Jedro

Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 483,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od 21. 12. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožencu je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 21,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da toženec sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpolnjen dejanski stan po 3. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), sklicujoč se pri tem na pravnomočno odločbo št. ... z dne 12. 2. 2010, po kateri naj bi tožencu na podlagi 33. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) od sklenitve delovnega razmerja 11. 2. 2010 dalje pravica do denarnega nadomestila mirovala. Z omenjeno odločbo naj bi po mnenju sodišča prve stopnje odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost z 11. 2. 2010, ko naj bi se tožnik zaposlil. Neupravičeno prejeti znesek v vtoževani višini, ki je izkazan zgolj z izpiskom finančne kartice, je po stališču sodišča prve stopnje toženec tožniku dolžan vrniti, s tem da sodišče še dodatno pojasnjuje, da je do preplačila prišlo izključno zaradi zmote tožeče stranke, saj je toženec ni obvestil, da je 11. 2. 2010 sklenil delovno razmerje. Izpodbijana sodba pa je neutemeljena. Kot izhaja iz odločbe z dne 12. 2. 2010 je toženec tožečo stranko s predlogom o mirovanju denarnega nadomestila že dne 10. 2. 2010 obvestil, da bo dne 11. 2. 2010 sklenil delovno razmerje. Obenem je predlagal tudi izdajo odločbe o mirovanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tako so neutemeljene in protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec tožeče stranke ni obvestil, da je 11. 2. 2010 sklenil delovno razmerje. V tem primeru tudi ni moglo priti do zmote tožeče stranke pri izplačilu denarnega nadomestila. Iz izvedenih dokazov in pa iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti niti, kdaj naj bi tožeča stranka dejansko tožencu izplačala vtoževani, domnevno neupravičeni prejeti znesek niti za katero obdobje naj bi ji bil znesek nadomestila plačan. Izpis finančne kartice, na katerega se sklicuje sodišče, tega ne izkazuje, hkrati pa je pomembno, da je toženec v tem postopku izrecno nasprotoval tožbenemu zahtevku tudi iz razloga, ker je trdil, da tožeča stranka zgoraj navedenih dejstev ni izkazala. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Da izpodbijana sodba izhaja tudi iz napačno ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja pa izkazuje tudi sklep tožeče stranke št. ... z dne 24. 3. 2011, v katerem se v točki II izreka, tožencu nalaga vračilo prejetega zneska denarnega nadomestila v natančno enaki višini, kot jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, vendar pa za obdobje od 1. 1. 2010 do zadnjega izplačila denarnega nadomestila, pri čemer pa iz te odločbe ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi bilo zadnje denarno nadomestilo sploh izvedeno. Tudi iz navedb tožeče stranke v tem postopku (v njenih vlogah) izhaja, da se je tožeča stranka v utemeljitev tožbenega zahtevka sklicevala na sodni spor, ki se je med strankama vodil pod opr. št. V Ps 2238/2011, ki pa se ni nanašal na sporno obdobje, torej na obdobje po 11. 2. 2010. Omenjeni socialni spor se je namreč vodil glede prenehanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 1. 1. 2010. Iz navedb tožeče stranke kot tudi iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu zaradi zmote preplačala nadomestilo za brezposelnost za obdobje od 11. 2. 2010 dalje. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka poudarja, da do spornega preplačila ni prišlo po 11. 2. 2010, kot je to tožeča stranka pomotoma navedla v tožbi ter tudi sodišče v izpodbijani sodbi, temveč v obdobju po 1. 1. 2010, kot je to tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2013. S 1. 1. 2010 je namreč pravica toženca do denarnega nadomestila z dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 24. 3. 2011 prenehala. Razlog za prenehanje je bila zaposlitev toženca od 1. 1. 2010 pri A. s.p.. Toženec tožeče stranke o svoji zaposlitvi ni obvestil, kot je bilo to ugotovljeno v socialnem sporu vodenem pod opr. št. V Ps 2238/2011. Vsi zneski, ki so bili tožencu izplačani po 1. 1. 2010 so bili izplačani neupravičeno, saj je tožencu pravica do denarnega nadomestila s 1. 1. 2010 prenehala. Do nastanka preplačila je prišlo zaradi ravnanja toženca, ki je tožečo stranko s svojim zatrjevanjem, da ni zaposlen, spravil v zmoto. Glede pritožbenih navedb, da je toženec o svoji zaposlitvi tožečo stranko dne 10. 2. 2010 pravočasno obvestil pa tožeča stranka poudarja, da so omenjene navedbe za ta spor nerelevantne, saj je bila odločba, s katero je bilo odločeno, da pravica toženca od 10. 2. 2010 miruje, zaradi že navedenih dejstev, odpravljena.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in je zato odločitev preuranjena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala povrnitev preplačila v višini 483,34 EUR. Iz tožbenih navedb izhaja, da toženec do tega preplačila ni bil upravičen v času od 11. 2. 2010 do 30. 3. 2010, kajti pravica mu je po odločbi št. ... z dne 12. 2. 2010, od 11. 2. 2010 dalje mirovala. Dne 21. 2. 2013 pa se je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na sodbo opr. št. V Ps 2238/2011 v zvezi s sodbo opr. št. Psp 361/2012. Do preplačila naj bi tako prišlo v času po 1. 1. 2010 zaradi ravnanja toženca, ki je tožečo stranko s svojim zatrjevanjem, da ni zaposlen, spravil v zmoto, tako da je tožeča stranka tožencu kljub njegovi zaposlitvi še naprej izplačevala denarno nadomestilo.

Sodišče prve stopnje pri presoji sporne zadeve navedene prve pripravljalne vloge očitno ni upoštevalo, temveč jo svojo odločitev sprejelo glede na navedbe tožeče stranke, kot izhajajo iz tožbe. Tožeča stranka se torej v tožbi in v pripravljalni vlogi sklicuje, da je odpadla pravna podlaga na podlagi katere je bilo tožencu izplačano denarno nadomestilo, s tem da v tožbi kot pravno podlago navaja odločbo z dne 12. 2. 2010 ter s tem v zvezi, da toženec ni bil upravičen do denarnega nadomestila v času od 11. 2. 2010 do 30. 3. 2010, medtem ko v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je tožencu prenehala pravica do denarnega nadomestila po odločbi št. ... z dne 6. 6. 2011 v zvezi s sklepom in odločbo št. ... z dne 24. 3. 2011. Navedeni dve odločbi sta bili v presoji tudi pred sodiščem, s tem da je bil zahtevek za njuno odpravo zavrnjen.

Sodišče prve stopnje tega razhajanja med navedbami v tožbi in pa v prvi pripravljalni vlogi ni razčistilo, temveč je svojo odločitev oprlo na navedbe v tožbi, torej da toženec naj ne bi bil upravičen do spornih zneskov nadomestila zaradi odločitve, da mu pravica do denarnega nadomestila od 11. 2. 2010 dalje miruje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da gre za dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi za dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila. Kot to izhaja iz odgovora na pritožbo celo tožeča stranka sama navaja, da do preplačila ni prišlo po 11. 2. 2010, ter da gre za pomoto tako tožeče stranke kot sodišča. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča z dne 10. 2. 2010 je bila namreč odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z že citirano odločbo št. ... z dne 6. 6. 2011, kot je to tožeča stranka navajala v prvi pripravljalni vlogi. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, na kar opozarja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče bo najprej razčistilo, ali je odpadla pravna podlaga za izplačilo spornih zneskov denarnega nadomestila ter nadalje, ali in v katerem obdobju je bilo tožencu denarno nadomestilo tudi dejansko izplačano, ter nato ponovno razsodilo v sporu.

Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.