Jedro

Ob tem, da je gojenec večkrat na isti način (preko strehe) pobegnil iz prevzgojnega doma in na prostosti izvrševal kazniva dejanja, je tako povsem pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna.

Izrek

Tožničina revizija se zavrže, revizija tožene stranke pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 2,190.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti 675.328,62 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 75.391,54 SIT od 2.10.2001 dalje, od zneska 599.937,08 SIT pa od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, "da se: - v prvem odstavku izreka znesek odškodnine 2,190.000 SIT zniža na 1,620.000 SIT, - v tretjem odstavku izreka skupni znesek pravdnih stroškov 675.328,62 SIT zniža na 237.311 SIT, delni znesek pravdnih stroškov 599.937,08 SIT pa na 161.919,46 SIT". Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da sprejema stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi uprava prevzgojnega doma opravljala dolžno nadzorstvo ter da je zato podlaga tožbenih zahtevkov v celoti utemeljena. Pritožbi je ugodilo le glede višine odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Zoper to sodbo (ki toženi stranki nalaga plačilo odškodnine v znesku 1,620.000 SIT) je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišči nista pojasnili, v čem je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, oziroma, kateri varnostni ukrep naj bi uprava prevzgojnega doma opustila. Zgolj pavšalna navedba, da je nezadostna skrbnost izkazana v večkratnem begu mladoletnega gojenca in istem načinu bega, še ne zadošča za odgovornost tožene stranke. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, kakšna je sploh bila skrbnost prevzgojnega doma ter šele nato ugotavljati, ali je bila ta skrbnost prekršena. Pri tem ne gre zgolj za ugotavljanje abstraktne dolžne skrbnosti in abstraktnih kršitev, pač pa bi moralo sodišče glede na konkretne okoliščine primera ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za presojo odgovornosti. Sodišče ima tu kreativno vlogo, da samo napolni vsebino pojma dolžne skrbnosti. Skratka, sodišče bi moralo ugotoviti, kako bi morala biti v prevzgojnem domu urejena varstvo in vzgoja mladoletnikov, ne pa, kako je bilo urejeno. S sklicevanjem na tedaj veljavne predpise in s poudarjanjem cilja, ki ga zasleduje izrek vzgojnega ukrepa oddaje mladoletnika v prevzgojni dom, je tožena stranka skušala dokazati, da so bile izpolnjene vse predpisane zahteve, ki so delavcem doma nalagale dolžnost, da skrbijo za varnost in zavarovanje prevzgojnega doma. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložila revizijo tudi tožnica, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožničina revizija ni dovoljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.- ZPP). Tožnica (ki se zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ni pritožila) pa izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v delu, katerega vrednost ne presega 1,000.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je namreč sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 570.000 SIT. In ker je za ugotavljanje pravice do revizije odločilna samo vrednost glavnega zahtevka, obresti in pravdni stroški (če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek) pa se ne upoštevajo (39. člen ZPP), tožnica nima pravice do revizije. Njeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo (drugi odstavek 374. člena in 377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Pritožbeno sodišče se je o pritožbenih navedbah v celoti in pravilno opredelilo. Toženi stranki je pravilno odgovorilo, da nosi trditveno in dokazno breme, da je opravljala dolžno nadzorstvo (op1). To, kar tožena stranka v reviziji očita sodiščema prve in druge stopnje (npr., da "pri tem ne gre zgolj za ugotavljanje abstraktne dolžne skrbnosti in abstraktnih kršitev, temveč bi moralo sodišče glede na konkretne okoliščine primerov ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za presojo navedenega člena" - 167. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), pa bi morala storiti sama: navesti (in dokazati), kaj konkretno je storila, da do pobega in nato roparskega napada na tožnico ne bi prišlo. Tega pa ni storila. Vse, kar je v tej smeri navedla, je bilo pojasnjevanje splošne funkcije prevzgojnega doma (ki da ni le varstvo oziroma nadzor mladoletnikov), da ni mogoče povsem izključiti pobegov, da je o pobegu obvestila policijo, da prevzgojni dom ni zapor in zato ni varovan z ograjo, da je bila zaradi ponavljajočih pobegov preko strehe leta 1994 nameščena na notranji strani gradu okoli strehe fizična ovira (pri tem pa tožena stranka ni zatrjevala, da je bilo to storjeno pred spornim pobegom julija 1994), da je bil gojenec S. P. zaradi pobegov večkrat disciplinsko obravnavan, da so njegove starše obveščali o njegovem vedenju, itd.. O konkretnih ukrepih za preprečitev pobega pa ni navedla ničesar. Ob tem, da je S. P. večkrat in na isti način (preko strehe) pobegnil iz prevzgojnega doma in na prostosti izvrševal kazniva dejanja, je tako povsem pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna. Ker je tako pravilno uporabljeno materialno pravo (zlasti prvi odstavek 167. člena ZOR), in ker tudi ni podana očitana postopkovna kršitev (pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člena ZPP).

Opomba 1: Določilo prvega odstavka 167. člena ZOR gradi odgovornost na domnevi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker mladoletnik ni bil pod zadostno skrbnim nadzorom. Odgovornost, to je krivda vzgojnega zavoda, se torej predpostavlja. Te odgovornosti pa je prost, če uspe dokazati, da je opravljal dolžno nadzorstvo, oziroma, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (povzeto iz sodbe VS RS, II Ips 502/98 z dne 17.3.1999).