Jedro

Pravilno je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, saj sta ugotovili, da niso izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti: nastanek protipravne (pravno priznane) škode, ki je tožnik ni dokazal, in ki mora biti v vzročni zvezi z ravnanjem poškodovalca.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o zahtevku po tožbi se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbi tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 1.000,00 SIT za poginulo kokoš, zavrnilo pa višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za prestani strah, psihične bolečine in poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi napada psa. Z isto sodbo je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi plačilo zneska 31.380,00 SIT kot odškodnino za smrtno poškodovanega psa. Pri tem je upoštevalo 50% sokrivdo za nastalo škodo tožeče stranke po nasprotni tožbi, ker je pustila psa nenadzorovano tekati okrog brez nagobčnika. V nadaljevanju bosta pravdni stranki označeni tako, kot sta v razmerju po tožbi ne glede na to, ali bo govor o odločitvi o zahtevku po tožbi ali po nasprotni tožbi. Sodišče druge stopnje je spremenilo delež sokrivde tožene stranke in ga znižalo na 30% in dosodilo ustrezno višji denarni znesek odškodnine 43.932,00 SIT, ter spremenilo tek zamudnih obresti, v preostalem delu pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Trdi, da je podana napačna uporaba materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je šlo za velikega rjavega psa, ki je ves napadalen prišel na tožnikovo dvorišče in začel napadati in preganjati kokoši. Napadel je tožnika, ki je starejši občan, že takrat je bil ves bolan in ob nenadnem napadu psa tudi ves prestrašen. Psa ni nič ustavilo. Pes je bil ves divji in ogromen, tožnik se ga je upravičeno bal. Sodišče bi vsekakor moralo presojati objektivno, namreč da gre za nevarno sredstvo, kar je ta pes nedvomno bil. Pes je bil svoboden, brez nagobčnika. V reviziji tožeča stranka sprašuje, kako je mogoče, da je bolj pomemben pes kot človek. Gre za to, da je pes nevarno sredstvo, ki je ogrozilo človeka, njegovo lastnino - kokoši, njegovo posest. Dogodek je bil nepričakovan, nenaden, za tožnika prav strašljiv. Tožnik oporeka presoji sodišča, da je njegov zahtevek neizkazan. Izpodbijana sodba je za tožnika vsekakor neutemeljena, nepravična in človeško gledano ne more biti sprejemljiva, zato je predlagal revizijskemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper odločitev o tožbenemu zahtevku po tožbi ni utemeljena, zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa ni dovoljena.

A. O zavrnitvi: Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija zgolj formalno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne razloži, v čem naj bi ta bila.

Dejanske ugotovitve postopka so bile, da je do škodnega dogodka za obe pravdni stranki prišlo 31.3.1992, ko je toženka peljala svojega psa na sprehod in ga v bližini tožnikovega dvorišča spustila z vrvice. Pes je skočil na tožnikovo dvorišče in se podil za kokošmi, kar je bil vzrok, da je ena kokoš poginila. Tožnik je neposredno potem poškodoval toženkinega psa, posledica te poškodbe je bil pogin (oziroma prisilna usmrtitev) psa. Teh ugotovitev v reviziji ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP) in predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijske presoje.

Istočasno sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili in presodili, da tožnik ni dokazal, da bi toženkin pes njega napadel in opraskal po roki ter da bi tožnik utrpel zaradi tega dogodka kakršnokoli škodo na svojem zdravju, strah ali psihične bolečine. Višine škode za poginulo kokoš in psa (1.000,00 SIT oz. 62.760,00 SIT) pravdni stranki nista grajali oziroma je bilo njunima tožbenima zahtevkoma po višini v celoti ugodeno. Odškodnino za poginulo kokoš sta sodišči dosodili na podlagi 2. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se povračilo gmotne škode odmeri po cenah ob izdaji sodbe, in na podlagi 1. odstavka 154. člena ZOR, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti. Pravilno sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, saj sta ugotovili, da niso izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti: nastanek protipravne (pravno priznane) škode, ki je tožnik ni dokazal, in ki mora biti v vzročni zvezi z ravnanjem poškodovalca. Revizijske trditve, da predstavlja pes nevarno stvar, ni mogoče sprejeti. Domača žival ni nevarna sama po sebi, ampak lahko le taka postane zaradi izjemnih konkretnih okoliščin. V obravnavanem primeru takih okoliščin ni zaznati, posebej ob ugotovitvi, da toženkin pes sploh ni napadel tožnika, ampak zgolj preganjal kokoši po dvorišču. Drugačne revizijske trditve so nedovoljena širitev trditvene podlage, ki bi jo tožeča stranka morala uveljavljati do konca glavne obravnave.

Vse doslej navedeno pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in drugačni revizijski očitki niso utemeljeni, zato je bilo, kar zadeva odločitev o tožnikovem zahtevku, potrebno neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

O zavrženju: Tožena stranka je svoj zahtevek postavila v višini 62.760,00 SIT za izgubljenega psa in 17.240,00 SIT za izgubo stvari posebne priljubljenosti, vendar je pravnomočno ugodeno le tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za izgubljenega psa (znižano za delež sokrivde). Revizije pa ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (2. odstavek 382. člena ZPP). Revizija zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi torej ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije.