17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., oba Republika Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1331/2002 z dne 18. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1154/2001 z dne 4. 9. 2002 in z odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-63/00 z dne 29. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine, podržavljene očetu pritožnikov. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena, ker je bilo s pravnomočno odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor št. 201-465/93-05/16 z dne 23. 5. 1994 ugotovljeno, da se oče pritožnikov ni štel za jugoslovanskega državljana.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi navajata razloge, s katerimi utemeljujeta, da je bila ugotovitev, da njun oče ni bil jugoslovanski državljan, napačna. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo naj bi bila "rezultat pravnega konstrukta". Ugotovitev, da njun oče ni bil jugoslovanski državljan, naj bi namreč temeljila na drugem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45), ki je bil uveljavljen šele z novelo iz leta 1948, zaradi česar naj bi imel po ustavi iz leta 1946 nedopusten retroaktiven učinek. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo naj bi bila torej posledica nedopustnega razlikovanja glede na narodno pripadnost in politično prepričanje. Zato naj bi bil kršen 14. člen Ustave. Ker naj bi v postopku ugotavljanja državljanstva pritožnika ne imela možnosti izvajanja dokazov, naj bi jima bila tudi odvzeta možnost uveljavljanja drugačne odločitve v postopku denacionalizacije. Zato naj bi jima bila kršena tudi pravice iz 22. člena Ustave.

B.

3.Očitek, da izpodbijana odločitev temelji na nedopustnem razlikovanju glede na narodno pripadnost in politično prepričanje, je neutemeljen. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na pravnomočni ugotovitvi, da se oče pritožnikov ni štel za jugoslovanskega državljana. Ustavne pritožbe zoper odločitev o denacionalizaciji pa ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja državljanstva. Ta ugotovitev je bila namreč predmet drugega postopka, v katerem so bila izčrpana vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo št. Up-155/00 (ki jo je vložila pritožnica). O njej je Ustavno sodišče že odločalo in s sklepom z dne 29. 5. 2001 sklenilo, da je ne sprejme v obravnavo, ker z izpodbijano sodbo očitno nista bili kršeni zatrjevani človekovi pravici. To, da izpodbijana odločitev temelji na tej ugotovitvi, pa ne omogoča ponovnega uveljavljanja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih naj bi prišlo v postopku ugotavljanja državljanstva.

4.Razlog za utemeljevanje diskriminacije (in s tem kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave) v izpodbijani odločitvi ne more biti dejstvo, da je zakonodajalec iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izločil osebe, ki v času podržavljenja niso imele jugoslovanskega državljanstva. Določba prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) bi sicer lahko bila ustavnosporna, če zakonodajalec za razlikovanje med državljani Jugoslavije in tujimi državljani ne bi imel ustavnodopustnih razlogov. O ustavnih vprašanjih, ki jih sproža ta ustavna pritožba, je Ustavno sodišče že odločalo v zadevi, ki je zadevala tudi ustavnosodno presojo prvega in drugega odstavka 9. člena ZDen. Gre za odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43). Ustavno sodišče je z njo med drugim odločilo, da določbi prvega in drugega odstavka 9. člena ZDen nista v neskladju z Ustavo (obrazložitev pod B. – II. odločbe št. U-I-23/93). Ugotovilo pa je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnegana nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (obrazložitev pod B. – III. odločbe št. U-I-23/93).

5.Ker je Ustavno sodišče že presodilo, da razlikovanje po kriteriju državljanstva pri uveljavljanju pravice do denacionalizacije ni v neskladju z Ustavo, tudi z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan