Jedro

Toženčevemu ugovoru pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije ni mogoče slediti. Med strankama ni spora o tem, da je toženčeva mati T.K. z darilno pogodbo prenesla svojo lastninsko pravico na hiši na svojega moža - tožnika. Ob upoštevanju vseh okoliščin prenosa in načina uporabe hiše tudi revizijsko sodišče ne dvomi, da je bil tožnik legitimiran za vložitev tožbe po 22. čl. prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih, s katero se je tudi T.K. ves čas postopka strinjala. Posebna formalna pogodba med zakoncema o prenosu pravice do uporabe spričo navedenih okoliščin niti ni bila potrebna. Toženčev solastninski delež na hiši (185/1000), do katerega je prišlo v teku predmetnega pravdnega postopka, na odločitev o stvari ne more vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi odpoved uporabe stanovanja tožencu v tožnikovi hiši. Tožencu je naložilo, da izprazni sobo v prvem nadstropju hiše in jo izroči tožniku potem, ko mu bo tožnik zagotovil možnost sklenitve najemne pogodbe za ustrezno sobo s souporabo kuhinje in sanitarij. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju s podatki spisa glede okoliščin v zvezi z obnašanjem strank v stanovanju. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na zadevne pritožbene trditve. Napravilo je napačne zaključke o obstoju upravičenih razlogov za zahtevek na izselitev, ne da bi bilo rešeno odločilno vprašanje, katera od strank je začela povzročati razmere, kakršne so sedaj. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker tožencu ni bil dan primeren rok za izselitev in tudi ni bilo pravilno rešeno vprašanje tožnikove aktivne legitimacije. Toženec je solastnik hiše in ga kot takega ni mogoče izseliti. Izrek sodbe pa je nepravilen in glede tega so tudi stališča pritožbenega sodišča na toženčeve pritožbene ugovore nepravilna.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi obstajale v protispisnih ugotovitvah pritožbenega sodišča, niso podane. Po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP je podana kršitev, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Toženec v reviziji ni konkretno navedel nobenega takega nasprotja. Njegove navedbe kažejo, da se ne strinja z oceno dokazov in z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče se s temi revizijskimi ugovori ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa je bilo z odločitvijo sodišč tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Toženčevemu ugovoru pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije ni mogoče slediti. Med strankama ni spora o tem, da je toženčeva mati T.K. z darilno pogodbo prenesla svojo lastninsko pravico na hiši na svojega moža - tožnika. Ob upoštevanju vseh okoliščin prenosa in načina uporabe hiše tudi revizijsko sodišče ne dvomi, da je bil tožnik legitimiran za vložitev tožbe po 22. čl. prejšnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, s katero se je tudi T.K. ves čas postopka strinjala. Posebna formalna pogodba med zakoncema o prenosu pravice do uporabe spričo navedenih okoliščin niti ni bila potrebna. Toženčev solastninski delež na hiši (185/1000), do katerega je prišlo v teku predmetnega pravdnega postopka, na odločitev o stvari ne more vplivati. Tudi toženčev ugovor, da mu ni bil dan primeren rok za izselitev, ni utemeljen. Upoštevati je treba, da je 22. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih vseboval rok, ki ni smel biti krajši kot 30 dni. Tožnik v svoji pravici do primernega roka ni bil prikrajšan, saj teče proti njemu postopek za izselitev od 5.3.1990 dalje.

Sodišči prve in druge stopnje sta upravičene razloge za toženčevo izselitev ugotovili na podlagi obsežnega dokaznega postopka. Neznosnost skupnega življenja prizna tudi toženec sam. Ob ugotovitvi, da se toženec upira hišnemu redu, da se brezobzirno obnaša do ostalih družinskih članov in jih moti pri uporabi stanovanja, sta sodišči pravilno zaključili, da so podani pogoji za tožbo na izselitev po cit. zakonski določbi, čeprav je del razlogov za nevzdržnost tudi na tožnikovi strani. Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84), po katerem je treba odločati v tej zadevi glede na 158.čl. sedanjega Stanovanjskega zakona, je zagotavljal tožencu ob izselitvi pravico do najpotrebnejših prostorov. V 2. in 3. odst. 7. čl. je bila določena tudi kvaliteta najpotrebnejših prostorov in varstvo, ki ga mora uživati uporabnik takih prostorov. Izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje v skladu z določbo 158. čl. Stanovanjskega zakona dostavek, da mora tožnik zagotoviti tožencu ob izselitvi možnost sklenitve najemne pogodbe za ustrezno sobo s souporabo kuhinje in sanitarij. Tak izrek je v skladu z zakonskimi določbami, po katerih je treba odločati v tem sporu.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).