Jedro

Tožnik ni zatrjeval takšnih osebnih okoliščin, ki bi ustrezala dejanju preganjanja. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da se boji vrnitve zaradi groženj s smrtjo. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko te grožnje (posebno, če so ponavljajoče se) predstavljajo dejanja resne škode, ki bi tožniku lahko grozila v Maroku. Vendar pa bi moral tožnik po dogodku podanih groženj (potem, ko je obvestil policijo o napadu z nožem) počakati na ukrepanje policije, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt s pripadniki organizirane kriminalne združbe, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če po sestavi zapisnika ni počakal na nadaljnje ukrepanje policije, pač pa je Maroko zapustil. Tožnikovi dvomi v policijsko integriteto so brez utemeljitve in konkretnih dokazov, saj tožnik ni navedel nekakšnih predhodnih slabih izkušenj s policijo, iz katerih bi lahko upravičeno prišel do takega zaključka, da policija ničesar ne stori.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Uvodoma povzema tožnikove navedbe v nameri za mednarodno zaščito z dne 15. 11. 2019, kjer je kot razlog za vložitev prošnje navedel slabe ekonomske razmere v Maroku, saj tam ne dobi službe, v Sloveniji pa si želi izobrazbo in službo. Ob podaji prošnje 25. 11. 2019 je povedal, da je Maroko zapustil 4. 9. 2019. Najprej je legalno odšel v Turčijo, kjer je ostal štiri dni, pot pa nadaljeval ilegalno v Grčijo, tam je bil 24 dni. Preko Albanije in Črne gore je v nekaj dneh odšel do Bosne in Hercegovine. kjer je ostal deset dni. V 17 dneh je prečkal Hrvaško in prišel do Slovenije, kjer je prišel do Azilnega doma in podal namero za mednarodno zašito. Kot ciljno državo je navedel Slovenijo. Po končani poklicni kvalifikaciji za kuharja je večkrat zaprosil za državni kredit, a je bila njegova prošnja vedno zavrnjena. Na koncu sta si s prijateljem 30.000 evrov sposodila od „mafije“. To je bilo leto in pol nazaj. Prvega pol leta je bilo vse v redu, potem pa so šle stvari navzdol in tožnik ni več zmogel vračati kredita. Vrnil je le 5.000 evrov, potem pa je posel propadel in denarja ni imel več. S prijateljem sta bila zaradi nevrnjenega dolga tarča napada, v katerem je bil sam ranjen z nožem, njegov prijatelj pa je padel v nezavest. Začele so se tudi grožnje tožnikovi družini, preko njih so grozili, da ga bodo ubili. Rešitev je tožnik videl le v odhodu. Kljub prijavljenemu napadu ni počakal na rezultate policijske raziskave in je državo zapustil. 3. S tožnikom je bil 24. 12. 2019 opravljen osebni razgovor, kjer je navedel, da je po pridobljeni izobrazbi za kuharja začel razmišljati o odprtju svoje restavracije. Večkrat je podal vlogo za pridobitev kredita za male podjetnike na neko državno institucijo, a mu kredita nikoli niso odobrili. Iskal je način, kako bi drugače prišel do denarja, zato se je za posojilo obrnil na tolpo, ki se je ukvarjala s preprodajo mamil ter denarnimi posojili in čigar vodjo je poznal še iz šolskih dni. Prosil jih je za posojilo 30.000 evrov in posodili so mu denar. S prijateljem sta tako najela lokal in odprla restavracijo, kjer jima je prvo leto šlo dobro. Kasneje se je v isti ulici pojavilo nekaj novih restavracij, konkurenca je s tem postala velika, plačati pa sta morala tudi davek. Ker denarja ni bilo, nista mogla kupiti osnovnega materiala, da bi lokal normalno funkcioniral, prihodki so se zmanjšali in primorana sta bila zapreti lokal. Nista bila več zmožna odplačevati dolga in s strani tolpe sta začela prejemati grožnje, da ju bodo ubili. Med sprehodom po vasi so jih napadli štirje fantje. Prijatelj je bil zaradi udarca nezavesten, tožnika pa so z nožem udarili po roki. S tem naj bi jima sporočili, da se jima bo zgodilo še kaj hujšega, v kolikor ne bosta vrnila svojega dolga. Tožnik je potožil, da se je začel resno bati za svoje življenje. Iskal je rešitev in prišel do sklepa, da je edina rešitev zanj odhod iz države, v Turčijo, saj Maročani za tja ne potrebujejo vize. S prijateljem sta uspela odplačati 5.000 evrov posojila, ostal jima je še preostanek zneska ter temu pripadajoče obresti. Denarja si na banki ni izposodil, saj naj bi zato potreboval veze, ki pa jih njegova družina nima. Na begu je tudi njegov prijatelj, s katerim sta šla skupaj v posel, skrival naj bi se v nekem drugem mestu. Za tožnika to ni bila opcija, saj verjame, da bi ga mafija hitro našla. Denar si je namreč sposodil on, zato je vračilo na njem. Napad, katerega žrtev sta bila s prijateljem, je prijavil policiji, ki je spisala zapisnik. Nadaljnjega ukrepanja se tožnik ni nadejal, saj predvideva, da tolpa podkupuje policijo, da lahko opravlja svoje posle. Vsekakor pa dolg nekoč namerava odplačati, saj bi slej ali prej rad ponovno videl svojo družino. Od Slovenije v tem trenutku pričakuje predvsem zašito. Tolpa tudi po njegovem odhodu pride do staršev in jima naroči, naj mu sporočita, da ga bodo v primeru vrnitve ubili.

4. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zašito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zanjo je zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku in tudi na osebnem razgovoru 24. 12. 2019 je navedel, da je v Maroku delo težko dobiti ter da sam redne službe ni imel, iz česar je mogoče sklepati, da njegova ekonomska situacija doma ni bila najbolj spodbudna. Ob vložitvi prošnje je sicer navedel težave, ki jih je imel, ker si je od mafije oziroma tolpe sposodil denar za odprtje restavracije. Zaradi nevračanja dolga, posojilo je znašalo kar 30.000 evrov, naj bi bil deležen groženj s smrtjo ter bil celo napaden. Tožnik je dejal, da je napad, v katerem je bil po roki porezan z nožem, prijavil policiji, ki je sestavila zapisnik. Kot je omenil, naj bi policija »nekaj raziskovala«, a do rezultatov še ni prišlo. Kljub tožnikovim pomislekom, da je policija podkupljena s strani tolpe, toženka ugotavlja, da je policija očitno bila pripravljena ukrepati in je začela s preiskavo, katere rezultatov pa tožnik ni počakal. Njegovi dvomi v policijsko integriteto so brez utemeljitve in konkretnih dokazov, saj tožnik ni navedel kakšnih predhodnih slabih izkušenj s policijo, iz katerih bi lahko upravičeno prišel do takega zaključka, da policija ne stori nič. Tožnikove navedbe o grožnjah, ki naj bi jih dobival s strani tolpe, so zelo splošne in skopo opisane, zaradi česar so njegovi razlogi za strah pred t.i. tolpo premalo konkretizirani. Resda je opisal en varnostni incident domnevnega napada, vendar ni svojih navedb z ničemer podkrepil. Čeprav je omenil, da je bil udarjen z nožem po roki, uradni osebi ni v dokaz pokazal morebitne rane oziroma brazgotine in ni omenil, da bi bilo ob njegovi poškodbi potrebno zdravniško posredovanje. Ob tem je potrebno izpostaviti, da se je tožnik sam, prostovoljno zapletel z ljudmi, ki jih označuje kot »tolpo« oziroma celo »mafijo«. Njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil in se nanašajo na napad z namenom zastrašitve in grožnje tolpe, ki naj bi mu posodila večjo količino denarja, ki ga ni mogel vrniti, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je potrdil, da je napad prijavil policiji, ki je o prijavi spisala zapisnik in začela raziskovati, vendar do konkretnih ugotovitev še ni prišla, tožnik pa nanje niti ni počakal. Prav tako težave, ki jih je opisal tožnik, ne morejo šteti za resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ-1, kljub temu, da je opisoval domnevni incident napada in prejete grožnje. Dejstvo je, da kljub navajanju posameznih dogodkov tožnik ni uspel izkazati, da bi imeli znake preganjanja. V njegovem primeru ne gre spregledati očitnih ekonomskih težav, saj je zatrjeval, da ni mogel dobiti zaposlitve, mednarodna zašita pa ni namenjena reševanju socialno ekonomskih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih za utemeljitev svoje prošnje navaja tožnik, po mnenju toženke tako niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zašito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zašito v skladu s tem zakonom zanj ni vama izvorna država (druga alineja). Tožnik se je v postopku predstavil kot državljan Maroka, čeprav svoje istovetnosti ni nesporno izkazal in do izdaje te odločbe ni predložil nobenega dokumenta, toženka, do dokaza o nasprotnem, šteje, da je tožnik državljan Maroka. Prav tako ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zašito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. V Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka nima nobenega razloga za dvom v sposobnost Maroka, da zagotavlja varnost in zaščito svojim državljanom, poleg tega pa niti ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko zanj ni vama izvorna država. S tem so izpolnjeni tudi pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zašito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, saj prihaja iz varne izvorne države po 61. členu ZMZ-1. 6. V tožbi tožnik navaja, da odločbo izpodbija iz vseh razlogov po 27. člena ZUS-1. Ugovarja kršenju pravice do izjave (obrambe) v upravnem postopku, zaradi česar je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ni bil pravilno in celovito podučen o informacijah o postopku priznanja mednarodne zašite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zašito. Ni prejel brošure o pravicah z informacijami o postopku priznanja mednarodne zašite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zašito, kar izhaja iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 25. 11. 2019 (str. 2). Brošura ter njena vsebina in vse potrebne informacije pa mu niso bile predstavljene niti tekom utemeljevanja prošnje niti na osebnem razgovoru. Zato je bila tudi njegova izpoved in utemeljitev razlogov za mednarodno zašito ob podaji prošnje, skopa, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Drži, da je tožnik izpostavil zlasti svoje dolžniško-upniško razmerje, ki naj bi ga imel s pripadniki organiziranega kriminala - mafije in zaradi česar naj bi mu grozili s smrtjo. Vendar pa je izpostavil tudi, da je podal prijavo na policijo, ki pa ni ukrepala. Po trditvah tožnika je policija podkupljena in ne zagotavlja zaščite prebivalstvu. Tožnik naj bi bil tudi napaden z nožem. Prav tako naj bi v Maroku bile potrebne veze za pridobitev dela in državnega kredita. Toženka bi morala tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje. Tožnik dojema Maroko kot državo, ki ni varna izvorna država, kljub temu, da jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno državo. Upravno sodišče je že večkrat izpostavilo dolžnost države, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje in da mora biti njeno ravnanje aktivno, tako da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Pooblaščenki tožnika ob podaji prošnje ni bilo dopuščeno zastavljati tožniku vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zašito, kar pa bi omogočilo razjasnitev in dopolnitev ter utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Neizročitev brošure, omejevanje možnosti postavljanja vprašanj pooblaščenki tožnika in neaktivno ravnanje toženke v luči izpostavljene zahteve po sodelovalni dolžnosti toženke, je povzročilo, da ni mogel povedati vsega, kar bi še morebiti bilo relevantno za utemeljitev prošnje. Predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

7. V odgovoru na tožbo toženka zavrača očitke tožnika in vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Navaja še, da tožnik v postopku res ni prejel brošure, je pa bil pred sprejemom prošnje s strani PIC seznanjen s pravicami in dolžnostmi in tako informiran o samem postopku, podpisal je tudi izjavo, da je z njimi seznanjen. Prav tako je bil z informacijami o postopku seznanjen v uvodu 32. točke prošnje, kar je potrdil s svojim podpisom. Ves čas postopka je tudi imel pooblaščence - predstavnike PIC. Na osebnem razgovoru je bil vprašan, če želi še kaj dodati, njegova pooblaščenka pa mu je postavila le eno vprašanje, zato tudi toženka ni menila, da bi morala pridobiti še kakšne informacije. Predlaga, naj se tožba zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1., in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

10. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 11. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja).

12. Po oceni sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od statusov mednarodne zaščite. Pri tem sodišče lahko v celoti sledi argumentom toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede obeh razlogov iz 52. člena ZMZ-1, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja njenih razlogov za sprejeto odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev toženke v tem delu.

13. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, navajal težave zaradi izposoje denarja pri pripadnikih organiziranega kriminala – mafije, ker pa dolga ni mogel poplačati, naj bi mu grozili s smrtjo.

14. Drži tudi, da je tožnik v svojih izjavah skopo opisal napad z nožem, grožnje s smrtjo, ni prikazal poškodbe z nožem. Sicer toženka o navedenem tožnika ni pozvala k pojasnitvi, čeprav je njegove izjave ocenila kot preskope in tudi kot očitno neverodostojne, posledično pa zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer mu hkrati ni dala niti brošure o pravicah z informacijami o postopku priznanja mednarodne zašite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zašito, kakor tudi ni dopustila, da bi mu njegova pooblaščenka postavljala vprašanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Je pa tožnik imel v postopku mednarodne zaščite pooblaščenca – svetovalko za begunce, ki bi ga (kljub neprejemu brošure o pravicah in dolžnostih prosilca) mogla in morala obvestiti o njegovih pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito, pri čemer je bil tožnik tudi pred sprejemom prošnje s strani PIC seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca in tako informiran o samem postopku, o čemer je tožnik podpisal izjavo, prav tako je bil z informacijami o postopku seznanjen v uvodu 32. točke prošnje, kar je potrdil s svojim podpisom, kot je razvidno iz upravnega spisa, hkrati pa je bilo na tem razgovoru tudi njegovi svetovalki za begunce omogočeno postavljanje vprašanj (pa mu je postavila le eno). Čeprav tožnik toženki očita, da je v postopku zato nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, navedenega tudi v tožbi ni kakorkoli niti pojasnil, zato sodišče ne more šteti, da je navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnik je namreč tisti, ki prvenstveno nosi trditveno in dokazno breme upravnega postopka. V upravnem postopku je v skladu s 1. in 2. odstavkom 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi 33. člena ZMZ-1 subsidiarno uporablja tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite, tožnik prvenstveno tisti, ki poda trditveno podlago glede svojih osebnih okoliščin, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, nato pa še dokazno podlago zanjo.

15. Tožnik pa je povedal, da je o dejanju povedal policiji, ki je spisala zapisnik, ni pa se nadejal nadaljevanja postopka (niti nanj ni počakal), to pa zato, ker predvideva, da tolpa podkupuje policijo, da lahko opravlja svoje posle.

16. Tožnik v konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča ni zatrjeval takšnih osebnih okoliščin, ki bi ustrezala dejanju preganjanja. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da se boji vrnitve zaradi groženj s smrtjo. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko te grožnje (posebno, če so ponavljajoče se) predstavljajo dejanja resne škode, ki bi tožniku lahko grozila v Maroku. Vendar pa bi moral tožnik po dogodku podanih groženj (potem, ko je obvestil policijo o napadu z nožem) počakati na ukrepanje policije, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt s pripadniki organizirane kriminalne združbe, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če po sestavi zapisnika ni počakal na nadaljnje ukrepanje policije, pač pa je Maroko zapustil. 17. Kot že navedeno, je tožnik tisti, ki prvenstveno nosi trditveno in dokazno breme upravnega postopka. Navedenemu tožnik z navedbo, da se kljub prijavi dogodka policiji ne nadeja njihovega ukrepanja, ker predvideva, da tolpa podkupuje policijo, da lahko opravlja svoje posle, ne zadosti. Tožnik je tisti, ki bi moral zatrditi, iz česa izvira to njegovo predvidevanje in navedeno tudi izkazati. Ni naloga toženke, da ji tožnik podaja možne scenarije, kaj bi se zgodilo, če bi vseeno počakal na policijsko odločitev in naj potem toženka raziskuje, kateri scenarij bi se uresničil. Toženka je po presoji sodišča pravilno ocenila, da so tožnikovi dvomi v policijsko integriteto brez utemeljitve in konkretnih dokazov, saj tožnik ni navedel nekakšnih predhodnih slabih izkušenj s policijo, iz katerih bi lahko upravičeno prišel do takega zaključka, da policija ničesar ne stori.

18. Toženka se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku. Maroko je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (1. alineja), kar je sicer prvotno tožnik zatrjeval, navedenemu pa je toženka sledila, in da tožnik kot prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) za tožnika ni varna izvorna država (2. alineja). Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je toženka v predmetnem postopku posebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 5. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Maroko zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi. Maroko je z Odlokom uvrščen na seznam varnih izvornih držav in tožnik prihaja iz Maroka. Ob tem pa se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da iz tožnikovih lastnih izjav, podanih v prošnji in na osebnem razgovoru, ne izhaja, da bi ta država zanj ne bila varna ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin (2. alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Glede na izjave tožnika ni moč šteti, da bi bil preganjan s strani nedržavnih subjektov in da ga Maroko ne bi zmogel zaščititi.

19. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi po presoji sodišča kriterij iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Maroko zanj ne bil varna izvorna država.

20. Po presoji sodišča je toženka pravilno odločila, da se tožnikova prošnja kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. 21. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo glede na navedeno pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj ga zasliši na naroku, saj ni pojasnil, glede česa bi se njegove navedbe na zaslišanju pred sodiščem kakorkoli razlikovale od njegovih izjav, ki jih je že podal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Sodišče je zato odločilo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj tožnik v tožbi, čeprav je predlagal svoje zaslišanje, ni pojasnil, o katerih (domnevno) spornih dejstvih naj bi ga sodišče zaslišalo, niti ni utemeljil, v čem in kako naj bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na odločitev.