Jedro

Sprejemnik ponudbe mora pogoje, na podlagi katerih uveljavlja svojo predkupno pravico, izpolnjevati že ob sprejemu ponudbe. Izjavo po določbi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ pa sta prvi tožnik in druga tožnica podala šele 5. 3. 2007, torej po tem ko sta sprejela ponudbo za nakup predmetnih nepremičnin, to pomeni, da v času sprejema ponudbe pogojev, na podlagi katerih sta uveljavljala svojo predkupno pravico, še nista izpolnjevala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z odločbo z dne 22. 7. 2011 odobril pravni posel za pridobitev v izreku navedenih zemljišč, vpisanih v zk. vložku št. 3 k.o. … po predloženi kupoprodajni pogodbi, ki so jo sklenili A.A. in B.B. kot prodajalki ter C.C. in D.D. kot kupca (vsi tožniki v predmetnem upravnem sporu).

2. Pritožbeni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi E.E. s.p. in prvostopno odločbo z dne 22. 7. 2011 odpravil (1. točka izreka); zavrnil odobritev kupoprodajne pogodbe, ki so jo sklenili A.A. in B.B. kot prodajalki, ter C.C. in D.D. kot kupca, katere predmet je kmetijsko in gozdno zemljišče na v izreku navedenih parcelah, vse vpisane v zk. vložku št. 3 k.o. … (2. točka izreka) ter zavrnil zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila prvostopna odločba izdana v ponovnem postopku, v katerem je moral prvostopni organ ravnati v skladu z navodili drugostopnega organa, danimi v odločbi z dne 16. 2. 2011, s katero je odpravil prvostopno odločbo z dne 8. 10. 2010. V ponovljenem postopku je moral prvostopni organ opraviti ustno obravnavo in ugotoviti, ali je bil kateri od sprejemnikov ponudbe predkupni upravičenec z najmočnejšo predkupno pravico po prvem odstavku 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) že v času sprejema ponudbe. Pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje sledil njegovim napotkom. Poudarja, da je iz dokumentov v obravnavani zadevi razvidno: da sta prodajalki A.A. in B.B. dali ponudbo za prodajo kmetijskega in stavbnega zemljišča v k.o. ..., ki se je prodajalo kot celota; da je bila ponudba objavljena na oglasni deski prvostopnega organa in enotnem državnem portalu E-uprava od 19. 1. 2007 do 19. 2. 2007; da so ponudbo sprejeli C.C. in D.D. , ki sta uveljavljala predkupno pravico po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ kot drug kmet ter E.E. s.p., ki je uveljavljala predkupno pravico po 5. točki prvega odstavka iste določbe kot samostojni podjetnik posameznik s področja kmetijske dejavnosti; da je E.E. s.p. 18. 4. 2007 vložila vlogo za odobritev pravnega posla, kateri ni predložila sklenjene pogodbe; da je prvostopni organ 30. 5. 2007 izdal sklep o prekinitvi postopka odobritve pravnega posla; da sta prodajalki kupoprodajno pogodbo 3. 4. 2007 sklenili z C.C. in D.D. ter da je prvostopni organ ta pravni posel odobril. V nadaljevanju obrazložitve citira določbo 19. člena ZKZ in poudarja, da je na podlagi priloženih listin prvostopni organ pravilno ugotovil, da se C.C. in D.D. v času sprejema ponudbe prodajalk A.A. in B.B. nista štela za kmeta v smislu določb 24. člena ZKZ. Status kmeta sta uveljavljala na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Glede na to, da sta C.C. in D.D. dala vlogo za priznanje statusa kmeta šele po sprejemu ponudbe in da sta v tej vlogi navedla, da bosta pridobila kmetijsko zemljišče in da bosta iz kmetijske dejavnosti na tem zemljišču pridobila pomemben dohodek, v času sprejema ponudbe nista imela statusa kmeta. Poleg tega sta šele 2. 3. 2007 pridobila potrdilo o opravljenem preizkusu znanja, ki izkazuje, da sta za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena. Zato ne drži trditev C.C. in D.D., da ju je šteti za predkupna upravičenca po določbi 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Je pa po mnenju pritožbenega organa v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da se E.E. v času sprejema ponudbe prodajalcev ni štela za samostojnega podjetnika posameznika s področja kmetijske dejavnosti, ker ni izpolnjevala pogojev, določenih v četrtem odstavku 24. člena ZKZ. Dalje navaja, da je E.E. status samostojnega podjetnika posameznika s področja kmetijske dejavnosti izkazovala z odločbo UE Kranj z dne 9. 5. 2007, iz katere je razvidno, da izpolnjuje pogoje za kmeta samostojnega podjetnika. Odločitev o tem, da E.E. izpolnjuje pogoje za kmeta samostojnega podjetnika posameznika, je organ prve stopnje oprl na podatek, da ima registrirano dejavnost pridelovanje vrtnin, okrasnih rastlin, semen in sadik; da se je v letu 2006 ukvarjala še s tekstilno galanterijo, da obdeluje 10,95 ha njiv, na katerih prideluje rdečo peso, zelje, repo in druge povrtnine; da je ustvarila 10.243.583,00 SIT prihodkov na domačem trgu, pri čemer naj bi po njeni izjavi prihodki od galanterije znašali le 3,5 % skupnih prihodkov. Glede na to, da je UE Kranj višino prihodkov iz kmetijske dejavnosti za E.E. ugotovila le na podlagi njene izjave, je prvostopni organ, ki je vodil predmetni postopek odobritve pravnega posla, podvomil v to, ali izpolnjuje pogoje za samostojnega podjetnika posameznika s področja kmetijske dejavnosti. Zato je ta status sam ugotavljal. V postopku odobritve pravnega posla je ugotavljanje statusa kmeta oziroma ugotavljanje samostojnega podjetnika posameznika s področja kmetijske dejavnosti predhodno vprašanje. Tako je prvostopni organ od AJPES-a pridobil podatke o vpisu dejavnosti E.E. s.p. v poslovni register Slovenije - PRS. Iz teh podatkov je razvidno, da je bila v PRS 3. 3. 2003 vpisana F., tekstilna galanterija in zelenjadarstvo, E.E. s.p. in da je bila glavna dejavnost proizvodnja drugih tekstilij; da se je 12. 2. 2007 firma preimenovala v F., zelenjadarstvo, E.E. s.p., z vpisano glavno dejavnostjo pridelava vrtnin, okrasnih rastlin, semen, sadik. Prav tako je prvostopni organ od AJPES-a pridobil podatke o izkazu poslovnega izida za firmo F. tekstilna galanterija in zelenjadarstvo, E.E. s.p., za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2006. Iz teh podatkov izhaja, da je firma v letu 2006 ustvarila 42.746,00 EUR (10.243.583,00 SIT) dohodkov. Ker iz bilance stanja ni mogoče ugotoviti obsega dohodkov iz kmetijske dejavnosti, je E.E. priložila kopije računov o prodaji kmetijskih pridelkov v skupnem znesku 9.960.489,20 SIT (41.564,38 EUR), ki jih je izstavila F. tekstilna galanterija in zelenjadarstvo, E.E. s.p. Poleg tega je priložila seznam (izdala ga je Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja) zemljišč, ki jih je na dan 19. 1. 2007 imela v uporabi kmetija F. , katere nosilka je E.E. Na ime E.E. je Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja tudi izplačala 465,19 EUR iz naslova ukrepov kmetijske politike. Priložila je tudi najemno pogodbo z dne 27. 12. 2006, sklenjeno z najemodajalcema in E.E. kot najemnico. Glede na določbo četrtega odstavka 24. člena ZKZ bi E.E. morala v letu 2006 ustvarjati najmanj 21.373,00 EUR (5.121.971,50 SIT) dohodka iz kmetijske dejavnosti, da bi se jo štelo za samostojnega podjetnika posameznika v smislu te določbe. Na podlagi predloženih dokumentov je prvostopni organ ugotovil, da je E.E. ob sprejemu ponudbe prodajalcev razpolagala s 3,8858 ha zemljišč, od tega jih je bilo 2,15 ha zasajenih s povrtninami. Za pridelavo vrtnin v obsegu, kot jo je E.E. izkazala z računi, bi bilo po mnenju prvostopnega organa potrebnih od 3,9210 do 4,7752 ha zemljišč, kar naj bi izhajalo iz podatkov Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Da bi E.E. lahko dosegla dohodek v višini 21.373,00 EUR, bi po mnenju organa prve stopnje morala imeti 4,2511 ha obdelovalnih površin, imela pa jih je le 2,15 ha (50,5 %). Ker 50,5 % od doseženega prometa, izkazanega z računi, znaša 20.990,00 EUR (5.030.047,05 SIT) to pomeni, da je E.E. iz kmetijske dejavnosti ustvarila le 49 % prihodkov, zato je po prepričanju prvostopnega organa ni šteti za samostojnega podjetnika posameznika v smislu določbe četrtega odstavka 24. člena ZKZ. Vendar pa pritožbeni organ v izpodbijani odločbi pritrjuje stališču E.E., da izračun dohodkov iz kmetijske dejavnosti zanjo temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Čeprav je dohodek iz kmetijske dejavnosti dokazovala z računi, organ teh računov ni upošteval oziroma jih je upošteval le delno, ker se je postavil na stališče, da E.E. na površini 2,15 ha obdelovalnih zemljišč ni mogla ustvariti takšnega dohodka, kot ga je izkazovala z računi. Tako je pritožbeni organ v pritožbenem postopku zaprosil Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Zavod Kranj, da poda mnenje v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti E.E. Kot izhaja iz dopisa KGZS, Zavoda Kranj z dne 20. 2. 2012, se na kmetijskem gospodarstvu E.E. s.p. intenzivno ukvarjajo z zelenjavo že več kot 10 let. Iz arhiva oddanih zbirnih vlog za pridobitev neposrednih plačil je bilo ugotovljeno, da so v vseh letih od 2001 dalje na kmetiji pridelovali tudi zelenjavo. V letu 2006 so imeli na kmetiji v obdelavi 3,84 ha kmetijskih zemljišč. Vrtnine na prostem so preko celega leta pridelovali na 2,11 ha. V letu 2006 so žito pridelovali na površini 1,48 ha. Po žetvi so na teh površinah v poletnem obdobju 2006 posadili solatnice in kapusnice. Skupna površina, na kateri so v letu 2006 pridelovali zelenjavo, je po podatkih zbirne vloge znašala 3,59 ha. Za pridelavo takšnih količin zelenjave, kot jo je E.E. izkazala z računi, bi po teoretični oceni na kmetiji potrebovali 3,64 ha kmetijskih površin. Izračun je narejen po Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah v Sloveniji. Po navedbah KGZS, Zavoda Kranj so doseženi dohodki na kmetiji na zelo visokem nivoju, tako po količini kot po kvaliteti. Na podlagi teh dejstev in poznavanja pridelave zelenjave in poljščin na kmetiji F. KGZS, Zavod Kranj zaključuje, da so bili v letu 2006 na kmetiji izpolnjeni pogoji za pridelavo takšnih količin zelenjave, kot jih je navedla E.E. Pritožbeni organ je z navedenim dopisom seznanil vse stranke v tem postopku in jim omogočil, da se v določenem roku opredelijo do ugotovitev KGZS, Zavoda Kranj. Vendar nobena od strank pripomb ni posredovala. Glede na navedeno pritožbeni organ zaključuje, da je E.E. nesporno šteti za samostojnega podjetnika posameznika v smislu določbe četrtega odstavka 24. člena ZKZ, saj je dokazala, da je bila v letu 2006 registrirana za opravljanje kmetijske dejavnosti in je iz kmetijske dejavnosti ustvarila več kot 50 % dohodka. Zato jo je šteti kot predkupno upravičenko po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Ker se C.C. in D.D. v času sprejema ponudbe prodajalcev za prodajo kmetijskih zemljišč in gozdov nista štela za kmeta v smislu določbe 24. člena ZKZ, kar je pravilno ugotovil že organ prve stopnje, E.E. pa je s pritožbo dokazala, da je bila v letu 2006 registrirana za opravljanje kmetijske dejavnosti in da je iz kmetijske dejavnosti ustvarila več kot 50 % prihodkov, je pritožbeni organ prvostopno odločbo, s katero je bil odobren pravni posel, sklenjen med kupcema C.C. in D.D. ter prodajalkama A.A. in B.B., odpravil, saj pri sklenitvi pogodbe ni bil upoštevan vrstni red predkupnih upravičencev, določen v 23. členu ZKZ. Pri tem se sklicuje na tretjo alinejo tretjega odstavka 19. člena ZKZ, po kateri se pravni posel ne odobri, če ni bil upoštevan vrstni red predkupnih upravičencev po 23. členu tega zakona.

3. Tožniki v tožbi navajajo, da sta izjavo o sprejemu ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, vključno z objekti in bremenom služnostne pravice dosmrtnega stanovanja in pravice do uporabe vseh prostorov, ki jih zaseda preužitkarica ter njeno pravico do potrebne nege in oskrbe v primeru bolezni ali starostne onemoglosti, podala zgolj C.C. in D.D., medtem ko je E.E. ponudbo podala samo za 32 parcel in novejšo ter starejšo stanovanjsko hišo ter brez prevzema bremena služnostne pravice dosmrtnega stanovanja in pravice uporabe vseh prostorov, ki jih zaseda preužitkarica ter njeno pravico do potrebne nege in oskrbe v primeru bolezni ali starostne onemoglosti. Dalje tožniki menijo, da E.E. s.p. svoje vloge oziroma sprejema ponudbe ni pravočasno dopolnila z ustreznimi dokazili. Prvostopni organ je namreč tako C.C. kot D.D. ter E.E. 22. 2. 2007 pozval, da najkasneje do 5. 3. 2007 dostavijo dokazila o izpolnjevanju pogojev za predkupnega upravičenca. E.E. pa je dokazila (potrdilo DURS z dne 16. 3. 2007, vlogo z dne 23. 4. 2007, podatke iz izkaza poslovnega izida ter bilanco stanja za leto 2006 z dne 2. 4. 2007 in izpis iz registra kmetijskega gospodarstva z dne 2. 4. 2007) dostavila po poteku roka, zato jih organ ne bi smel upoštevati. Gre torej za bistveno kršitev pravil postopka, ki ima že samo po sebi za posledico nezakonitost izpodbijane odločbe. Prav tako se tožniki ne strinjajo z odločitvijo pritožbenega organa v izpodbijani odločbi v delu, v katerem le-ta ugotavlja, da C.C. in D.D. v času sprejema ponudbe nista imela statusa kmeta. V zvezi s tem poudarjajo, da sta bili obe izjavi o sprejemu ponudbe nepopolni, saj je prvostopni organ oba zainteresirana kupca pozval k dopolnitvi vloge s predložitvijo dokazil o izpolnjevanju statusa predkupnega upravičenca. Poudarjajo, da sta C.C. in D.D. predložila izjavo z dne 5. 3. 2007, da bosta sama in s pomočjo družinskih članov obdelovala kmetijska zemljišča, ki jih predstavljajo nepremičnine, vpisane v vl. št. 3, k.o. ..., in za katere sta 16. 1. 2007 že sklenila kupoprodajno predpogodbo ter da nameravata iz kmetijske dejavnosti na navedenih nepremičninah pridobivati pomemben del dohodka. Kot dokazilo, da sta ustrezno usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti, sta predložila potrdilo Srednje biotehnične šole iz Kranja z dne 2. 3. 2007, da sta uspešno opravila preizkus znanja iz kmetijstva. Poleg tega sta predložila tudi druge listine, iz katerih je nedvoumno razvidno, da imata doseženo V. stopnjo strokovne izobrazbe, da sta starejša od 30 let in da imata od 15. leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji oziroma v posamezni kmetijskih dejavnosti (izpolnjevanje pogoja iz tretjega odstavka 24. člena ZKZ v zvezi z drugim odstavkom 111. člena tega zakona). Navedeno z gotovostjo izhaja predvsem iz potrdila družbe G. d.d., z dne 26. 2. 2007, iz katerega je razvidno, da C.C. in D.D. že od leta 2000 dalje aktivno delujeta pri ponovnem organiziranju dejavnosti družbe na področju živinoreje in poljedelstva na skupni površini 3000 ha, da se v okviru živinoreje ukvarjata z drobnico ter z vzrejo gatsko sivega goveda in imata tudi kobilarno z 21 bosanskimi planinskimi konji. Iz navedenega potrdila izhaja, da C.C. osebno skrbi za selekcijo in vzrejo konj in spremlja ter kontrolira vzrejo gatskega goveda, pri čemer mu ves čas pomaga tudi žena D.D. Te navedbe so potrjene tudi v dopisu rednega prof. kmetijske fakultete Sarajevo H.H. z dne 3. 3. 2007 in priporočila RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in vodno gospodarstvo, Agencije za vzgojo in selekcijo v živinoreji z dne 5. 3. 2007. Teh listin pritožbeni organ pri izdaji izpodbijane odločbe sploh ni upošteval, zato so tožniki prepričani, da izpodbijana odločitev ni zakonita, ter da C.C. in D.D. izpolnjujeta vse pogoje za priznanje statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 23. člena ZKZ in imata tako boljši vrstni red predkupnega upravičenca kot E.E. s.p., ki zatrjuje status predkupnega upravičenca po peti alineji prvega odstavka 23. člena tega zakona. Sklicujejo se tudi na sodbo Upravnega sodišča U 2270/2006, iz katere je razvidno, da odločba, s katero je ugotovljeno, da je fizična oseba kmet v smislu ZKZ, le deklaratorna odločba, ki pravno učinkuje ex tunc, to je od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek ugotovljenega pravnega stanja za priznanje statusa kmeta. Pri tem tožniki izpostavljajo, da gre pri C.C. in D.D. predvsem za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa kmeta po drugem odstavku 111. člena ZKZ. S tem v zvezi predlagajo zaslišanje prič I.I., H.H., J.J., K.K., L.L. in M.M. V zvezi z izpolnjevanjem pogoja statusa kmeta za E.E. s.p. pa so tožniki tudi prepričani, da je v izpodbijani odločbi prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Menijo, da mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj z dne 20. 2. 2012 v ničemer ne dokazuje, da je E.E. v letu 2006 zares ustvarila iz naslova kmetijske dejavnosti več kot 50 % vseh prihodkov. Navedeno mnenje se nanaša zgolj na oceno potrebnih površin za pridelavo zelenjave in v ničemer ne govori o sami višini prihodka, ki naj bi ga E.E. s.p. ustvarila iz naslova kmetijske dejavnosti. Zato so prepričani, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o doseženem dohodku E.E. s.p. iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Navajajo tudi, da izdani računi ne dokazujejo, da je bila prodaja ustvarjena s kmetijsko dejavnostjo, torej s proizvodnjo, ampak je lahko šlo tudi za trgovino. Iz predloženih računov s strani E.E. s.p. tudi ni razvidno, da bi na kmetijskih površinah gojila žito, saj med njimi računov za žito ni. Poleg tega pa seštevek vseh predloženih računov s strani E.E. prikaže, da naj bi v letu 2006 sama pridelala malo manj kot 156 ton zelenjave. Prav takšna količina zelenjave pa po mnenju tožnikov daje največji pomislek o resničnosti pridelave, saj po njihovem mnenju takšne količine ena oseba fizično ni sposobna pospraviti. Poleg tega menijo, da bi bilo potrebno preveriti, ali so predložene račune kupci res prejeli, ali jih imajo knjižene ter ali so jih plačali. Za ugotavljanje prihodkov E.E. s.p. bi bilo po prepričanju tožnikov potrebno pregledati tudi njene knjižene odhodke in stroške. Prav tako so prepričani, da je za ugotavljanje prihodkov v letu 2006 neupoštevna predložena pogodba o najemu zemljišča z dne 27. 12. 2006. Površina iz te pogodbe se ne more upoštevati pri proizvodnji v letu 2006, saj gre samo za 4 dni najemnega razmerja, pa še to v zimskem času. V nadaljevanju tožbe prvi tožnik in druga tožnica še pojasnjujeta, da na kmetiji, ki je predmet tega postopka, živita in jo obdelujeta že od leta 2008 in jima to predstavlja edino dejavnost, saj nimata druge zaposlitve in je to njun edini vir dohodka. Izpostavljajo tudi, da je bila kmetija v času prodaje v letu 2006-2007 v zelo slabem stanju ter da sta jo C.C. in D.D. po podpisu pogodbe in plačilu kupnine takoj pričela adaptirati in graditi nujno potrebne gospodarske objekte na stari osnovi, kar je bilo nujno za oživitev kmetije in nastanitev ter vzrejo živine oziroma konjerejo. Prilagajo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1340/2007-II z dne 22. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča II Cp 214/2011 z dne 1. 6. 2011 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 48/2010-II z dne 18. 10. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 659/2011 z dne 22. 11. 2011, ki dokazujejo neutemeljenost zatrjevanj E.E. s.p. tudi v delu, ki se nanaša na njen status predkupne upravičenke. Tako sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi ter pritožbo E.E. s.p. zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo UE Zagorje ob Savi z dne 22. 7. 2011; podrejeno, da se po odpravi drugostopne odločbe in zavrnitvi pritožbe zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Sodišču tudi predlagajo, da toženki naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranka z interesom E.E. s.p. v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje vsem tožbenim navedbam. Poudarja, da C.C. in D.D. v času sprejema ponudbe nista izpolnjevala nobenih pogojev za pridobitev predkupne pravice in posledično pridobitev statusa enakovrednega kupca. Sklicuje se tudi na določbo 21. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in poudarja, da je bila v trenutku, ko sta A.A. in B.B. prejeli njeno izjavo kot izjavo kupovalke z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe, prodajna pogodba med njimi sklenjena, in sicer z vsebino in pogoji, izhajajočimi iz dane ponudbe prodajalk. Predmet tako sklenjene prodajne pogodbe so bile torej vse v ponudbi navedene nepremičnine, ki so bile na dan 18. 1. 2007 vpisane v vl. št. 3, k.o. ..., po ceni in pogojih, kot to izhaja iz ponudbe prodajalk z dne 19. 2. 2007. Iz tega tako zaključuje, da A.A. in B.B. ponudba veže, ker je bila sprejeta (prvi odstavek 28. člena OZ). Posledica sprejema ponudbe pa je sklenitev pogodbe (21. člen OZ). Ker sta torej A.A. in B.B. vse svoje nepremičnine, ki so bile predmet javne ponudbe, pravno veljavno že prodali stranki z interesom, sta bili dolžni predmet prodaje umakniti s pravnega prometa ter podpisati vse potrebne listine, na podlagi katerih bi se stranka z interesom kot kupovalka v čim krajšem možnem času vpisala v zemljiško knjigo ter tako postala tudi zemljiškoknjižna lastnica predmetnih nepremičnin. A.A. in B.B. pa sta storili ravno nasprotno - ne samo, da sta povsem neupravičeno zavračali podpis potrebnih listin za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na stranko z interesom, del ponujenih nepremičnin sta celo nadalje odtujili. Vsa stavbna zemljišča v okviru predmetnega kmetijskega gospodarstva, in sicer parc. št. 1286/2, 1286/1.S, 1287/2.S in 1287/3.S, vse k.o. ..., sta dober mesec po sprejemu ponudbe s strani stranke z interesom prodali C.C. in D.D., s katerima sta 23. 3. 2007 sklenili kupoprodajno pogodbo. Tako je v spornem primeru prišlo do t.i. dvojne prodaje, pri čemer sta bila Dolinška, kot druga pridobitelja in kot stranki, ki sta prav tako podali izjavo o sprejemu ponudbe, izrazito slaboverna. O sporni kupoprodajni pogodbi se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi II Ips 151/2012 z dne 6. 12. 2012 ugotovilo, da je ta kupoprodajna pogodba nična. Poudarja tudi, da se dokazila o izpolnjevanju predkupnih pogojev, ki sta jih predložila C.C. in D.D., namesto na njuni imeni glasijo na družbo Planinsko dobro d.o.o. s sedežem v Bosni in Hercegovini. Poleg tega pa se v teh dokumentih pojavlja samo ime C.C., ne pa tudi D.D. Podjetje G., BIH, pa ni kandidiralo za nakup kmetijskega zemljišča A.A. in B.B., temveč sta kandidirala C.C. in D.D. kot fizični osebi. Ob tem pa je po prepričanju stranke z interesom jasno, da v času sprejema ponudbe C.C. in D.D. nista bila niti kmeta. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev organa druge stopnje, tožnikom pa naloži povračilo njenih stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna neodobritev pravnega posla med tretjo in četrto tožnico kot prodajalkama ter prvim tožnikom in drugo tožnico kot kupcema parcel, vpisanih v z.k. vložku št. 3 k.o. ..., in sicer je med strankami spor glede vrstnega reda prvega tožnika in druge tožnice ter stranke z interesom kot predkupnih upravičencev po 23. členu ZKZ. Tožniki ugovarjajo tudi, da stranka z interesom ne izpolnjevanje pogojev po četrtem odstavku 24. člena ZKZ.

8. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZKZ lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za RS. Po določbi četrtega odstavka 24. člena ZKZ se za samostojnega podjetnika posameznika po tem zakonu šteje fizična oseba, ki je priglašena oziroma registrirana za kmetijsko dejavnost in ustvari več kot 50 % prihodkov iz kmetijske dejavnosti, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in s prihodki iz naslova državnih pomoči, kar je razvidno iz potrjene zadnje bilance stanja in bilance uspeha.

9. Glede na podatke upravnega spisa se sodišče strinja z zaključkom organa druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da prvi tožnik in druga tožnica v času sprejema ponudbe za nakup kmetijskega in stavbenega zemljišča vl. št. 3 k.o. … nista izpolnjevala pogojev, na podlagi katerih sta uveljavljala predkupno pravico kot druga kmeta po določbi 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane drugostopne odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na to vprašanje, pa je treba dodati, da tožniki sami v tožbi navajajo, da sta prvi tožnik in druga tožnica upravnemu organu predložila izjavo z dne 5. 3. 2007, da bosta sama in s pomočjo družinskih članov obdelovala kmetijska zemljišča, ki jih predstavljajo nepremičnine, vpisane v vl. št. 3 k.o. … (ki so predmet tega spora) in da nameravata iz kmetijske dejavnosti na teh nepremičninah pridobivati pomemben vir dohodka. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet v smislu tega zakona fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvena in učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno dejstvo, na katero se nanaša. Če je podlaga za njeno izdajo četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ, je to od časa podaje izjave v smislu navedene določbe – v konkretnem primeru od 5. 3. 2007 (prim. sodba tega sodišča I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011). Glede na to, da mora sprejemnik ponudbe pogoje, na podlagi katerih uveljavlja svojo predkupno pravico, izpolnjevati že ob sprejemu ponudbe, navedeno izjavo po citirani določbi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ pa sta prvi tožnik in druga tožnica podala šele 5. 3. 2007, torej po tem ko sta sprejela ponudbo za nakup predmetnih nepremičnin, to pomeni, da v času sprejema ponudbe pogojev, na podlagi katerih sta uveljavljala svojo predkupno pravico, še nista izpolnjevala. S sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 111. člena ZKZ pa tožniki tudi ne morejo uspeti, saj te določbe urejajo le vprašanje usposobljenosti kmeta za opravljanje kmetijske dejavnosti, torej le enega od predpisanih pogojev za priznanje statusa kmeta. Tožniki se s tem v zvezi tudi ne morejo uspešno sklicevati na potrdila družbe G. d.d., in izjave H.H., saj te listine ne dokazujejo izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmeta za prvega tožnika in drugo tožnico, kot so predpisani v prvem odstavku 24. člena ZKZ. Zato je sodišče tudi zavrnilo dokazni predlog tožnikov, da zasliši v tožbi predlagane priče. 10. Glede izpolnjevanja pogojev za predkupnega upravičenca po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ za stranko z interesom (samostojni podjetnik posameznik, ki mu je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske dejavnosti) se sodišče prav tako v celoti strinja z razlogi pritožbenega organa v izpodbijani odločbi in se nanje tudi v tem delu sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih navedb s tem v zvezi pa dodaja, da sta upravna organa obeh stopenj v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja pogojev za predkupnega upravičenca tako za prvega tožnika in drugo tožnico kot tudi za stranko z interesom izvedla obsežen dokazni postopek. Sodišče sodi, da je pritožbeni organ napravil pravilno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in pravilno zaključil, da je stranka z interesom v času sprejema predmetne ponudbe izpolnjevala pogoje za predkupnega upravičenca po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena tega zakona. Pri tem je treba poudariti, da se ni oprl zgolj na mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj z dne 20. 2. 2012, temveč tudi na v postopku s strani stranke z interesom predložene račune in ostale listine. Zato sodišče tožbene ugovore o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega vprašanja v celoti zavrača. 11. Ne nazadnje pa je treba odgovoriti tudi na tožbeni ugovor glede izjave o sprejemu ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča s strani stranke z interesom. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je stranka z interesom sprejela predmetno ponudbo, ki je bila 18. 1. 2007 objavljena na oglasni deski prvostopnega organa. To po presoji sodišča pomeni, da je sprejela predmetno ponudbo takšno, kot je bila podana s strani prodajalk, četudi ni v svoji izjavi o sprejemu ponudbe v opisnem delu izrecno navedla, da sprejema tudi služnostno pravico, s katero je predmetno posestvo obremenjeno. V zvezi z v tožbi zatrjevano prepozno dopolnitvijo vloge s strani stranke z interesom pa sodišče pojasnjuje, da mora organ v postopku upoštevati vsa dokazila, ki so predložena do odločitve in da roki, ki jih upravni organi določajo strankam za predložitev potrebnih dokazil, niso prekluzivni. Zato tožniki tudi s tem ugovorom ne morejo uspeti. Samo dejstvo, da prvi tožnik in druga tožnica na sporni kmetiji živita že od leta 2008, pa za odločitev v tej zadevi prav tako ni pomembno. Pa tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 48/2010- II v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 659/2011 zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1340/2007-II v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 214/2011 zaradi ugotovitve, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, na katere se sklicujejo tožniki v tožbi, ne dokazujejo neutemeljenosti zatrjevanj stranke z interesom glede njenega statusa predkupnega upravičenca, kar trdijo tožniki v tožbi. Sicer pa s tem v zvezi sodišče zgolj dodaja, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 151/2012 z dne 6. 12. 2012 reviziji stranke z interesom ugodilo in ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 23. 3. 2007 med tretjo in četrto tožnico kot prodajalkama ter prvim tožnikom in drugo tožnico kot kupcema za stavbna zemljišča v okviru predmetnega kmetijskega gospodarstva.

12. Ker je po vsem povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker je sodišče presodilo, da je upravni organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe izvedel vse relevantne dokaze (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave.

13. O stroških postopka je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.