Jedro

Tožbo, s katero služnostni upravičenec, ki je moten ali onemogočen v izvrševanju služnosti, zahteva da le–to preneha, ima na voljo le služnostni upravičenec. To pa je prvi tožnik kot lastnik zemljišča, v korist katerega je služnost ustanovljena. Drugi tožnik, zgolj kot posestnik zemljišča, nima takšnega upravičenja.

Ograja električnega pastirja sama po sebi nima nobenega učinka na tožnikovo parcelo. Nasprotno, določen vpliv ima lahko šele v primeru fizičnega kontakta z njo. Ker njeni učinki ne segajo preko meje, za njeno odstranitev ni podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (VI. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 98,05 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

II. Sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). V nadaljevanju je tožbeni zahtevek drugega tožnika v celoti zavrnilo (II. točka izreka). Zahtevku prvega tožnika pa je delno ugodilo, tako da je ugotovilo, da je toženec posegel v služnostno pravico hoje in vožnje preko parcele 1 k.o. X., ki obstoji v korist parcele 2 k.o. X., s tem, da je na traso služnostne poti v zavoju, ki se prične takoj za prehodom ceste z parcele 3 k.o. X., nasul kup peska ter neposredno ob trasi ceste zabil dva kola električnega pastirja, s čemer je tožniku onemogočil izvrševanje služnosti s kombiniranimi vozili in tovornjaki (III. točka), ter tožencu posledično naložilo, da premakne prvi in drugi kol električnega pastirja, postavljenega na desni strani služnostne poti, gledano v smeri parcele 2 k.o. X., ki poteka po parceli 1 k.o. X., in sicer prvega za najmanj 170 cm, drugega pa za najmanj 80 cm od roba vozišča služnostne poti (IV. točka). V preostalem je zahtevek prvega tožnika zavrnilo (V. točka), glede stroškov postopka pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (VI. točka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika napadata sodbo v II., V. in VI. točki izreka. Sodbo izpodbijata zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del spremeni tako, da tudi temu delu zahtevka ugodi, s stroškovno posledico. Sodišču očitata, da je spregledalo, da tudi drugi tožnik izvršuje posest na gospodujoči nepremičnini 2 k.o. X., saj ima tam svoj sedež. Glede na to, da gre za stvarno in ne osebno služnost, je ta ustanovljena za potrebe koriščenja gospodujoče nepremičnine, torej tudi po drugem tožniku. Sodišče se do takšnega stališča, na katerega je bilo izrecno opozorjeno, ni opredelilo, s čemer je kršilo 22. člen Ustave RS. Drugi tožnik ima posest gospodujočega zemljišča, služnostno pot pa je uporabljal za dostop do zemljišča. Sodišče bi njegovemu zahtevku zato moralo ugoditi na podlagi določb o motenju posesti (33. člen SPZ in naslednji). Pritožba v nadaljevanju graja odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na ograjo električnega pastirja na meji med parcelama pravdnih strank. Sodišče je pri tem napačno uporabilo materialnopravne določbe 75. člena SPZ in 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ograja ima namreč neposredni vpliv na njegovo nepremičnino, poleg tega predstavlja škodno nevarnost. Mladoletna otroka prvega tožnika se namreč ne moreta zadrževati na dvorišču, saj je to preveč nevarno. To sta ob zaslišanju potrdila tako prvi tožnik kot tudi njegova žena, sodišče pa njune izpovedi ni dokazno ocenilo, kar predstavlja procesno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče tudi ni pojasnilo, koliko je ograja odmaknjena od meje. Sodba tudi sicer nima razlogov o zatrjevanih škodljivih imisijah v smislu nemožnosti uporabe dvorišča, zato je ni mogoče preizkusiti. Stališče sodišča, da gre za običajno ravnanje lastnikov, ne vzdrži resne presoje, saj ne gre za kmetijsko zemljišče, temveč za stanovanjsko hišo z dvoriščem. Ne drži niti stališče sodbe, da je v primeru postavitve objekta v nasprotju z upravnimi predpisi pristojna inšpekcijska služba. Za sodno varstvo pravic predhodni upravni postopek namreč ni potreben. Pritožba nadalje napada tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na zožanje trase ceste in zahtevano vzpostavitev prvotne širine. Sodbi očita, da v tem delu nima razlogov, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka. Sodišče je zanemarilo izpoved prvega tožnika ter njegove žene, ki sta povedala, kako je potekala pot pred posegom toženca. Pritožba izpostavlja tudi izpoved prič V. R., M. S. M., A. M., Ju. N. in Jo. N.. Nazadnje napada tudi stroškovno odločitev sodišča, saj meni, da sta tožnika s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspela. Kup peska je bil odstranjen po vložitvi tožbe, kar dejansko predstavlja pripoznavo zahtevka, z zavrnjenim delom zahtevka pa tako ali tako niso nastali dodatni stroški.

4. Toženec se pritožuje zoper III., IV. in VI. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu ustrezno spremeni in sicer: - pod točko III. tako, da ugotovi le delno motenje oziroma oviranje pri izvrševanju služnosti zaradi postavitve dveh kolov, ne pa tudi zaradi kupa peska; - pod točko IV. tožencu naloži takšno ravnanje, ki bo v skladu s sedanjo situacijo v naravi; - ter tožnikoma naloži, da tožencu povrne 80n% njegovih pravdnih stroškov. Sodišču očita, da je zagrešilo procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. V 13. in 14. točki obrazložitve sodišče namreč navaja, da toženec ni zožal poti, temveč le čistil ostanek materiala, ki se je na parceli 1 nahajal zaradi pluženja ceste. Toženec tožnika zato ni oviral, kaj šele, da bi mu onemogočil izvrševanje služnosti. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da odrinjeni kup peska ni predstavljal ovire, saj pot zaradi tega ni bila zožana. Nesprejemljiv je zato zaključek sodišča, da je bil tožnik pri izvrševanju svoje pravice onemogočen. Na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pritožba opozarja tudi glede dveh količkov električnega pastirja. Sodišče na eni strani navaja, da je bil tožnik onemogočen v služnostni pravici, po drugi strani pa, da je bil le oviran. Pritožnik meni, da v tem delu ni jasno, kaj se mu s sodbo nalaga. V izreku je namreč navedeno, da mora prvi kol prestaviti za najmanj 170 cm, drugega pa za najmanj 80 cm od roba vozišča, v obrazložitvi pa, da mora s sedanjega mesta prvi kol odmakniti za najmanj 80 cm, drugega pa za najmanj 15 cm. Sodišče poleg tega tudi ni pojasnilo, kje je rob vozišča, kar je pomembno, saj je ta po zatrjevanju tožnika drugje, kot je navedel izvedenec. Graja tudi stroškovno odločitev. Meni, da je prvi tožnik z zahtevkom uspel le z neznatnim delom, drugi tožnik pa v celoti propadel. Zato bi morala tožencu povrniti njegove stroške v celoti oziroma vsaj v pretežnem delu.

5. Na pravilno vročeni pritožbi nobena od pravdnih strank ni odgovorila.

6. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena le glede stroškov postopka.

7. V sodbi so pravilno ugotovljena tista dejstva, ki so bistvena za odločitev o zahtevkih. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe (SPZ in OZ), pri odločanju pa tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev.

I. Glede služnostne pravice O aktivni legitimaciji drugega tožnika

8. Tožnika zatrjujeta, da sta (bila) zaradi ravnanja toženca motena oziroma onemogočena v izvrševanju služnostne pravice voženj po obstoječi poti na parceli 1 k.o. X.. Podlago temu delu tožbenemu zahtevka predstavlja določba 212. člena SPZ, ki določa, da lahko služnostni upravičenec, ki je moten ali onemogočen v izvrševanju služnosti, s tožbo zahteva, da le – to preneha. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče v 11. točki obrazložitve, ima takšno tožbo na voljo le služnostni upravičenec. To pa je prvi tožnik kot lastnik zemljišča 2 k.o. X., v korist katere je omenjena služnost ustanovljena. Drugi tožnik, zgolj kot posestnik zemljišča 2, nima takšnega upravičenja. Res je, da je stvarna služnost vezana na zemljišče (in ne na osebo) in je namenjena (lažjemu ali boljšemu) izkoriščanju zemljišča, kot navaja pritožba. Vendar zgolj zato, ker zemljišče uporabljajo tudi druge osebe, le – te še niso tudi aktivno legitimirane, ko pride do spora v zvezi z izvrševanjem služnosti.

9. Podlage za ugoditev zahtevku v razmerju do drugega tožnika ne dajejo niti določbe o motenju posesti (33. člen SPZ), na katere opozarja pritožba. Tožnik(a) s predmetno tožbo namreč zahteva(ta) sodno varstvo služnostne pravice, ne pa posestnega varstva. Sodišče pa odloča le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP).

O zatrjevani zožitvi služnostne poti

10. Napadena sodba ima zadosti razlogov, ki omogočajo presojo pravilnosti odločitve sodišča o zavrnitvi tega dela zahtevka. Sodišče je namreč v 15. točki obrazložitve navedlo, da toženec zatrjevanega ukrepa ni storil, zato o posegu v služnostno pravico ni mogoče govoriti. Pritožbeni očitki o procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da toženec širine služnostne poti po parceli 1 k.o. X ni spreminjal. Številne priče so namreč potrdile, da cesta nikoli ni bila širša, ter da je toženec spornega dne 22. 4. 2010 le odstranil material, ki se je nabral zaradi pluženja snega. Sodišče je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo tudi, zakaj je tem pričam sledilo. Glede na nivojsko razliko med potjo ter preostalim zemljiščem ter količino naloženega peska, kot je bilo ugotovljeno ob ogledu na kraju samem, je sklepalo, da tožnikova trditev o odstranitvi ceste v širini enega metra ni verjetna (13. točka obrazložitve). Pritožbeni očitki, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje dokazne ocene, zato ne držijo. Zgolj zato, ker sodišče v sodbi ni prepisovalo njihovih izpovedb, pa sodba ni pomanjkljiva, saj vsebina izvedenih dokazov v sodno odločbo ne sodi. Sodišče se mora le opredeliti do dokazov, ki temu nasprotujejo. Sodišče se ni posebej opredelilo do drugačne izpovedi tožnika in A. G. N., vendar pa je dokazna miselna pot sodišča vseeno jasna in preverljiva. V 13. točki obrazložitve je pojasnilo, zakaj šteje toženčevo izpoved (da ceste ni širil) za verjetnejšo od tožnikove.

12. Dokazna ocena sodišča je logična in prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožba tožnika ne uspe omajati dokaznega zaključka, da toženec v širino poti ni posegal. Priči Ju. N. in Jo. N., na kateri se sklicuje, sta resda povedala, da je toženec premikal lesene količke ob trasi poti, a to ne more biti odločilno, saj sta kljub temu jasno potrdila, da se širina poti ni spreminjala (prim. izpoved na list. št. 97 do 103). Sporne ceste ne opredeljujejo leseni količki vzdolž ceste, temveč nasuti makadam, kar potrjujejo tudi priložene fotografije (A22). Priče V. R., M. S. M. in A. M. pa o tem niso vedele ali pa niso hotele ničesar povedati in tožniku ne morejo biti v korist. Pritožbene trditve, da je zaradi posega toženca pot ožja za en meter, so ostale nedokazane.

13. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na (nesporne) ugotovitve izvedenca, da je pot v današnji širini dejansko prevozna z osebnimi avti, kombiji in standardnimi tovornjaki do širine 2,3 m (ne pa za ostale tovornjake, pri čemer je ovira predvsem njihova dolžina in ne le širina) (prim. mnenje na list. št. 137, točka B). Ker prvi tožnik tudi ob sedanji širini cesti (od 2,20 do 2,40 m) pri izvrševanju služnosti ni oviran, tožbeni zahtevek glede zahtevane širitve poti, (tudi) zato ne more biti utemeljen.

Glede nasutega kupa peska in postavljenih količkov na traso poti

14. V sodbi ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, kot to zatrjuje pritožba toženca, zato uveljavljana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Obrazložitev sodbe v točki 13 in 14, kjer sodišče ugotavlja, da toženec ni zožal ceste, se nanaša na vprašanje, ali je odkopal cesto v širini enega metra, ne pa na nasutje peska ter postavljene količke ob trasi ceste, kot to napačno prikazuje pritožba.

16. Ugotovitev sodišča, da je kup peska na ovinku ceste predstavljal oviro pri vožnji s kombijem in tovornjakom, temelji na izpoved prvega tožnika. Pritožba toženca se zato neutemeljeno sklicuje na ugotovitve izvedenca, da je na tem mestu z avtom (sedaj) mogoče voziti. V času njegovega ogleda namreč peska tam ni bilo več, saj je bil po vložitvi tožbe umaknjen.

17. Vprašanje, ali je bil prvi tožnik zaradi takšnega ravnanja toženca zgolj oviran ali pa onemogočen pri izvrševanju služnosti, tudi ni bistveno. Takšno razlikovanje namreč nima praktičnega pomena, saj se nanaša le na (nepotrebni) ugotovitveni del tožbenega zahtevka oziroma izreka. Sodbo je kljub temu mogoče preizkusiti, zato tudi v tem delu zatrjevana procesna kršitev ni podana.

18. V izpodbijani sodbi je povsem jasno navedeno, za koliko mora toženec umakniti postavljena količka. Navedba, da je prvega dolžan odmakniti vsaj za 170 cm, drugega pa za vsaj 80 cm od roba vozišča, ni v nasprotju s tem, kar sodišče ugotavlja v 23. točki obrazložitve. Na podlagi meritev izvedenca je bilo namreč ugotovljeno, da bi morala biti za normalno vožnjo s tovornjakom količka odmaknjena za dodatnih 80 cm oziroma 15 cm. Glede na njuno sedanjo lego, kot izhaja iz izvedenskega mnenja na list. št. 143, razlika prestavlja ravno toliko, kolikor je navedlo sodišče v IV. točki izreka in 25. točki obrazložitve. Na pravilnost odločitve pa iz že pojasnjenega razloga tudi v ničemer ne vpliva zapis v ugotovitvenem delu izreka, da se količki nahajajo neposredno ob trasi ceste.

19. Neupoštevne so pritožbene navedbe, češ da ni jasno, kje je rob ceste. Glede na to, da nobena od strank temu ni oporekala niti na ogledu na kraju (prim. zapisnik na list. št. 70) in tudi ne potem, ko sta bili z ugotovitvami izvedenca seznanjeni, to očitno ni bilo sporno. Pritožba pa tudi sicer ne pove, kje naj bi potekal rob, če ne tam, kot je upošteval izvedenec (konec makadama).

20. Odločitev sodišča, da je toženec z nasutjem peska ter postavljenima količkoma preblizu poti posegel v služnostno pravico vožnje s kombiji in tovornjaki (III. točka), zaradi česar je tožencu naložilo, da količka ustrezno prestavi (IV. točka), je torej pravilna in brez očitanih pomanjkljivosti.

II. Glede imisij

21. Prvi tožnik zahteva odstranitev ograje električnega pastirja, ki ga je toženec po ugotovitvah sodbe postavil na svoje zemljišče 1 k.o. X., in sicer zato, ker naj bi bila nevarna in naj bi ga ovirala pri normalni uporabi njegove parcele 2 k.o. X.. Sodišče prve stopnje je tudi takšen zahtevek utemeljeno zavrnilo, pri tem pa navedlo zadostne razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev (20. točka obrazložitve).

22. Spor je pravilno umestilo v okvire določb 75. člena SPZ in 133. člena OZ o imisijah. Pravilno je presodilo, da sporna ograja ne predstavlja takšnega (nedovoljenega) vpliva, ki se širi z ene na drugo nepremičnino. Ograja električnega pastirja sama po sebi namreč nima nobenega učinka na tožnikovo parcelo, četudi je pod napetostjo 10.000 voltov, kot je zatrjeval tožnik. Nasprotno, določen vpliv ima lahko šele v primeru fizičnega kontakta z njo. Ker njeni učinki ne segajo preko meje, za njeno odstranitev v omenjenih materialnopravnih določbah ni podlage. Sicer pa trditve prvega tožnika (pripravljalna vloga 13. 5. 2011): „da so toženčeve živali – biki prestopili ograjo električnega pastirja in se znašli na tožnikovem dvorišču“, kvečjemu potrjujejo potrebnost ograje z električnim pastirjem.

23. Glede na to, da gre za uporabo pravnega standarda, kar je pravno (in ne dejansko) vprašanje, ni odločilno, kaj sta o njenih neposrednih učinkih na sosednjo parcelo izpovedala tožnik in njegova žena. Sodišče s tem, ko se ni opredelilo do njune izpovedi, ni zagrešilo kršitve po 14. in še manj po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.

24. Sodišče je ustreznost izvrševanja lastninske pravice toženca pravilno presojalo tudi z vidika krajevnih običajev (2. odstavek 73. člena SPZ). Upoštevaje, da gre za kmetijsko območje, po podatkih spisa pa toženec na ograjeni parceli 1 pase živino, s postavitvijo takšne ograje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni prekoračil svojih lastninskopravnih upravičenj. Za presojo, ali je toženec prekomerno izvrševal svojo lastninsko pravico, je pomembna narava in namen toženčevega (in ne tožnikovega) zemljišča. Pritožba po nepotrebnem izpostavlja, da toženčevo zemljišče ni kmetijsko, temveč gre za stavbo z dvoriščem.

25. Pritožba napačno povzema razloge sodbe, ki se nanašajo na postavitev ograje preblizu meje. Tožbenega zahtevka sodišče namreč ni zavrnilo zato, ker prvi tožnik predhodno ne bi sprožil upravnega postopka. Tako je odločilo zato, ker zgolj zaradi morebitne kršitve občinskih aktov, tožnik ne more zahtevati njene odstranitve v okviru civilnopravnega varstva (prim. 28. točko obrazložitve).

26. Ker za zahtevano odstranitev ograje električnega pastirja ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje takšen zahtevek pravilno zavrnilo, drugačno stališče pritožbe pa je materialnopravno napačno.

O stroških postopka

27. Utemeljena je graja stroškovne odločitve. V obravnavanem primeru niso podane takšne okoliščine, ki bi utemeljevala uporabo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pravdni stranki sta deloma uspeli, zato je vsaka od njiju upravičena do povrnitve stroškov skladno z doseženim uspehom.

28. Pravdne stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodni taksi (ZST-1). Stroški obeh tožnikov znašajo 2.118,16 EUR in zajemajo nagrado za postopek 409,50 EUR (tar. št. 3100), nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe 65,70 EUR (tar. št. 3461), nagrado za narok 378,00 EUR (tar. št. 3102), kilometrino na relaciji C. – V.– (2 x 200 km) in C. – Z. – C.(230 km) v skupnem znesku 233,10 EUR (0,37 EUR za prevožen km), stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 20% DDV, ter strošek sodne takse 151,00 EUR (135 EUR in 16 EUR) in strošek za izvedenca 639,60 EUR. Stroški toženca znašajo 1.047,84 EUR in zajemajo nagrado za postopek 409,50 EUR (tar. št. 3100), nagrado v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe 65,70 EUR (tar. št. 3461), nagrado za narok 378,00 EUR (tar. št. 3102), stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 20% DDV. Glede na to, da nagrada po tar. št. 3100 zajema nagrado za vse naroke, ni podlage za njeno priznanje za vsak narok posebej.

29. Prvi tožnik je uspel z zahtevkom, ki se nanaša na varstvo služnosti (pcto 6.000,00) in sicer glede nasutega peska in postavljenih 2 količkov ter posledično odstranitev le - teh, medtem ko je propadel z zahtevkom, ki se nanaša na širino trase služnostne poti. Propadel je tudi z zahtevkom, ki se nanaša na imisije (pcto 4.000,00 EUR). Njegov uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 30 %. Drugi tožnik je z zahtevkom sicer propadel, a zaradi tega niso nastali dodatni stroški, saj sta imela oba istega pooblaščenca. Glede na dosežen uspeh sta tožnika upravičena do povrnitve 635,44 EUR, toženec pa 733,48 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnika tožencu dolžna povrniti 98,05 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

30. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Sklepno

31. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano odločitev glede stroškov postopka ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), sicer pa pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, toženec pa je uspel le s pritožbo glede stroškovne odločitve, zato sami nosijo vsak svoje stroške pritožbe.