Jedro

Tožena stranka bi morala, če je menila, da je imela opravljena storitev napako, le-to najprej ustrezno grajati, nato pa zahtevati, da ji tožeča stranka napako odpravi v primernem roku in šele nato po lastni izbiri bodisi odpraviti napako na njen račun bodisi znižati plačilo bodisi odstopiti od pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka res zatrjevala, da se tožeča stranka na njene klice in SMS sporočila ni odzivala, ni pa v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu dokazala, da je napako dejansko grajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 457,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 2. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka) ter v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 78,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka (prej upnik) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer na podlagi računa z oznako 00-2020 z dne 27. 1. 2020 v višini 457,84 EUR. Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka (prej dolžnik) ugovarjala, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - tožeča stranka je 17. 12. 2019 pri toženi stranki opravila pregled nedelujočega kompresorja, dne 18. 12. 2019 pa je bila opravljena storitev dostave in priklopa nadomestnega kompresorja, hkrati pa še demontaža starega ventilatorja na kompresorju tožene stranke, saj ta ni deloval, - nadalje sta se serviserja tožeče stranke pri toženi stranki oglasila še 13. 1. 2020 in 27. 1. 2020, ko sta preizkusila delovanje kompresorja tožene stranke, nanj priklopila nov ventilator, ki ga je kupila tožena stranka in nato ugotovila, da kompresor deluje ter toženo stranko opozorila na menjavo varovalk, hkrati pa sta tega dne odklopila in odpeljala tudi nadomestni kompresor, ki sta ga priklopila dne 18. 12. 2019, - za plačilo vseh opravljenih storitev je tožeča stranka toženi izdala račun št. 00-1010 z dne 27. 1. 2020 v višini 457,84 EUR.

6. Ker v sporih majhne vrednosti izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb pritožnika, s katerimi prereka pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva, kot na primer, kje je kupil ventilator, ali je kasneje kompresor še sam popravljal in ali je kompresor prej brezhibno deloval z enakimi varovalkami. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb iz 6., 7., 8., 13. in 14. točke, iz katerih je mogoče razbrati, da pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na neverodostojne dokaze, saj dobavnice in račun, ki jih je izdala tožeča stranka niso bile podpisane z njegove strani ter da se izpodbijana sodba opira na dejstva, ki so neresnična, nedokazana in pomanjkljiva. Gre namreč za očitke, ki predstavljajo izpodbijanje same vsebine dokazne ocene, ki pa jih je prav tako mogoče umestiti v pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.1

7. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, uporabilo ustrezne določbe materialnega prava glede podjemne (619. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in naslednjih) in najemne pogodbe (587. člena OZ in naslednjih). Pravilno je zaključilo, da je bila s tem, ko je tožeča stranka opravila naročene storitve iz vtoževanega računa, med strankama sklenjena podjemna pogodba, s tem, ko je tožeča stranka toženi v rabo izročila nadomestni kompresor pa tudi najemna pogodba. Svojo odločitev je zato pravilno oprlo tudi na določbo 239. člena OZ, po kateri je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti. Ker je tožeča stranka po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost, je tako pravilno odločilo, da je tudi tožena stranka dolžna v celoti izpolniti svojo obveznost plačila. Pri tem pa je ustrezno pojasnilo, da bi moral tožnik, če je menil, da je imela opravljena storitev napako, le-to, v skladu s 633. členom OZ, najprej ustrezno grajati, nato zahtevati, da mu tožeča stranka napako odpravi v primernem roku (prvi odstavek 637. člena OZ) in šele nato po lastni izbiri bodisi odpraviti napako na njegov račun bodisi znižati plačilo bodisi odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

8. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo in se v dokazni oceni osredotočilo na dokazovanje trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki jih določa uporabljeno materialno pravo. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka sicer res zatrjevala, da se tožeča stranka na njene klice in SMS sporočila, da se oglasijo, saj kompresor ne deluje, ni odzivala, ni pa v skladu s pravili o trditvenemu in dokaznemu bremenu dokazala, da je napako dejansko grajala. Glede na ugotovljeno in glede na to, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse dokaze, predložene s strani tožene stranke, tako ni kršilo pravice do enakega obravnavanja kot to navaja pritožnik.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v 13. točki pritožbe, ki jih po vsebini lahko umestimo pod kršitve pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Navedbe v zvezi s pristranskostjo sodišča in sodnice bi tožeča stranka, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZPP, morala uveljavljati do konca glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem, vendar tega ni storila.

10. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 VSRS, sodba II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003, sodba II Ips 111/2018 z dne 5. 9. 2019.