi pripoznave razveljavljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Očitno to zmotno sklepa na podlagi 5. točke obrazložitve razveljavitvenega sklepa, v kateri pa je pritožbeno sodišče zgolj povzelo določbo drugega odstavka 458. člena ZPP in v kateri je navedeno, kaj sme storiti senat sodišča prve stopnje, in ne, kaj je storil senat (slednje je višje sodišče, kot je navedeno že zgoraj, pojasnilo v 8. točki obrazložitve).

24. Zgolj z navedbo, da prereka vsak strošek, ki ga vtožuje tožnica, pritožnik ne more izpodbiti pravilnega zaključka, da se uvodoma navedeni sklep o izvršbi vzdrži v veljavi tudi za plačilo izvršilnih stroškov v višini 64,00 EUR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožnici priznalo potrebne stroške v izvršilnem postopku, in sicer strošek sodne takse za predlog in sklep ter materialne stroške. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno odločilo o pravdnih stroških. Toženec konkretizirano izpodbija zgolj odločitev o priznanju potnih stroškov tožnici za prihode na naroke. Sodišče je utemeljeno priznalo tožnici potne stroške za 3 prihode na naroke na razdalji A. - B. in nazaj 3 x 96 km v višini 288,01 EUR, saj je, glede na podatke v spisu, pravilno ugotovilo, da je tožnica trikrat prišla na narok. Tožnica je namreč prišla na narok dne 5. 9. 2018, 25. 10. 2019 in 2. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je potne stroške pravilno obračunalo na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Materialnopravni preizkus ostalih priznanih stroškov pa ni pokazal nepravilnosti pri njihovi odmeri.

25. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da bi bile kršene pritožnikove ustavne pravice. Tudi sicer je pritožnik v pritožbi nekonkretizirano navedel, da je sodišče kršilo njegove ustavne pravice iz 14., 22. in 29. člena Ustave RS. Ker se tiče očitka o kršitvi 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku), pa je potrebno dodatno pojasniti, da do te kršitve ni moglo priti, saj do nje lahko pride zgolj v kazenskem postopku. Navedbe pritožnika, da zahteva odgovornost sodnice po 211. členu kazenskega zakona in da je sodnica kriva opustitve dolžnega ravnanja ter da je po 284. členu KZ s krivo izpovedjo na sodišču J. J. zagrešila tudi še drugo kaznivo dejanje pa ne predstavljajo nobenega od dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

26. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).