Jedro

Razni očitki s strani direktorja v zvezi z delom, vrednostne ocene in napoved prenehanja delovnega razmerja, ob dejstvu, da se je tožnik zavedal, da mu lahko delovno razmerje sicer preneha le po legalno izvedenem postopku, ne pomenijo resne grožnje v smislu 60. člena ZOR, niti ni šlo za prevaro v smislu 65. člena ZOR, saj se je tožnik zavedal, da bi lahko prišlo do razčiščevanja očitkov tudi v disciplinskem postopku in podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni bil edini način rešitve spora z direktorjem tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 28.4.2000 in dokončnega sklepa z dne 30.5.2000, o prenehanju delovnega razmerja tožnika s 16.5.2000 na podlagi predhodno dne 15.2.2000 sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 16.5.2000 dalje, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, in zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da soglaša s presojo, da pri podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.2.2000 ni šlo za napake volje, zaradi katerih bi lahko tožnik zahteval razveljavitev tega sporazuma.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi izvedlo s strani tožnika predlagane dokaze. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V reviziji ponavlja navedbe, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisal v posledici pritiskov in žalitev predsednika uprave tožene stranke. Ker vseh pomembnih dejstev v tej zvezi sodišče ni ugotovilo, je pri izdaji izpodbijane sodbe tudi materialno pravo zmotno uporabilo.

Revizija je bila v skladu z določili 375. člena ZPP (1999) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne, ker revizijski razlogi niso podani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

V reviziji očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje ni bila podana. Sodbi nižjih sodišč imata razloge o odločilnih dejstvih in v njih ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti.

Neizvedba predlaganih dokazov v tem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč bi to lahko bila relativno bistvena kršitev iz 1. odstavka tega člena ZPP. Pogoj za uveljavljanje tovrstnih kršitev v revizijskem postopku pa je, da jih je revident neuspešno uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker pritožbeno sodišče o takšni pritožbeni navedbi ni odločilo ali je odločilo nepravilno in s tem samo storilo istovrstno kršitev (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Tožnik se v pritožbi ni skliceval na pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka in ni navedel, z opustitvijo katerih dokazov naj bi sodišče prve stopnje takšno kršitev storilo. Zato se na neizvedbo predlaganih dokazov v reviziji ne more več uspešno sklicevati.

Glede uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je oprlo svojo pravno presojo sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s sporno odločbo in sklepom tožene stranke ugotovljeno, da tožniku preneha delovno razmerje dne 16.5.2000 na podlagi pismenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.2.2000. Pred podpisom tega sporazuma je prišlo med predsednikom uprave tožene stranke in tožnikom do nesoglasij, v okviru katerih je predsednik uprave na tožnika naslovil različne očitke in mu grozil s prenehanjem delovnega razmerja. Do podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pa je potem prišlo na podlagi pogajanj o njegovi vsebini in potem, ko je imel tožnik možnost posvetovati se o njem. Po podpisu sporazuma je tožnik iskal tudi zdravniško pomoč zaradi psihičnega stanja v posledici razmer pri toženi stranki, vendar specialistično zdravljenje ni bilo potrebno.

Čeprav je tožbeni zahtevek v tem sporu glasil na razveljavitev odločbe in sklepa tožene stranke z dne 28.4. in 30.5.2000, s katerima je bil kot razlog za prenehanje delovnega razmerje tožnika pri toženi stranki ugotovljen dne 15.2.2000 sklenjeni pismeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče, glede na navedbe tožnika, utemeljeno preizkušalo tudi zakonitost tega sporazuma, kot podlage sporne odločbe in sklepa. Ob gornjih dejstvih revizijsko sodišče soglaša s presojo, da pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.2.2000 ni šlo za takšne napake, zaradi katerih bi bil sklenjeni sporazum neveljaven.

Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je urejal zakon o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 2. točki 1. odstavka 100. člena. Določena je bila pisna oblika sporazuma in kdo ga lahko sklene, sporazum pa je moral vsebovati tudi dan prenehanja delovnega razmerja. Ker ima sporazum o prenehanju delovnega razmerja vse elemente pogodbenega akta, so bile za presojo njegove veljavnosti ob gornjih določbah ZDR (1990) smiselno uporabne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). To velja tudi za vprašanja napak volje pri sklenitvi sporazuma in uveljavljanje razveljavitve sporazuma iz tega naslova v subjektivnem roku enega leta (117. člen ZOR), ki je bil v tem primeru spoštovan.

Tožnik je smiselno zatrjeval, da je dne 15.2.2000 sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisal pod vplivom groženj predsednika uprave tožene stranke, ki je pri sklenitvi sporazuma toženo stranko hkrati zastopal. ZOR je v 60. členu določal, da lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je sopogodbenik ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Pri tem je šlo za utemeljen strah, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

Ogrožanja življenja in telesnih dobrin sodišče ni ugotavljalo in ga tožnik tudi ni zatrjeval. Glede ogrožanja duševne integritete pa revizijsko sodišče soglaša, da razni očitki v zvezi z delom in vrednostne ocene ter napoved prenehanja delovnega razmerja, ob dejstvu, da se je sicer tožnik zavedal, da mu lahko delovno razmerje zakonito preneha sicer le po legalno izvedenem postopku, ne pomenijo resne grožnje v smislu 60. člena ZOR, niti ni šlo za prevaro v smislu 65. člena ZOR, saj se je tožnik po ugotovitvah sodišča zavedal, da bi lahko prišlo do razčiščevanja očitkov tudi v disciplinskem postopku in torej podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni bil edini način razreševanja spora z zastopnikom tožene stranke. Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja torej ni šlo za takšne napake volje, zaradi katerih bi lahko tožnik uspešno zahteval razveljavitev sporazuma v smislu določb 111. in 1. odstavka 112. člena ZOR, posledično pa tudi razveljavitev izpodbijane odločbe in sklepa tožene stranke, ki v bistvu le deklaratorno ugotavljata učinke sklenjenega sporazuma na prenehanje tožnikovega delovnega razmerja.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).