Jedro

Imetnik stvarne služnosti pridobljene s priposestvovanjem, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ne more uspešno uveljavljati svoje pravice proti poštenemu pridobitelju lastninske pravice na služečem zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se obstoj stvarne služnosti peš hoje in vožnje z avtomobili preko parc. št. 2746, k.o. R. v dolžini približno 15 m in širini 3 m po obstoječi poti od javne poti do hiše tožeče stranke, stoječe na parc. št. 2747/1 in sicer, mimo hiše tožene stranke, v korist parc. št. 2747/1. Toženi stranki se nalaga, da tožnici izda vknjižbeno dovoljenje na podlagi katerega je bo lahko vpisala pravica navedene stvarne služnosti v zemljiški knjigi, ker bo sicer tako listino nadomestila ta tožba. Toženi stranki se prepoveduje, da tožečo stranko onemogoča ali ovira pri izvrševanju navedene stvarne služnosti hoje in vožnje po zgoraj navedeni poti s postavljanjem ovir ali kako drugače." Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 44.880,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2006 dalje v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Trdi, da izpodbijana sodba ni pravilna. Po oceni pritožnice stališče sodišča prve stopnje, da je bil toženec dobroverni kupec, zaradi česar je položaj tožnice šibkejši v primerjavi s tožencem in ker slednji naj ne bi pristajal na izvrševanje služnosti, nanj ne more očinkovati služnost niti na podlagi priposestvovanja nastale služnosti, ne more zdržati resne presoje. Po oceni pritožnice sodišče prve stopnje ne zanika, da je služnost nastala, vendar stoji na stališču, da naj bi tožnica opustila služnost v pretežnem delu. Ker si tožnica ni vknjižila te služnosti, naj bi jo bremenile posledice te opustitve. Tako stališče je po mnenju pritožnice zgrešeno. V postopku se je izkazalo, da je tožnica uporabo dostopa po poti zmanjšala na manjšo frekvenco, kot je to bilo še za časa življenja njene matere, ki je bivala v hiši, do katere vodi sporna pot, vendar pa uporabe ni nikoli povsem opustila, najmanj pa ne za čas priposestvovalne dobe. Zaradi tega ji služnost ni prenehala in sama vknjižba na to nima nobenega vpliva. Služnost se izvršuje glede na potrebo in na način, da čim manj obremenjuje služečo stvar. Zmanjšanje izvrševanja služnosti z manjkratnimi prehodi ali prevozi nima nikakršnega pravnega pomena, niti učinka, najmanj pa zaradi tega služnost ne preneha. Če toženec ni pristal na takšno izvrševanje služnosti, to nima pomena niti učinka, ker je v konkretnem primeru tožnica uporabljala pot do motilnega dejanja in tudi po tem. Toženec se izvrševanju nikoli ni uprl, v motenski pravdi je celo povedal, da ni hote postavil ovir na pot. Glede na to je po oceni pritožnice sodišče prve stopnje materialno pravo očitno napačno uporabilo. Tudi obrazložitev izpodbijane sodbe je nelogična in protispisna. Sodbe pa ni potrebno razveljaviti, le glede na ugotovljeno dejansko stanje je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sprejeti drugačen sklep in zahtevku ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Pritožnica dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pravzaprav ne izpodbija, ne strinja pa se z oceno sodišča prve stopnje, da jo bremenijo negativne posledice opustitve vpisa služnostne pravice pridobljene s priposestvovanjem v zemljiško knjigo. Pritožnica nima prav. V obravnavani zadevi je toženec v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini, ki ni bila obremenjena s zatrjevano služnostjo. Imetnik stvarne služnosti pridobljene s priposestvovanjem, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, namreč ne more uspešno uveljavljati svoje pravice (tudi) proti poštenemu pridobitelju lastninske pravice na služečem zemljišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec pošten pridobitelj lastninske pravice na služečem zemljišču, tega pritožnica ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnica ima sicer prav, da zmanjšanje izvrševanja služnosti z manjkratnimi prehodi ali prevozi nima pravnega pomena na obstoj stvarne služnosti, vendar to, ko je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, da je toženec dobroverni tretji, odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe logična in v njej ni protispisnosti kot to nekonkretizirano (neobrazloženo) trdi pritožnica.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).