Jedro

Z izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis se dokazuje, da je bil voden kazenski postopek, zoper koga ter zakaj je bil voden in kakšna je bila odločitev v tem postopku. Izvedba tega dokaza ne pomeni, da je sodišče tudi dopustilo in izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Zato sodišče, ki je dovolilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis oz. listinsko dokumentacijo tega spisa, ne more ocenjevati dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, kot da jih je samo izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz zaslišanjem tožničinega očeta, katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 1. točki izreka izpodbijane sodbe kolikor se nanaša na odškodnino nad 550.000,00 SIT ter v 2. in 3. točki izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1./ odločilo, da sta toženca dolžna tožnici v 15 dneh nerazdelno plačati odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 980.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila; 2./ tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo in 3./ odločilo, da sta toženca dolžna tožnici v 15 dneh nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 93.691,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožujejo tožnica ter oba toženca. Toženca se pritožujeta v delu, ki se nanaša na priznanje odškodnine višje od 550.000,00 SIT ter glede odločitve o stroških. Pritožnika menita, da vsaka prometna nezgoda med motornim vozilom in otrokom kot pešcem ne vodi k razdelitvi odgovornosti v razmerju 70:30. Iz dokaza z izvedencem prometne stroke je razvidno, da drugotožencu ni očitati nobene konkretne kršitve, zato bi moralo sodišče bolj skrbno presojati ravnanje tožnice kot oškodovanke. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi prič izhaja, da je bilo nepravilno prečkanje ceste osnovni razlog za nesrečo, drugotoženec se ravnanju tožnice ni mogel izogniti ali ga odvrniti, zato je prispevek oškodovanke vsaj 50%. Po oceni tožencev pa je sodišče prve stopnje tožnici tudi prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre le za subjektivne in trenutne posledice. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila po prepričanju tožencev 350.000,00 SIT. Toženca zato predlagata, da pritožbeno sodišče (ob upoštevanju 50% soprispevka tožnice) izpodbijano sodbo spremeni tako, da s sodbo priznano odškodnino zniža na 550.000,00 SIT, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica meni, da je do nesreče prišlo po izključni krivdi drugega toženca. Ugotovitve izvedenca Borisa H. v mnenju, na podlagi katerega je prišlo do ustavitve kazenskega postopka, niso pravilne. Tožnica se z njimi ni strinjala, zato jih je preveril izvedenec mag. Jože S. (priloga A8), ki je prišel do povsem drugačnih ugotovitev kot izvedenec H. Po mnenju izvedenca S., je drugotoženec vozil hitreje, kot je ugotovil izvedenec H., tožnico pa je lahko zagledal, ko je bil od mesta trčenja oddaljen najmanj 21 m. Vzrok prometne nesreče je torej cestnim razmeram neprilagojena hitrost drugotoženca. Poleg tega bi moral vsak povprečno skrben voznik predvideti nepraviln ravnanje osemletne deklice ter pričakovati pešce ob ustavljenem avtomobilu v naselju. Tožnica se tudi ne strinja z višino odškodnine, kot jo je določilo sodišče v izpodbijani sodbi. Prisojena odškodnina ne predstavlja zadostne satisfakcije za intenziven in dolgotrajen sekundarni strah ter za hude telesne bolečine, ki jih je pritožnica prestajala zaradi škodnega dogodka; pa tudi ne za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih prestaja tožnica. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi Pritožbi sta utemeljeni. V skladu z določbo drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) mora sodišče druge stopnje preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Takšen preizkus v obravnavani zadevi pokaže, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravno odločilna dejstva ugotavljalo na podlagi ocene izpovedi prič, zaslišanih v kazensko - preiskovalnem postopku ter izvedenskega mnenja izvedenca Borisa K., pridobljenega v istem postopku. Omenjenih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Postopek dokazovanja namreč vsebuje: 1. dokazni predlog, 2. odločitev sodišča o dopustitvi izvedbe predlaganega dokaza (dokazni sklep), 3. izvajanje dopuščenih dokazov in 4. ocenjevanje izvedenih dokazov. Prvotoženka je v obravnavani zadevi res predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v: spis ODT Kt 783/95, zapisnike o zaslišanju prič pod Kpd 3/96, izvedensko mnenje z dne 21.8.1996 in dopis ODT z dne 14.10.1996 Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 24.9.1998 izvedbo takšni dokazov dopustilo in jih izvedlo, tako da je listine fotokopiralo in jih vpogledalo. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da se z izvedb dokaza z vpogledom v kazensko - preiskovalni spis le dokazuje, da je bil voden kazenski postopek oz. postopek preiskave, zoper koga ter zakaj je bil voden in kakšna je bila odločitev v tem postopku. Izvedb tega dokaza nikakor ne pomeni, da je sodišče tudi dopustilo in izvedl vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Zato sodišče, k je dovolilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazensko - preiskovalni spis oz. listinsko dokumentacijo tega spisa, ne more ocenjevati dokazov, k so bili izvedeni v kazenskem postopku, kot da bi jih samo izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožničinega očeta, katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi dejstev, ki jih v dokaznem postopku ni ugotovilo, saj je svojo odločitev oprlo na odločilna dejstva, o katerih ni razpravljalo. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti. Takšno ravnanje se pokaže kot problematično tudi zato, ker je sodišče (kot nepotrebne) zavrnilo predlagane dokaze prvotoženke po zaslišanju prič. Slednje bi bilo sicer lahko le vprašanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, vendar pa se je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe opiralo na izpovedi istih prič (podane v drugem postopku) in s tem, kot je bilo pojasnjeno, stranke prikrajšalo za pravico do razpravljanja. Pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da mora stranka v primeru, če želi, da se kakšen dokaz, ki je bil izveden v kazenskem postopku, izvede tudi v pravdnem postopku, predlagati izvedbo tega dokaza. Ob izvedbi predlaganega in dopuščenega dokaza se lahko sklene, da se le preberejo zapisniki o zaslišanju prič in izvedencev oz. izvedensko mnenje. S takšnim načinom izvedbe predlaganih dokazov morajo stranke soglašati oz. vanj nedvoumno privoliti (smiselna uporaba določbe tretjega odstavka 315. člena ZPP/77). Le ob takšnem ravnanju se lahko šteje, da je sodišče v pravdnem postopku izvedlo dokaze in jih lahko ocenjuje po določbi 8. člena ZPP/77. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo po zgoraj opisanem postopku in je v izpodbijani sodbi ocenjevalo dokaze, ki jh ni izvedlo, je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo in v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. Glede na zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v smeri zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja posebej ne odgovarja, saj v tej fazi postopka niso odločilnega pomena. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.