Jedro

Po presoji sodišča v določbah ZJU, ki se je pričel uporabljati 28. 6. 2003, ni podlage za to, da se uradniku z več kot petimi leti službene dobe, ki je pridobil visoko izobrazbo po 28. 6. 2003, in ki je bil s prvo premestitvijo razporejen na delovno mesto, za katerega se v skladu s sistematizacijo sprejeto po ZJU zahteva visoka izobrazba, naloži obveznost opravljanja državnega izpita iz javne uprave. Ker iz podatkov v spisih niti ne izhaja, da je do razporeditve in prve premestitve, ki je predpisana v določbi 189. člena ZJU, pri tožnici prišlo že ob sami prevedbi v naziv višji referent II, tudi ni dejanske in pravne podlage za sklep, da prehodna določba 193. člena po kateri se šteje, da uradnik izpolnjuje pogoje glede strokovnega izpita, po že opravljeni prevedbi v nov naziv uradnik ne more biti upoštevana.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 18. 3. 2004 in zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je predstojnik upravne enote z odločbo z dne 18. 3. 2004 tožnici odredil, da mora najkasneje do 19. 3. 2005 opraviti izpit iz javne uprave zaradi premestitve na zahtevnejše delovno mesto, na katerem se lahko naloge opravljajo le v višjem nazivu. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica pred napredovanjem s prevedbo pridobila naziv višji referent II in je zasedala delovno mesto, za katero se zahteva VI. stopnja izobrazbe. Ob citiranju določbe 1. odstavka 193. člena in 164. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002-ZJU), tožnici pojasnjuje, da je stopnja zahtevnosti za obe predpisani vrsti strokovnega izpita odvisna od stopnje izobrazbe. Ker se določba 193. člena ZJU nanaša na delovno mesto oz. naziv, ki ga je tožnica imela na dan začetka uporabe ZJU in ne za vsa nadaljnja napredovanja, tožena stranka zaključuje, da tožnici v skladu z navedeno določbo ob prevedbi v naziv višji referent II ni potrebno opravljati strokovnega upravnega izpita. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnica pridobila VII. stopnjo izobrazbe 18. 12. 2003, torej v času, ko je ZJU že veljal, in da je bila imenovana v naziv devete stopnje - svetovalec III. Za imenovanje v naziv pa mora javni uslužbenec izpolnjevati pogoje najmanj predpisane izobrazbe, strokovnega izpita, aktivnega znanja uradnega jezika in delovne izkušnje. Ker se za pridobitev naziva, ki ga je tožnica pridobila z odločbo z dne 18. 3. 2004, zahteva najmanj visoka izobrazba, mora tožnica v skladu s 1. odstavkom 164. člena ZJU opraviti strokovni izpit iz javne uprave. V skladu s 118. členom v zvezi s 14. členom ZUP pa je tožena stranka odločila, da se stroški, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, ne povrnejo.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa in nepravilnega sklepa o dejanskem stanju. Zatrjuje, da je na dan uveljavitve ZJU izpolnjevala vse pogoje, ki jih za priznanje strokovnega izpita določa 193. člen ZJU. Zato meni, da velja zanjo presumpcija tudi glede državnega izpita iz javne uprave, ki je določen v 164. členu ZJU. Ker v 193. členu ZJU ni določeno, da uradnik izpolnjuje pogoj glede strokovnega izpita samo za delovno mesto, na katerega je razporejen, temveč da izpolnjuje pogoj glede strokovne izobrazbe po tem zakonu, če je ob uveljavitvi zakona imel naziv višji upravni delavec ali upravni delavec in najmanj pet let službene dobe, tožnica meni, da razlaga tožene stranke nima podlage v zakonu. V zvezi s tem navaja, da ima že 13 let službene dobe, da je opravljala dela enake zahtevnosti kot jih opravlja sedaj in vse to izhaja tudi iz pooblastil, ki jih je dne 14. 4. 2003 in 3. 3. 2004 izdal načelnik Upravne enote A. Dokončana strokovna izobrazba na sam spregled strokovnega izpita torej ni imela nikakršnega učinka. Ob upoštevanju razlage tožene stranke tožnici lahko po končanem postopku celo preneha delovno razmerje za nedoločen čas, čeprav je enaka dela s pooblastilom opravljala že v času ob uveljavitvi ZJU. Tožnica je prepričana, da je prav zaradi takih absurdnih situacij s 1. odstavkom 193. člena ZJU določen spregled strokovnega izpita po tem zakonu brez pristavka, da spregled velja samo za tisti strokovni izpit, ki ga zakon zahteva za imenovanje v naziv, v katerega se po 194. členu ZJU prevedejo nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in ob vztrajanju pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi še navaja, da so bili ob uveljavitvi ZJU vsi upravni in višji upravni delavci, ki so opravljali uradniške naloge po 23. členu ZJU, prevedeni v uradniške nazive po 194. členu ZJU. Tako je bila tudi tožnica z odločbo z dne 19. 9. 2003 prevedena v uradniški naziv višji referent II, torej v naziv za katerega je po ZJU predpisana najmanj višja strokovna izobrazba VI. stopnje in strokovni upravni izpit. Spregled opravljanja strokovnega upravnega izpita po 1. odstavku 193. člena ZJU je bil tožnici priznan za imenovanje v naziv višji referent II, ker je ob začetku uporabe ZJU izpolnjevala pogoj najmanj pet let službene dobe in je pridobila naziv upravne delavke po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZJU. Tožnica pa je pridobila izobrazbo VII. stopnje šele 18. 12. 2003, torej po tem, ko je po prevedbi pridobila uradniški naziv 11. stopnje v skladu z 194. členom ZJU. Ker 1. odstavek 164. člena ZJU predpisuje strokovni izpit za nazive, za katere se zahteva univerzitetna in visoka strokovna izobrazba in sicer državni izpit iz javne uprave, za druge nazive pa strokovni upravni izpit, je bil tožnici ob prevedbi v naziv višji referent II že opravljen spregled opravljanja strokovnega upravnega izpita. V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da 193. člen ZJU ureja enkraten spregled obveznosti opravljanja strokovnega izpita ob prvi pridobitvi uradniškega naziva po določilih novega sistemskega zakona, to je ob začetku uporabe ZJU. To dejstvo izhaja že iz same uvrščenosti določbe 193. člena ZJU v poglavje o prehodnih in končnih določbah, ki veljajo le v prehodnem obdobju. Zato je po mnenju tožene stranke napačno razlaganje tožnice, da je predpisan spregled opravljanja strokovnega izpita za imenovanje v naziv za vse morebitne bodoče pridobitve višjih nazivov, za katere se zahteva zahtevnejši strokovni izpit za imenovanje v naziv. Tožena stranka meni, da veljajo za tožnico tako kot za vse ostale, ki so imenovani v višji naziv po določilih ZJU, določbe XI. poglavja, ki v 3. razdelku ureja nazive in pogoje za pridobitev nazivov. Po mnenju tožene stranke bi zakonodajalec, če bi nameraval priznati državni izpit iz javne uprave ne glede na stopnjo izobrazbe in zahtevnost delovnega mesta, to tudi zapisal in ne bi uporabljal skupnega izraza za strokovni izpit. Namen prehodne določbe 1. odstavka 193. člena ZJU je, da ob prehodu na novo sistemsko ureditev, torej ob pridobitvi naziva s prevedbo, oprosti obveznosti opravljanja izpita za imenovanje v naziv posameznike, ki so izpolnjevali taksativno določene pogoje, vendar le ob prvi pridobitvi naziva v skladu z novo sistematizacijo. Morebitna nadaljnja napredovanja v nazivu pa v to niso zajeta. Tožnica, ki ji je bil odgovor na tožbo vročen, pa se v vlogi z dne 7. 12. 2004 sklicuje na tolmačenje 1. odstavka 193. člena ZJU, ki ga je Upravni enoti A. v zvezi z obravnavano zadevo posredovalo Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat za javno upravo z dne 24. 11. 2004. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podalo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica, ki je kot uradnik na dan 28. 6. 2003 bila v delovnem razmerju pri državnem organu, pridobila naziv upravni delavec po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02-ZJU) in je imela več kot pet let službene dobe. Prav tako ni sporno, da je bila z odločbo z dne 19. 9. 2003 prevedena v uradniški naziv višji referent II. Iz podatkov v upravnih spisih pa izhaja, da je bila tožnica razporejena na delovno mesto v skladu s sistematizacijo sprejeto po ZJU na podlagi odločbe predstojnika Upravne enote A. z dne 18. 3. 2004, s katero je bila premeščena na zahtevnejše delovno mesto in imenovana v naziv devete stopnje - svetovalec III na oddelku za okolje in prostor. Z navedeno odločbo pa je bilo tožnici tudi naloženo opravljanje državnega izpita iz javne uprave. Med strankama ostaja sporno vprašanje ali je tožnica zaradi dejstva, da je pridobila visoko izobrazbo po 28. 6. 2003 in je bila imenovana v višji naziv, po tem, ko je že bila prevedena v nov uradniški naziv, glede na določbo 193. člena ZJU dolžna opraviti izpit iz javne uprave, ki je za imenovanje v naziv, za katerega je predpisana univerzitetna ali visoka strokovna izobrazba, predpisan v 1. odstavku 164. člena ZJU. Po presoji sodišča v določbah ZJU, ki se je pričel uporabljati 28. 6. 2003, ni podlage za to, da se uradniku z več kot petimi leti službene dobe, ki je pridobil visoko izobrazbo po 28. 6. 2003, in ki je bil s prvo premestitvijo razporejen na delovno mesto, za katerega se v skladu s sistematizacijo sprejeto po ZJU zahteva visoka izobrazba, naloži obveznost opravljanja državnega izpita iz javne uprave. Po določbi 193. člena ZJU se za uradnike z najmanj pet let službene dobe, ki so na dan ko se začne uporabljati ta zakon, v delovnem razmerju pri državnem organu in so pridobili naziv višjega upravnega delavca po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, šteje, da izpolnjujejo pogoj strokovnega izpita. V istem členu pa so predpisani tudi pogoji, ob katerih se šteje, da imajo uradniki, ki nimajo še pet let službene dobe, opravljen strokovni izpit. Ker je v 11. točki 6. člena ZJU določeno, da je službena doba delovna doba v statusu javnega uslužbenca v državnih organih, za pravilno uporabo že navedene določbe dejstvo izobrazbe, ki jo je pridobil uradnik do začetka uporabe ZJU, ni pravno pomembno. Za ugotovitev ali uradnik izpolnjuje pogoj strokovne izobrazbe, pa ni pomembna niti prevedba nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v nove uradniške nazive, ki bi morala biti po 194. členu ZJU opravljena do 1. 1. 2004. Ker iz podatkov v spisih niti ne izhaja, da je do razporeditve in prve premestitve, ki je predpisana v določbi 189. člena ZJU, pri tožnici prišlo že ob sami prevedbi v naziv višji referent II, tudi ni dejanske in pravne podlage za sklep, da prehodna določba 193. člena po kateri se šteje, da uradnik izpolnjuje pogoje glede strokovnega izpita, po že opravljeni prevedbi v nov naziv uradnik ne more biti upoštevana. Iz navedenih razlogov sodišče pravnemu tolmačenju določb, na katerih temelji odločitev tožene stranke, sodišče ni sledilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 4. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS). Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek bo zato morala v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS izdati novo odločbo.