Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da nesoglasje preiskovalne sodnice temelji na zmotnem stališču, da ni mogoče storiti kaznivega dejanja iz člena 244 KZ in zato tudi ne po členu 240 KZ-1 zato, ker ne more biti storilec in oškodovanec v isti osebi, če ima gospodarska družba le enega družbenika. Takšno stališče je namreč zmotno, saj ga ovrže novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ima podlago tudi v Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

Izrek

Pritožbi zagovornikov osumljenih M.Z. in M.P. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje o nesoglasju med preiskovalno sodnico in okrožnim državnim tožilcem glede zahteve za preiskavo zoper osumljena M.Z. in M.P. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ odločil, da se preiskava zoper osumljena M.Z. in M.P. opravi.

2. Zoper tak sklep sta se pritožila: - zagovornik osumljenega M.Z. smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi in vrne v novo odločanje; in - zagovornik osumljenega M.P. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se preiskava ne dopusti in zahteva za preiskavo zavrže oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pregled pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da nesoglasje preiskovalne sodnice temelji na zmotnem stališču, da ni mogoče storiti kaznivega dejanja iz člena 244 KZ in zato tudi ne po členu 240 KZ-1 zato, ker ne more biti storilec in oškodovanec v isti osebi, če ima gospodarska družba le enega družbenika. Takšno stališče je namreč zmotno, saj ga ovrže novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ima podlago tudi v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

5. Oba pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da napadeni sklep nima ustreznih razlogov o utemeljenem sumu, razen tega pa tudi ni dovolj dokazov, ki bi ga potrjevali. S takšnimi navedbami pa zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča pa uveljavljana kršitev ni podana. Eden od pogojev za začetek preiskave je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Gre pa za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov, temelji pa na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V fazi odločanja ali naj se zoper določeno osebo začne preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. Zaradi navedenega tako za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Res je, da sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni navedlo vseh posameznih dokazov, vendar je s tem, ko se je sklicevalo na zahtevo za preiskavo in v njej navedene dokaze, presojalo obstoj utemeljenega suma, da sta osumljena M.Z. in M.P. storila očitani jima kaznivi dejanji na način, kot je to opisano v zahtevi za preiskavo. Glede na navedeno se v pritožbah uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavani zadevi ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku do njene izvedbe pride. Navedbe zagovornika osumljenega M.P. v pritožbi, da osumljenemu kaznivo dejanje ni dokazano, in da gre za krivo ovadbo, bo pokazala preiskava, ki je namenjena temu, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali kazenski postopek ustavi. Sicer pa glede na obširno pritožbo zagovornika osumljenega P. in pritožbo zagovornika osumljenega Z. pritožbeno sodišče navaja, da sama uvedba preiskave še ne pomeni, da bo zoper osumljena tudi vložen kakršenkoli obtožni akt, temveč temu, da se navedbe, ki jih pritožnika navajata tudi v pritožbah, prav v fazi preiskave preizkusijo, ugotovijo pa tudi drugi podatki, ki bodo dali zadostno podlago državnemu tožilcu o tem, ali obtožni akt zoper osumljena vloži ali ne. Zato niti ostale pritožbene navedbe, ki skušajo prikazati razloge napadenega sklepa kot nejasne oziroma zmotne, ne morejo biti uspešne, saj ima napadeni sklep ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, tudi o utemeljenem sumu. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj pritožnika z oceno do sedaj zbranih dokazov ne moreta omajati pravilnosti napadenega sklepa, saj se sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavani zadevi ne more spuščati v presojo dokazov, kot že navedeno.

7. Glede na navedeno, in ker pritožnika niti v preostalem v pritožbah ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov osumljenih zavrnilo kot neutemeljeni (člen 402/III ZKP).