Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2016 (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost sklepa tožene stranke z dne 4. 1. 2016. S citiranim sklepom se je zavrgel predlog za obnovo postopka končanega z odločbo organa druge stopnje št. ... z dne 10. 7. 2009. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik odločbo z dne 10. 7. 2009 prejel 18. 7. 2009 in bi moral predlog za obnovo postopka vložiti do 18. 7. 2012. Predlog torej ni bil vložen v 3-letnem roku po dokončnosti odločbe, saj je bil vložen 23. 9. 2015. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni podan noben od obnovitvenih razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je predlog za obnovo postopka vložil v zakonsko dopustnem roku. Z odločbo z dne 10. 7. 2009 je bilo nepravilno ugotovljeno, da je tožnikova razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti posledica poškodbe pri delu le v delu za 50 %, v preostalem delu 50 % pa posledica bolezni. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 10. 7. 2009 to okoliščino nepravilno ugotovila, kar je nedvoumno izkazano iz vseh predloženih listin, ki jih je tožnik predložil v postopku, pa tudi predhodno v postopku pri toženi stranki. Zoper odločbo z dne 10. 7. 2009 je tožnik vložil pritožbo in nato uveljavljal pravilnost opredelitve vzroka nastanka invalidnosti v sodnem postopku, ki je potekal do 15. 1. 2013. Po zaključku postopka so prišla nova dejstva, na podlagi katerih je izkazana posledica ugotovljene invalidnosti poškodbe pri delu v deležu 100 % in bi morala tožena stranka zahtevo tožnika vsebinsko obravnavati, saj je bila zahteva podana v dopustnem roku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V predmetni zadevi so pomembna naslednja dejstva. Odločba tožene stranke z dne 10. 7. 2009, katere obnovo postopka tožnik zahteva, je postala dokončna dne 18. 7. 2009. Tožnik je dne 22. 9. 2015 pri toženi stranki podal predlog za obnovo postopka.

6. Pravna podlaga je podana v določbah ZUP. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če je podan kateri izmed taksativno naštetih obnovitvenih razlogov. V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti.

7. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009. To je edino relevantno v predmetnem postopku, v katerem tožnik ne uveljavlja nobenega od obnovitvenih razlogov iz 2., 3. ali 4. točke 260. člena ZUP, ki bi utemeljeval daljši rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo glede vzroka invalidnosti odločeno tudi z izrednim pravnim sredstvom, revizijo, s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 44/2012 z dne 15. 1. 2013. Tožnik je v reviziji uveljavljal, da je invalidnost v celoti posledica poškodbe pri delu, revizija je bila zavrnjena.

9. Do sedaj navedeno je v predmetnem postopku edino relevantno.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.