Jedro

Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.

Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanka kot tožilka je dolžna povrniti sodno takso kot strošek nastal s tem pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega B. Č., na podlagi 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), glede obdolžene gospodarske družbe F. d.o.o. pa je razsodilo, da ni odgovorna za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 iz razloga po 3. točki 4. člena v zvezi s 5. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Na podlagi drugega in tretjega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da mora oškodovanka kot tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki bodo odmerjena naknadno s posebnim sklepom in ki so nastali potem, ko je prevzela pregon od državnega tožilca; do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Oškodovanko je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, na podlagi tretjega odstavka 105. člen ZKP, napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi je vložila pritožbo oškodovanka kot tožilka po svojem pooblaščencu. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve materialnega prava, kršitev pravil postopka, nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca ter obdolženo pravno osebo spozna za kriva očitanih kaznivih dejanj po obtožbi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega B. Č., ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega B. Č. oprostilo obtožbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP, ker je zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Obdolženo pravno osebo ni spoznalo za odgovorno zato, ker ne razpolaga s protipravno pridobljeno koristjo, kot ji je očital obtožni predlog (3. točka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja).

Bistven poudarek pritožbenih navedb je, da v obravnavani zadevi ni podlage za oprostilno sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZKP ter da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca spoznati za krivega ter mu izreči kazensko sankcijo, obdolženo pravno osebo pa spoznati za odgovorno za očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene, saj dokazni zaključki pritožnice nimajo podlage v dejstvih in okoliščinah kot jih je pravilno (v skladu z 18. členom ZKP in 355. členom ZKP) ugotovilo sodišče prve stopnje in zanje podalo določne in popolne razloge v skladu s šestim in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Pritožnica trdi, da so razlogi za oprostitev obdolženca arbitrarni, da niso dokazani in niso tehtni, vendar pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenjuje drugače. Pritožnica izpostavlja okoliščine, ki nimajo podlage v obtožnem predlogu in izvedenem dokaznem postopku. Najprej nepravilno izpostavlja „trajanje dokazanega očitanega kaznivega dejanja“, ko trdi, da se je kaznivo dejanje izvrševalo v obdobju od 1.10.2004 do 10.11.2009 (torej več kot pet let), medtem ko je iz obtožnega predloga razvidno, da se očitek nanaša (le) na obdobje od 1.11.2008 do 30.11.2009, kot je tudi pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožnici sicer ni mogoče oporekati, da „slovenska družba ne tolerira zaposlovanje na črno“, vendar delo na črno ni predmet obravnavane zadeve in na obdolženca ni bil naslovljen očitek kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1, ampak očitek kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na plačilo predpisanih prispevkov (v nasprotju z določilom drugega odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih), kar je imelo za posledico prikrajšanje oškodovanke kot tožilke za pravico, ki ji je pripadala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot je tudi izhajalo iz obtožbenih očitkov.

Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.

Kot je bilo že zgoraj obrazloženo pritožnica izhaja iz okoliščine, ki nima podlage v obtožnem predlogu, ko trdi, da gre v obravnavani zadevi za „neplačane prispevke za pet let“, katerih vrednost „spada v kategorijo večje premoženjske koristi oziroma škode“. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja tudi z obtožbenih očitkov, je bil na obdolženca naslovljen očitek, da je neplačilo prispevkov znašalo skupno 3.029,28 EUR, kar ne predstavlja večje premoženjske koristi oziroma škode, saj iz 2. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izhaja, da gre za večjo premoženjsko korist oziroma škodo ali vrednost, če znesek presega 5.000,00 EUR.

V pritožbi izpostavljena okoliščina, da so bili prispevki plačani šele na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča, odločilno ne poveča teže obravnavanega kaznivega dejanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je oškodovanka kot tožilka prejemala plačilo v višini 1.200,00 EUR mesečno, pri čemer, glede na dela, ki jih je opravljala, pomeni, da je prejemala bruto znesek in je obdolženec, kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe, imel utemeljen razlog verjeti, da si bo oškodovanka iz prijetih plačil plačevala prispevke za zavarovanja. Res je, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da obdolženec tega ni mogel vedeti z gotovostjo, zaradi česar je privolil v posledico, ki je dejansko nastala, vendar je za obravnavano zadevo pomembno, da njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno v ta cilj, torej izgubo pravice oškodovanke kot tožilke do pokojnine ter ni imel namena prikrajšati oškodovanko za te pravice, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v izpodbijani sodbi. Res je oškodovanka zatrjevala, da ni prejemala plače, vendar je sodišče prve stopnje to zanesljivo ovrglo ter o tem v izpodbijani sodbi podalo izčrpne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožnica pa jih konkretizirano niti ne izpodbija.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je obdolženec ravnal tako kot mu je očital obtožni predlog, na pobudo in nagovarjanje same oškodovanke kot tožilke, kar pomeni, da je v posledico, da prispevki niso bili plačani bistveno pripomogla in v to posledico privolila sama oškodovanka kot tožilka. Drugačna trditve pritožnice ni utemeljena, temu ne nasprotuje niti sodba Delovnega sodišča v Kopru z dne 9.10.2013. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo okoliščino, da se je oškodovanka kot tožilka okoristila, ko je prejemala neupravičeno socialno pomoč. Pritožnica trdi, da ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sprejelo tak zaključek, vendar nima prav, saj je na to vprašanje v izpodbijani sodbi dan natančen odgovor (predvsem v 8., 9. in 10. točki izpodbijane sodbe). V obravnavani zadevi ne gre za „prejudiciranje krivde oškodovanke in njeno obsodbo brez izvedenega postopka“ kot trdi pritožnica, ampak za ugotovitev okoliščine, ki je pravno pomembna za odločitev ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil in kriv oziroma ali je podlaga za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP.

Pritožnica izpodbija okoliščino, da je oškodovanka nagovorila obdolženca, da je ravnal tako kot mu je očital obtožni predlog, z vprašanjem, kako je mogoče, da oškodovanka kot čistilka v podjetju lahko v nekaj prepriča tako sposobno osebo, kot pritožnica ocenjuje obdolženca. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje to okoliščino ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem izpovedb zaslišanih prič, ki so potrdile obdolženčev zagovor, da je obdolženca pri očitanem ravnanju vodila želja, da bi oškodovanki pomagal in na podlagi njenega prigovarjanja, oškodovanka pa je bila dejansko v celotnem obdobju deležna socialne pomoči, ki je ne bi prejemala, v kolikor bi bila redno zaposlena (10. točka izpodbijane sodbe). Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi dalo pravo težo dejstvu, da so bili vsi ostali delavci pravilno zaposleni in prijavljeni v ustrezna zavarovanja, zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi obdolženec ne ravnal enako tudi glede oškodovanke.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Glede slednjega pritožnica trdi, da so zaključki sodišča prve stopnje „popolnoma arbitrarni“, kriteriji pa tudi nerelevantni, vendar pritožbeno sodišče temu ne sledi, saj je sodišče prve stopnje v 4. točki izpodbijane sodbe o tem podalo konkretne, prepričljive in relevantne razloge.

Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.

Pritožnica tudi ne more uspeti, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na gospodarsko družbo F. d.o.o.. Ne drži njena trditev, da sodišče prve stopnje obdolžene pravne osebe ni spoznalo za odgovorne zato, ker je (tudi glede nje) uporabilo institut dejanja majhnega pomena. Ravno tako ne drži, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, saj se ti nahajajo v 12. točki. Gre za to, da je treba izhajati iz obtožbenega očitka in uporabiti Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, ki je veljal v očitanem obdobju. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je obtožni predlog obdolženi pravni osebi očital, da razpolaga s protipravno pridobljeno koristjo, zato naj bi bila podana odgovornost za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 iz razloga po 3. točki 4. člena v zvezi s 5. točko 25. člena tedaj veljavnega ZOPOKD. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da obdolžena pravna oseba ne razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo, saj so bili iz sredstev obdolžene pravne osebe poravnani vsi zapadli prispevki za zavarovanje oškodovanke iz naslova delovnega razmerja, je odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžena pravna oseba ni odgovorna za (tako) očitano kaznivo dejanje pravilna in zakonita.

Ker preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo oškodovanke kot tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.