Jedro

V konkretnem primeru je prišlo do umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Obenem je z II. točko izreka naložilo tožencu, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper odločitev v II. točki izreka navedenega sklepa je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: Tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je toženec z odločbo z dne 24. 6. 2013 izpolnil zahtevek in da je bila tožba potrebna. Toženec je sicer res izdal zdaj že pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013, glede višine tožnikove pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in izplačila pripadajoče razlike pokojnine, pri čemer je del razlike že izplačal. Vendar pa je toženec navedeno odločbo izdal, ker ga je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/13), predvsem pa določila Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Navedeno odločbo bi toženec izdal tudi, če tožnik ne bi vložil tožbe zoper ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2013 in dokončno odločbo z dne 1. 2. 2013, saj ZOPRZUJF, ki je bil sprejet z namenom odprave posledic uskladitve pokojnin, do katere je prišlo na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in 105/12 - ZUJF-A, v nadaljevanju ZUJF), zasleduje načelo enakopravnosti oziroma enakega obravnavanja vseh upravičencev do omenjenih pokojnin, tako tistih, ki so vložili tožbe zoper odločbe, izdane na podlagi ZUJF, do tistih, ki tega niso storili. Potreba po enaki obravnavi vseh upravičencev izhaja tudi iz že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Glede na navedeno toženec meni, da tožba ni bila potrebna. Meni, da zaradi navedenih razlogov in upoštevaje tožbeni zahtevek tožnika, ki je bil postavljen v tem socialnem sporu (zahteval je le odpravo ugotovitvene odločbe z dne 27. 8. 2013 in dokončne odločbe z dne 1. 2. 2013), ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnik glede na kasneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2013, ni bil več zainteresiran za to tožbo in jo je zato več kot dva meseca po njeni realizaciji, umaknil. V odgovoru na pritožbo tožnik v celoti vztraja pri svojih navedbah v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2013, da je tožbo vložil na podlagi pravnega pouka drugostopenjske odločbe z dne 1. 2. 2013, ko odločba Ustavnega sodišča RS sploh še ni bila sprejeta in je bila tožba vložena upravičeno ne le iz materialnopravnih, ampak tudi iz procesnih razlogov. Vztraja pa tudi pri dosedanjih navedbah glede pravočasnosti umika tožbe in dodaja, da je toženec z izdajo nove pokojninske odločbe in z izplačilom razlike pokojnine, dejansko izpolnil tožbeni zahtevek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po 1. odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek.

Po tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če toženec med pravdo izpolni zahtevek v celoti ali delno, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške (razen, če gre za tak izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo) in sicer so to potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (smiselno 1. odstavek 154. člena ZPP) pod pogojem, da je tudi stroške postopka uveljavljal pravočasno.

V obravnavanem primeru je tožnik umaknil tožbo in navedel, da jo umika zato, ker je toženec z izdajo nove odmerne odločbe tožbenemu zahtevku ugodil. Istočasno z umikom tožbe pa je tožnik uveljavljal tudi povrnitev stroškov postopka in sicer nagrado za postopek ter administrativne stroške.

Do umika tožbe je torej v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka in sicer, kot je ocenilo sodišče prve stopnje, tudi v razumnem roku.

Ob vseh navedenih relevantnih dejstvih, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo stroške postopka in jih odmerjene skladno z določbo 155. člena ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) naložilo v plačilo tožencu. Pri tem dejstvo, da bi toženec odločbo z dne 24. 6. 2013 v vsakem primeru izdal, ker ga je k temu zavezovala odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, za samo odločitev ni relevantno, kakor tudi ne dejstvo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavljal le odpravo izpodbijanih odločb toženca z dne 27. 8. 2013 in z dne 1. 2. 2013. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sklep v izpodbijanem delu glede stroškov postopka pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.