Jedro

Pripor je edini omejevalni ukrep, ki v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije pride v poštev za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Milejši omejevalni ukrepi, ali niso ukrepi za preprečitev ponovitvene envarnosti, ali pa ne bi dosegli željenega učinka, saj vsak milejši ukpre terja voljo in željo obdolžencev, da s kaznivimi dejanji ne nadaljujejo.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pripor zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. podaljša iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki vseh treh priprtih obdolžencev, C. C., A. A. in B. B., ki vsi v pritožbah uveljavljajo pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Zagovorniki obdolženega C. C. nadalje uveljavljajo kršitve 22., 29. in 36. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagajo odpravo odrejenega pripora oziroma nadomestitev pripora z milejšim ukrepom. Zagovornica obdolženega A. A. v pritožbi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi zavrne in pripor zoper obdolženega A. A. odpravi. Zagovornik obdolženega B. B. pa izpostavlja še kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije in Konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Predlaga odpravo pripora in izpustitev obdolženega na prostost ali nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, podredno pa, da se odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavi in pošlje zadeva prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, za obstoj ponovitvene nevarnosti ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v 12. točki izpodbijanega sklepa nanizalo prepričljive in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljive razloge za zaključek o tem, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili očitani jima kaznivi dejanji. Sodišče prve stopnje je razloge o utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj obširno in ustrezno obrazložilo in utemeljilo.

6. Ni se mogoče strinjati z zatrjevanji zagovornice obdolženega A. A., da prvostopenjsko sodišče utemeljenosti suma ni utemeljilo ter da je na podlagi listin in drugih dokazov, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, mogoče ugotoviti le to, da so se obdolženi vozili z osebnim vozilom z namenom nabave katalizatorjev za osebna vozila in se niso združevali v družbi zaradi izvrševanja kaznivih dejanj na predrzen način. Pri tehtanju nadaljnjih pritožbenih navedb, da v spisu ni objektivnih dokazov glede storitve očitanih kaznivih dejanj na škodo D. D. in zakoncev E. E., razen izjav samih oškodovancev, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v izpodbijanem sklepu utemeljen sum, poleg v pritožbi izpostavljenih izjav oškodovancev, oprt tudi na zbrana obvestila od priče F. F. in priče G. G. in da so A. A. kot storilca očitanih kaznivih dejanj v okviru opravljene prepoznave oseb po fotografijah prepoznali tako oškodovanka D. D. kot tudi oškodovanca E. E. Nadalje je pojasnjeno, da so patrulje osebni avtomobil Audi A4 z registrsko številko ... uporabnik katerega je v uradnih evidencah zaveden A. A. in ki je za vožnjo obravnavanega dne vozilo tudi uporabljal, izsledile na naslovu ..., kjer je bil obdolženi A. A. tudi prijet. S tem so ovržene tudi pritožbene trditve zagovornika obdolženega C. C., da ni izkazano, da bi se obdolženi združevali v družbi, da bi kradli, storitvi kaznivih dejanj na predrzen način, o manjkajočih podatkih v spisu o dogovorih obdolženih glede storitve kaznivega dejanja in o tem kje naj bi se protipravno prilaščen denar nakazal. Utemeljen sum, da je tudi obdolženi C. C. storil očitani kaznivi dejanji je sodišče prve stopnje, poleg prej navedenih izjav oškodovancev, priče F. F. in priče G. G. namreč utemeljilo tudi na podlagi primerjave sledi obuvala. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so policisti 12. 8. 2022 opravili ogled kraja dejanja kjer so na tleh dnevne sobe našli sled obuvala. Opravljena je bila primerjava te sledi obuvala in obuvala zaseženega obdolženemu C. C. Vzorec sledi obuvala najdenega na naslovu oškodovancev E. E. se je po vzorcu in velikosti ujemal z obuvalom zaseženim obdolženemu C. C. Dokazi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča povsem zadoščajo za sklep o tem, da je podana tista stopnje verjetnosti, da sta obdolžena A. A. in C. C. storila kaznivi dejanji, ki se zahteva za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

7. Tako kot je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da je podan utemeljen sum, da so priprti obdolženci storili očitani jim kaznivi dejanji, je zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo tudi njihovo ponovitveno nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v načinu storitve kaznivih dejanj, katerih so obdolženci osumljeni, utemeljeno prepoznalo objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti.

Obstoj objektivnih okoliščin je v izpodbijanem sklepu celovito obrazložen z dejstvi, da naj bi bili dejanji izvršeni z dvema izvršitvenima oblikama, da naj bi se obdolženci združili, da bi izvrševali kazniva dejanja ter da naj bi bili dejanji storjeni na predrzen način. Iz pritožbenih navedb zagovornikov obdolženega C. C. sicer gre razbrati nestrinjanje z že obrazloženimi na ravni utemeljenega suma izkazanimi okoliščinami storitve kaznivega dejanja, vendar konkretnih navedb, ki bi vodile v drugačno oceno sodišča druge stopnje glede objektivnih okoliščin, pritožba ne izpostavlja. V nasprotju s pritožbenimi očitki, da kaznivo dejanje naj ne bilo izvršeno na predrzen način, iz prvostopenjskega sklepa izhaja, da naj bi pri kaznivem dejanju na škodo D. D. obdolženci vstopili v stanovanjsko hišo medtem, ko je oškodovanka počivala na kavču v dnevni sobi. Sprva se na njeno kričanje naj ne bi ozirali, temveč naj bi preiskali več prostorov v hiši in se predstavljali, da so delavci elektro podjetja. Tudi pri izvršitvi drugega kaznivega dejanja je utemeljeno, da naj bi obdolženci hišo sami odklenili, jo preiskali in odtujili večjo količino gotovine, kljub temu, da sta bila oškodovanca v neposredni bližini, v kletnih prostorih te hiše. Opisane okoliščine kaznivega dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezajo ugotovitvi, da naj bi bilo kaznivo dejanj izvršeno na način, opisan v obtožbi.

Prvostopenjsko sodišče je celovito ocenilo tudi subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti obdolženih C. C. in A. A., ki podanost teh okoliščin oporekata. Slednje je utemeljilo predvsem na okoliščinah in razmerah, v katerih obdolženca živita, saj sta brez zaposlitve, brez dohodkov, prejemata zgolj socialno podporo, po lastnih navedbah pa sta tudi brez premičnega in nepremičnega premoženja. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da sta obdolženca specialna povratnika, ki sta bila že večkrat pravnomočno obsojena, tako za kazniva dejanja zoper premoženje, kakor tudi za številna kazniva dejanja z elementi nasilja. Niti pogojne obsodbe, niti številne zaporne kazni, ki sta jih prestala, ju naj ne bi odvrnile od izvrševanja novih kaznivih dejanj. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje, v nasprotju z v pritožbi zagovornika obdolženega C. C. zatrjevanim, povsem življenjsko sprejemljivo in logično utemeljilo, da naj bi si obdolženi sredstva pridobivali z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje v pritožbi zagovornika obdolženega C. C. izpostavljenemu, da je bil C. C. do nedavnega na prestajanju zaporne kazni, prav tako navedbam zagovornikov obdolženca C. C. in A. A., da se kazenski postopki, ki so še v teku oziroma kazniva dejanja v zadnjih petih letih ne nanašajo na premoženjske delikte, vendar slednje ne omaje zaključka prvostopenjskega sodišča, da niti zadnji zaporni kazni nanju nista imeli vzgojnega vpliva, da bi z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljevala. Popolnoma nesprejemljive so pritožbene navedbe, ki na povsem načelni ravni problematizirajo zaključek sodišča prve stopnje o vplivu obsežne predkaznovanosti obdolžencev in njihovega premoženjskega stanja na ponovitveno nevarnost. 8. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev, da je pri obeh obdolžencih, ki sta obstoj ponovitvene nevarnosti izpodbijala izkazana konkretna in izrazita ponovitvena nevarnost, kar je sodišče obsežno utemeljilo z izpostavljanjem objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost vsakega posameznega obdolženca.

9. Pravilna in vsebinsko celovito utemeljena pa so po sodbi drugostopenjskega sodišča tudi sklepanja sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v pravice do osebne svobode obdolžencev. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je pripor edini omejevalni ukrep, ki je v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije pride v poštev za zagotavljanje varnosti ljudi in njihovega premoženja. Tudi po oceni drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je ponovitvena nevarnost vseh obdolžencev tako intenzivna, da je z milejšim ukrepom ni mogoče preprečiti. Odreditev pripora, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ni povezana z etično pripadnostjo obdolžencev, ampak kot je pojasnjeno v sklepu prvostopenjskega sodišča, z njihovimi ravnanji v preteklosti in tudi v sedanjosti. So specialni povratniki na katere do sedaj prestane kazni niso imele učinka in še vedno nadaljujejo z istimi vzorci vedenja oziroma še vedno izvršujejo kazniva dejanja. Tudi drugostopenjsko sodišča ocenjuje, da pritožbeno predlagani milejši ukrepi, kot je hišni pripor, javljanje na policijski postaji ali plačilo varščine, v konkretni situaciji, ali niso ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ali pa ne bi dosegli želenega učinka, to je zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja. Ne glede na s strani zagovornika A. A. pritožbeno izpostavljene pravice obdolženega do svobode in ustavnih pravic njegovih članov pa je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, da pri obdolženih ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa. Vsak milejši ukrep namreč terja voljo in željo obdolžencev, da z očitanimi kaznivimi dejanji ne nadaljujejo, tega pa obdolženci, glede na vse ugotovljeno, dosedaj niso bili sposobni izkazati. Tudi po oceni drugostopenjskega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se oškodovancem zagotovi potrebna varnost, s čimer se razume tudi varnost njihovega premoženja. Odločitve o pravilnosti prvostopenjskega sklepa niso omajale niti pritožbene navedbe zagovornika obdolženega B., ki so na povsem pavšalni ravni izpodbijali podanost sorazmernosti odrejenega ukrepa.

10. Upoštevajoč navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma pravilni in razumni, ter da ne temeljijo na dokazih, ki bi bili že na prvi pogled nezakoniti, ter da zato zagovornika sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede izkazanosti utemeljenega suma, kot tudi procesne kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ocena zakonitosti izvedbe preiskovalnih dejanj, kar izpostavlja pritožba, pa bo pridržana nadaljnjemu kazenskemu postopku. Ne glede na izid postopka izločitve dokazov pa slednje v tej fazi ne vpliva na obstoj pripornih razlogov, saj prvostopenjsko sodišče utemeljenega suma ni oprlo na preiskavo vozila ali osebno preiskavo.

11. Drugih kršitev ZKP, kršitev Ustave in Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, v pritožbah zagovorniki niso konkretizirali in tudi sodišče druge stopnje jih ni zaznalo.

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je torej sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo vse predpostavke za izrek omejevalnega ukrepa in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.