Jedro

(Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila stroškov za odgovor na ugovor je potrebno oceniti z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

Odlog izvršbe ne prispeva k čimprejšnji opravi izvršbe - poplačilu upnikove terjatve, temveč predstavlja začasen zastoj v postopku in odlaga njeno opravo. Stroškov predloga za odlog zato ni mogoče opredeliti kot stroškov, potrebnih za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 4. točki izreka spremeni tako, da se stroški zvišajo za 312,08 EUR (na 469,63 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v delu, v katerem upniku niso bili priznani stroški nad 469,63 EUR, potrdi.

III. Dolžnica mora upniku povrniti 151,35 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice (1. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnice za dovolitev izvršbe na druga sredstva (2. točka izreka), odločilo, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovora (3. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnica upniku v roku 8 dni povrniti 157,55 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Upnik po pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo zoper 4. točko izreka, predlaga pa spremembo sklepa in priznanje priglašenih stroškov oziroma podredno vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da je pravočasno odgovoril na ugovor dolžnice in da ima odgovor na ugovor v smislu zavarovanja lastnih pravic obligatorno naravo. Stroški le-tega tako predstavljajo objektivno potrebne stroške. Če upnik odgovora na ugovor ne bi vložil, bi se navedbe dolžnice štele za resnične. Na podlagi tovrstnih navedb pa bi sodišče lahko sprejelo odločitev, ki bi bila v nasprotju z interesi upnika. Jasno je, da mora upnik ugovor vložiti, saj bi naslovno sodišče lahko odločilo tudi drugače. Upnik ne ve in ne more vedeti, kakšna bo odločitev sodišča. Če je ugovor neobrazložen, bi ga sodišče moralo zavrniti nemudoma že po prejemu. Prav tako bi sodišče upniku moralo priznati stroške odloga, saj bi v primeru ponovnega rubeža dolžnici glede na njeno premoženjsko stanje nastali zgolj dodatni izvršilni stroški, ki bi bistveno presegali stroške, ki so nastali z odlogom. Zato je treba šteti, da je bil predlagan odlog v korist obeh strani, tako upnika kot tudi dolžnice, in da je bil odlog predlagan v smislu cilja izvršilnega postopka, ki je v poplačilu upnikove terjatve ter v hkratnem varstvu pravic dolžnika. Sklicuje se na sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 44/2011 in II Ip 118/2015. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Izpodbijana odločitev se nanaša na odločitev o stroških upnika v zvezi z odgovorom na ugovor dolžnice in v zvezi s predlogom za odlog izvršbe. Pravna podlaga za odločitev o navedenih stroških je peti odstavek 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Temeljni kriterij za presojo, ali je upnikova zahteva za povrnitev izvršilnih stroškov upravičena, je torej njihova potrebnost za postopek izvršbe.

6. V predmetni zadevi gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je sodišče dolžnikov pravočasen, popoln, dovoljen in obrazložen ugovor vročilo upniku v odgovor in ga v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozorilo, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične. (Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila je potrebno oceniti z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

7. Višje sodišče po pregledu zadeve ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o stroških odgovora na ugovor napačno ocenilo, da stroški upnikovega odgovora na ugovor dolžnice za izvršbo niso bili potrebni in je zato napačno zavrnilo predlog za povrnitev stroškov kot neutemeljenega.

8. Držijo sicer ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnica v ugovoru ni zatrjevala kdaj in v kakšnih zneskih je terjatev upnika delno plačala ter v zvezi s tem tudi ni predložila nobenega dokaza. Vendar pa je dolžnica v ugovoru hkrati trdila, da njen dolg do upnika po opravljenih plačilih znaša le še 16.424,00 EUR, le od tega zneska pa naj bi po njenem mnenju tudi tekle zahtevane obresti. Če upnik na to navedbo ne bi odgovoril, bi sodišče skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ moralo njene navedbe šteti za resnične, na podlagi tega pa bi sklep o izvršbi moralo razveljaviti za izterjavo terjatve nad zneskom 16.424,00 EUR z obrestmi. Utemeljena je torej upnikova pritožbena navedba, da je na dolžničin ugovor moral odgovoriti. Upnik je na ugovor v tem delu odgovoril konkretizirano in pri tem navedel, da je dolžnica plačala le 179 obrokov po 182,00 EUR, v zvezi s tem tudi predložil izpisek plačil, navedel pa je še, da dolžnica pri svojem izračunu ni upoštevala niti rednih obresti niti zamudnih obresti, obračun upnika pa je tako pravilen in zakonit. Upnikov odgovor na ugovor je bil tako v danem primeru potreben ter je upnik z njim zagotovil varstvo svojih pravic v postopku. Zato so stroški, ki so v tem primeru nastali z odgovorom na ugovor, potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so namreč vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova. Glede na navedeno je višje sodišče upnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in sklep v 4. točki izreka spremenilo tako, da je upniku priznalo še stroške nagrade za odgovor na ugovor po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 235,80 EUR (za več v tarifi ni podlage), 20,00 EUR pavšala za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 in 22% DVV, skupaj torej še 312,08 EUR, sodne takse pa se za odgovor na ugovor ne plača (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Neutemeljena pa je upnikova pritožba v delu, v katerem zatrjuje, da so bili v danem primeru za izvršbo potrebni tudi stroški, ki so mu nastali s predlogom za odlog izvršbe. Merilo za presojo utemeljenosti predloga za povrnitev stroškov upnika je namreč vprašanje, ali so bili stroški, ki jih je upnik uveljavljal, taki stroški, ki so potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Odlog izvršbe ne prispeva k čimprejšnji opravi izvršbe - poplačilu upnikove terjatve, temveč predstavlja začasen zastoj v postopku in odlaga njeno opravo. Stroškov predloga za odlog zato ni mogoče opredeliti kot stroškov, potrebnih za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odlog izvršbe v danem primeru v korist obeh strank, saj bi stroški ponovnega, neuspešnega rubeža bistveno presegli stroške z odlogom izvršbe in je zato odlog podan v smislu cilja izvršilnega postopka. Odlog izvršbe na predlog upnika je procesno dejanje, ki v tek izvršbe poseže in odloži (prisilno) poplačilo upnikove terjatve. Odlog izvršbe torej že objektivno ne more predstavljati ravnanja, potrebnega za izvršbo, s tem pa za izvršbo ne morejo biti potrebni niti stroški predloga za odlog.

10. V zvezi s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Ip 44/2011 in I Ip 118/2015 pa višje sodišče še pojasnjuje, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, poleg tega dve odločbi še ne vodita do zaključka, da gre za ustaljeno sodno prakso. Ravno nasprotno, višje sodišče ugotavlja, da iz številnih odločb višjih sodišč v primerljivih zadevah izhaja enaka odločitev kot iz predmetnega sklepa (na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5153/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Ip 266/2010 z dne 17. 3. 2010, sklep Višjega sodišča v Kopru II Cpg 130/2006 z dne 5. 10. 2006).

11. Sodišče prve stopnje upniku tako pravilno ni priznalo dne 16. 4. 2014 zahtevanih stroškov v zvezi s predlogom za odlog v znesku 28,82 EUR. Glede na navedeno je izpodbijani sklep v delu, v katerem sodišče upniku ni priznalo stroškov nad 469,63 EUR, višje sodišče potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče ugotavlja, da je upnik v pretežni meri uspel s pritožbo, ta pa je bila tudi potrebna za poplačilo njegove terjatve. Glede na navedeno je sodišče upniku priznalo stroške, ki so mu nastali s pritožbo, ki pa jih je v tem primeru odmerilo glede na vrednost izpodbijanega dela, t.j. 340,90 EUR. Višje sodišče je zato upniku priznalo stroške nagrade za pritožbo po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 18,00 EUR, 20% pavšala od nagrade za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 in 22% DVV ter 33,00 EUR sodne takse (tar. št. 30010 Taksne tarife), skupaj torej 59,63 EUR.