Jedro

Udeleženec in nasprotni udeleženec lahko sama razvežeta pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata in za to ne potrebujeta sodne razveze. Zato je sodišče ob ugotovitvi, da je predlagatelj to pogodbo že sam odpovedal, tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe pravilno zavrnilo.

Delodajalac ne more zahtevati presoje zakonitosti imenovanja oz. izvolitve sindikalnega zaupnika. Zoper obvestilo o imenovanju sindikalnih zaupnikov po 2. odstavku 208. člena ZDR ni predvideno pravno varstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in pravne neučinkovitosti sklepa (obvestila) o imenovanju sindikalnih zaupnikov, prejetega dne 14.2.2005 in se tožba v tem delu zavrže; v ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek udeleženca - predlagatelja na razvezo pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, sklenjene med udeležencem in nasprotnim udeležencem dne 14.5.1996 in zahtevek po ugotovitvi nezakonitosti in pravne neučinkovosti sklepa (obvestila) o imenovanju sindikalnih zaupnikov, prejetega dne 14.2.2005. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugotovi prenehanje veljavnosti pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata z dne 14.5.1996 z dnem 10.2.2005 in ugotovi nezakonitost in pravno neučinkovitost sklepa - obvestila nasprotnega udeleženca o imenovanju sindikalnih zaupnikov, prejetega dne 14.2.2005, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je postavil zahtevek za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in vložil tožbo na sodišče splošne pristojnosti, ki se je izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo delovnemu sodišču, ki pa v kolektivnih delovnih sporih ni striktno vezano na tožbeni zahtevek, saj ima po določilu 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) pravico odločiti glede na naravo razmerja. V konkretnem primeru bi moralo v okviru tožbenega zahtevka zato ugotoviti prenehanje veljavnosti sporne pogodbe. Lahko pa bi sodišče skladno z določilom 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pozvalo predlagatelja na dopolnitev tožbenega zahtevka. Predlagatelj se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba prenehala veljati že z odpovedjo predlagatelja, ne strinja pa se s stališčem glede odpovednega roka. Volitve, ki jih je izvedel nasprotni udeleženec namreč nimajo nobenega vpliva na odpovedni rok po sporni pogodbi. Ker posebni odpovedni rok ni bil določen, je sporna pogodba prenehala že naslednji dan po vročitvi odpovedi, to je že z dnem 10.2.2005. Nerazumljiva je odločitev sodišča, da je obvestilo, prejeto 14.2.2005 pravočasno, torej v okviru odpovednega roka in da zato odpoved na veljavnost izvolitve sindikalnih zaupnikov ne vpliva. Če je sporna pogodba prenehala veljati z 10.2.2005, kot se zavzema predlagatelj, obvestilo, prejeto 14.2.2005, ne more ustvarjati pravnih učinkov nasproti predlagatelju.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se predlagatelj trudi doseči, da bi pogodba prenehala pred prejemom obvestila o izvolitvi sindikalnih zaupnikov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati primerni odpovedni rok. Strinja se s stališčem sodišča, da dejstvo, da v obvestilu ni bilo navedeno število ur za sindikalno delo, ni take vrste pomanjkljivost, da je mogoče šteti obvestilo kot neveljavno. V tem sporu pa ne gre za spor o tem, kolikšno število sindikalnih zaupnikov je potrebno glede na kriterije iz 6. člena pogodbe, temveč o tem, kateri od tistih, ki so bili izvoljeni, so primerni za delodajalca.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je odločalo o razvezi pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v tem delu postopka ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V delu, v katerem je odločalo o nezakonitosti in neučinkovitosti sklepa (obvestila) o imenovanju sindikalnih zaupnikov pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledici česer je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Predlagatelj je v tem kolektivnem delovnem sporu predlagal, da sodišče razveže pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, sklenjene med udeležencem in nasprotnim udeležencem dne 14.5.1996. Sodišče prve stopnje je navedni predlog zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je predlagatelj že sam odpovedal pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, ki je bila sklenjena dne 14.5.1996. Ugotovilo je, da gre dejansko za pogodbo, ki ima značaj kolektivnega dogovora oziroma pravilno kolektivne pogodbe, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče sicer navaja, da je bila podlaga za sklenitev navedene pogodbe Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98), ki v 57. členu določa, da se s kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo za zagotavljanje pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem določijo materialni pogoji za delo sindikata (1. odstavek). Navedena kolektivna pogodba je podlaga za današnje urejanje materialnih pogojev za sindikalno delo, v letu 1996 pa je bila to Kolektivna pogodba za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije, sklenjena v letu 1994 (Ur. l. RS, št. 37/94), ki je imela v 50. členu podlago za sklenitev pogodbe, in sicer je bilo v 2. odstavku določeno, da se število sindikalnih zaupnikov v organizaciji oziroma pri delodajalcu določi s kolektivno pogodbo podjetja oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikati in organizacijo oziroma delodajalcem, upoštevaje organiziranost delovnega procesa, dela v izmenah, dislociranost in podobno.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba med udeležencema sklenjena za nedoločen čas in da v pogodbi ni urejen način odpovedi pogodbe, prav tako pa odpovedi tovrstne pogodbe ne ureja noben specialen zakon. Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da odpoved pogodbe, s katero se urejajo materialni pogoji za delo sindikata med sindikatom in delodajalcem, ni urejena v Splošni kolektivni pogodbi, prav tako pa tudi ne v kolektivni pogodbi dejavnosti, niti to vprašanje ni bilo urejeno v 87. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90), ki je v 2. odstavku določal, da kolektivna pogodba določa način, postopek in primere, ko se lahko zahteva sprememba pogodbe, ter pogoje, roke in način za njeno odpoved. Zaradi tega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabiti splošna pravila obligacijskega prava, pri čemer pa se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001), saj je iz prehodne določbe 1060. člena OZ razvidno, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, ki je stopil v veljavo 1.1.2002, kot to določa 1062. člen. Zato je za sporno razmerje potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis, ki je odpoved trajnega dolžniškega razmerja urejal v določbi 358. člena, ki je sicer enaka določbi 333. člena OZ, zato zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe OZ nima nobenih posledic. 358. člen ZOR določa, da v primeru, ko trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga lahko vsaka stranka prekine z odpovedjo, ki mora biti vročena drugi stranki. Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka. Stranki se lahko dogovorita, da bo njuno dolžniško razmerje prenehalo s samo vročitvijo odpovedi, če za določen primer zakon ne odreja kaj drugega. Upnik ima pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo.

Predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da sodišče razsodi, da se razveže pogodba o zagotavljanju pogojev za delo sindikata. Ker je sodišče ugotovilo, da lahko razvežeta pogodbo stranki pogodbe, in da za to ni potrebna sodna razveza, je potem, ko je ugotovilo, da je predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora sporno pogodbo že odpovedal, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe.

Predmet tega kolektivnega spora je bila le odpoved pogodbe in sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, kdaj je odpovedano razmerje med strankama pogodbe prenehalo, glede na to, da v pogodbi ni bil določen odpovedni rok, prav tako pa posebnega roka ne določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Vsekakor pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje v obrazložitvi, ki pa za odločitev v tem kolektivnem delovnem sporu ni pomembna, da je potrebno upoštevati primeren rok in da ni pravilno stališče predlagatelja, da učinkuje odpoved pogodbe že z dnem vročitve oziroma z naslednjim dnem. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje o tem moralo odločiti na podlagi določbe 53. člena ZDSS-1. Navedeni člen namreč našteva nekaj možnih odločitev v primeru, da je zahtevek, o katerem odloča sodišče, utemeljen. V tem kolektivnem sporu pa sodišče zahtevku ni ugodilo, zato ne pride v poštev uporaba določb 53. člena ZDSS-1. Ker je bila torej pogodba o zagotavljanje pogojev za delovanje sindikata, sklenjena med udeležencema dne 14.5.1996 že odpovedana pred vložitvijo tožbe oziroma predloga v tem kolektivnem delovnem sporu in ker za odpoved pogodbe ni predpisana vložitev tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno predlog udeleženca v tem delu zavrnilo. Zaradi navedenega je tudi pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo predlog predlagatelja, to je delodajalca, za ugotovitev nezakonitosti in pravne neučinkovitosti sklepa (obvestila) o imenovanju sindikalnih zaupnikov, prejetega

14.2.2005. Zoper samo obvestilo namreč noben pravni predpis ne predvideva sodnega varstva. Iz obvestila je razvidno, da je to podano na podlagi 2. odstavka 208. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002). Gre zgolj za obvestilo o dejstvu, kdo so bili izvoljeni sindikalni zaupniki sindikata pri delodajalcu. Tudi sicer, pa delodajalec, niti nihče drug izven sindikalne organizacije nima pravne podlage, da zahteva presojo volitev sindikalnih zaupnikov oziroma tudi same organiziranosti sindikata. Gre namreč za posebej občutljivo in pomembno vprašanje sindikalne svobode, ki je opredeljeno v številnih mednarodnih konvencijah, katere je sprejela tudi naša država. Tako je pravica do sindikalne svobode urejena že kot temeljna človekova pravica v Splošni deklaraciji človekovih pravic OZN, nato v mednarodnem Paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, kjer je v 8. členu določena svoboda sindikalnega organiziranja in prepoved vsakega ravnanja, ki bi delovanje sindikatov omejilo. Sindikalna svoboda in varstvo sindikalnih zaupnikov je urejeno tudi v Evropski socialni listini, spremenjeni Sveta Evrope v 5. in 28. členu. Posebej pa je sindikalna svoboda in varstvo sindikalnih zaupnikov urejeno v Konvencijah mednarodne organizacije dela št. 87 in št. 98 ter št. 135. Ustava Republike Slovenije zagotovlja sindikalno svobodo v

76. členu, ki določa, da je ustanavljanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. Bistvo vseh navedenih določb je, da sindikati sami v okviru pravil, ki so določena z zakoni in statuti sindikatov, določajo, kdo so njihovi predstavniki.

Delodajalec tako na določitev konkretnih sindikalnih predstavnikov, ki lahko, seveda v okviru zakona in dogovora med sindikati in delodajalcem, pridobijo tudi status sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno varstvo, skladno s 113. členom ZDR/2002, nima vpliva. Pravilno pa ugotavlja sodišče prve stopnje, da v primeru, če ne pride do dogovora o številu sindikalnih zaupnikov med delodajalcem in sindikatom ZDR zagotavlja tak status enemu delavcu. Tudi v takem primeru sindikalnega zaupnika imenuje sindikat in delodajalec na njegovo izbiro nima vpliva.

Glede na zgoraj navedeno je predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu zahteval odločitev o predlogu, ki sploh ne spada v sodno pristojnost, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 18. člena ZPP predlog v tem delu zavreči. Ker je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določeno v 3. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter predlog zavrglo. Za tako postopanje je imelo podlago v določbi 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbeno sodišče je vzdržalo v veljavi odločitev o stroških postopka, ki jih je priglasil le predlagatelj postopka, ki s svojim predlogom ni uspel. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih udeleženci niso priglasili.