Jedro

SZ-1 je specialni predpis, ki med drugim ureja tudi stanovanjska razmerja, za tovrstne spore ni moč uporabiti splošnega predpisa, to je OZ. Splošni predpis se lahko uporabi le v primeru, ko specialni predpis določena razmerja ne ureja. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj SZ-1 izrecno ureja situacijo, ki je podana v našem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v 60 dneh dolžna izprazniti stanovanje št. P.2 z balkonom ter kletno shrambo v skupni izmeri 55,74 m2 stanovanjske površine – v pritličju, štev. etaže 2,1 z identifikacijsko številko dela stavbe 0658/00713/001 na naslovu … v M in ga prostega oseb in stvari predati tožeči stranki ter ji plačati 670,08 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Toženka je predlagala v odgovoru na tožbo svoje zaslišanje, pravočasno pa zaprosila sodišče za preložitev glavne obravnave zaradi neodložljive službene zadržanosti. Narok se je opravil, toženka pa ni mogla podati niti dodatnih navedb, niti predlagati novih dokazov, s čemer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) ne ureja molče obnovljene najemne pogodbe sklenjene za določen čas, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 615. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se v tem primeru šteje, da je sklenjena nova najemna pogodba za nedoločen čas pod pogoji iz najemne pogodbe sklenjene za določen čas. S tem pa je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), prav tako pa tudi ne tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je prav tako v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, nanje oprlo pravilno materialno podlago in v posledici sprejelo pravilno odločitev. V sodbi sodišča prve stopnje so podani vsi razlogi v kratki in jedrnati obliki s povzetkom uporabljenega materialnega predpisa, ki jim ni več kaj dodati. Izključno zaradi pritožbenih navajanj sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

6. Res je, da je toženka svojo odsotnost iz že razpisanega naroka za glavno obravnavo pravočasno opravičila zaradi službene zadržanosti ter v dokaz predložila listino (elektronsko sporočilo), pri tem pa ni dokazala, da gre za kot pritožba navaja „neodložljivo“ službeno zadržanost. Slednje iz predložene listine ne izhaja. Nasprotno. Iz listine izhaja, da naj bi toženka tega dne ob 11.00 uri podpisala pogodbe, ne pa, da toženka ure (ob dejstvu, da je bil narok na sodišču razpisan za ob 9.30 uri) ali pa dneva podpisa pogodb, ne more preložiti. Toženka zgolj pavšalno postavlja trditev, da „podpisa ne more prestaviti“, ne da bi za to navedla kakršenkoli opravičljiv razlog. Iz opravičila, niti iz predložene dokazne listine tako ne izhaja, da je šlo za toženkino neodložljivo službeno obveznost, zato se sodišče druge stopnje strinja s postopanjem sodišča prve stopnje, da ni bilo razloga za neopravo razpisanega naroka. Nenazadnje sodišče druge stopnje ocenjuje, da izvedba dokaza z zaslišanjem toženke ne bi pripeljala do drugačnega zaključka. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje razpolagalo z dokaznimi listinami, ki same po sebi dajejo podlago za sprejeti zaključek, ni bilo razlogov za izvajanje dokaza z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje zato nobeni od strank tega postopka ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem in ni zagrešilo zatrjevane kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Nadalje je ugotoviti, da je neutemeljena pritožbena graja v smeri napačne uporabe materialnega prava SZ-1 je namreč specialni predpis, ki med drugim ureja tudi stanovanjska razmerja, za tovrstne spore ni moč uporabiti splošnega predpisa, to je OZ. Splošni predpis se lahko uporabi le v primeru, ko specialni predpis določena razmerja ne ureja. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj SZ-1 izrecno ureja situacijo, ki je podana v našem primeru. Tako je v prvem in drugem odstavku 111. člena SZ-1 določeno, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito ter lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti, taki spori pa se rešujejo prednostno.

8. Ob dejstvu, da iz predložene najemne pogodbe z dne 2. 9. 2010, ki je bila podpisana s strani obeh pravdnih strank izhaja, da je bila najemna pogodba za stanovanje sklenjena za določen čas s pričetkom najema 2. 9. 2010 ter trajanjem do 31. 12. 2010, ter da vse morebitne spremembe in dopolnitve urejata pogodbeni strani z dodatki k pogodbi v pisni obliki (prvi odstavek 4. člena pogodbe), stranki pa v postopku nista zatrjevali, da sta sklenili dodatek k tej pogodbi, ni dvoma o tem, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za stanovanje za določen čas, pri čemer se je trajanje najema do vložitve tožbe (15. 2. 2011) že izteklo (31. 12. 2010). Toženka tako ob vložitvi tožbe za najemno razmerje ni imela več pravne podlage, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da uporablja stanovanje, za katerega najem se je iztekel, brez pravnega naslova in ugodilo izpraznitvenemu zahtevku tožnika (lastnika stanovanja).

9. V posledici vsega navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

10. Tožena stranka je v pritožbenem postopku v celoti propadla, zato je dolžna sama nositi s tem v zvezi nastale ji stroške. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona.