Jedro

Ni logično, da bi se solastnik odpovedal solastniškemu deležu na delu nepremičnine (poti), ki ga potrebuje za dostop do druge svoje nepremičnine. Dokazno breme, da je bil tak dogovor, za katerega ni videti razloga, dejansko sklenjen, je zato na tistem, ki tak dogovor zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 23/6 k.o. O. do deleža 1/6, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last prvo tožene stranke O. M. in do deleža 1/12, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti drugo tožene stranke J. S.. Zato je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti in izročiti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se bo pri tej nepremičnini vknjižila lastninska pravica v korist tožnice, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvo toženi stranki stroške postopka v višini 300,00 EUR v roku osem dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je pred to odločitvijo zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo), da je tožnica priposestvovala delež do 3/8 na parc. št. 23/6 k.o. O..

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 269. člena SPZ, po kateri se pri odločanju o priposestvovalni dobi, ki teče pred uveljavitvijo SPZ (torej pred 1.1.2003), upoštevajo določbe SPZ in je trajanje priposestvovalne dobe za dobrovernega posestnika iz ZTLR izenačeno s priposestvovalno dobo dobrovernega lastniškega posestnika. Ker je priposestvovalna doba začela v tem primeru teči pred uveljavitvijo SPZ in se je desetletna priposestvovalna doba določena za dobrovernega lastniškega posestnika do uveljavitve SPZ že iztekla, je bila pravica priposestvovana z dnem uveljavitve SPZ. Tožnica je od svojega rojstva, torej že pred uvedbo dedovanja po pokojni materi, bila v soposesti sporne parcele skupaj z materjo. Če pravilno razume obrazložitev sodbe, je sodišče ugotovilo, da je priposestvovala posamezne solastninske deleže tožencev na spornem delu parcele 23/6, ki je na listovni št. B6 označen z zeleno barvo - razen poti, ki teče preko tega dela zemljišča. Razlog, da ni priposestvovala tudi sporne poti pa je po prepričanju sodišča v tem, da je tudi po letu 1963, ko je prišlo do delitve, ostala pot v solasti pravdnih strank, zato je tožnica ni mogla priposestvovati. Sodišče prve stopnje je ob tem stališču zanemarilo dejstvo, da je sporna pot služnostna pot in ne samostojen del zemljišča in da služnost ni mogoča, niti potrebna, če imajo toženci po podatkih zemljiške knjige služnostno pravico hoje in vožnje preko spornega dela. Ker toženci imajo služnost, je logično, da je tožnica priposestvovala tudi ta del nepremičnine. Tožnica je sporni del nepremičnine imela v posesti, saj je na tem delu izvrševala lastninska upravičenja, ki so jih toženci lahko zaznali. Sadila je rože in zelenje, kosila, luknje na poti je zasipavala z gramozom, odlagala razno orodje, material, smeti in druge predmete, toženci pa so uporabljali samo pot. Zato je tudi sporni del nepremičnine brez dvoma priposestvovala. Stališče prvostopenjskega sodišča, da ni bila dobroverna, ker je vedela, da pot ni v njeni izključni lasti, ni pravilno. Po delitvi leta 1963 so njeni pravni predniki uživali celotno parcelo, tožena stranka pa je sporni del koristila samo za dostop do svojih zemljišč na severu. Tega zemljišča si ni lastila in tudi vsi ostali služnostni upravičenci so šteli tožnico za lastnico spornega dela nepremičnine. Sporno zemljišče je zato lahko le služnostna pot, sicer pa je v lasti in posesti tožnice, ki je priposestvovala lastninsko pravico. Dejstvo, da je tožnica predhodno v nepravdnem postopku predlagala delitev solastnih nepremičnin proti plačilu solastninskih deležev, nato pa ta predlog umaknila, ne more biti odločilno v pravdi. Že v nepravdnem postopku je glede uživanja tožnica zatrjevala enako dejansko stanje, kot ga zatrjuje v tej pravdi. Računala je, da bo v nepravdnem postopku najhitreje rešila vprašanje lastnine in da bi bilo plačilo solastninskih deležev zanjo cenejše od dolgotrajnega pravdanja. Ko je ugotovila, da so M. sprožili postopek za odkup celotnega spornega zemljišča, je ugotovila, da bo pravdanje neizogibno. V postopku je prišlo do absolutnih bistvenih kršitev. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem pooblaščencev prvo tožene stranke kot prič čeprav sta bili obe priči ves čas navzoči na glavni obravnavi, s tem je kršilo postopek, čeprav se v sodbi navaja, da na te izpovedi ni oprlo svoje odločitve. Izpovedi strank pa je ocenilo kot interesno naravnane in jih upoštevalo le v posameznih odsekih, kar ni pravilno, saj so v vsaki pravdi stranke nasprotno interesno naravnane. Zgolj interesna naravnanost strank ne more biti razlog za neupoštevanje njihovih izpovedi. Razlogi sodbe o zavrnitvi dajatvenega dela z vknjižbenim dovoljenjem pa niso potrebni, saj ne gre za dva zahtevka. Tožnik iz teh razlogov predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Tako ona kot vsa njena družina so pot ves čas uporabljali in tožnica je to vedela. Uporabljali pa so jo kot svojo pot in ne kot služnostno pot, kakor skuša prikazati tožnica. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da do dogovora o lastništvu parcele 23/6 in 23/9 k.o. O. med D. M. in M. F. ni prišlo prav zato, ker se dogovor ni nanašal na celotno parcelo 23/6 k.o. O., ampak samo na tisti del, ki je ograjen in ki nikoli ni bil sporen. Nespornega dela parcele št. 23/6 k.o. O. si toženka nikoli ni lastila. Takšnega namena ni imel tudi njen pokojni mož D. M.. Od nepravdnega postopka je tožnica odstopila samo zato, ker je ugotovila, da odkup poti s kanalizacijo in kanalizacijskimi ter meteornimi jaški namenjenimi uporabi družine sina I. M. sodišče ne bo dovolilo. Razlog za odstop od nepravdnega postopka zato ni bil samo v stroških postopka. Prva toženka je prepričana, da nihče ne kupuje predmeta, za katerega je v dobri veri in prepričan, da je njegova last. Tudi grape tožnica ni odkupila, za te trditve je predložila neverodostojne dokumente. Zelenje, ki ga sadi na spornem zemljišču, pa samo ovira dostop in je tem ravnanjem prva toženka že nasprotovala. Predlaga, da ostane pot skupna, prav tako naj ostane v skupni uporabi grapa, saj se stika z njeno garažo. Odločitev spora naj bo pravična, takšna, da je v koristi vsem stranem, zato naj se pritožba tožnice kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Vse izvedene dokaze je prepričljivo in analitično ocenilo in prišlo do zanesljivega sklepa, da v letu 1963 ni bilo dogovora, po katerem bi cela novo nastala zemljiška parcela 23/6 k.o. O. postala last družine tožnice. Tisti del, ki ni sporen, je ograjen in na skici B6 obarvan z rumeno barvo, je po dogovoru iz tega obdobja, prešel v izključno posest tožnice oz. njenih pravnih prednikov. Preostali del te nepremičnine (na tej skici označen z zeleno barvo) pa uporablja tudi po letu 1963 tožena stranka za dostop, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da glede tega spornega dela nepremičnine ni bilo dogovora, da postane izključna last tožeče stranke. Ni logično, da bi se solastnik odpovedal solastniškemu deležu na delu nepremičnine (poti), ki ga potrebuje za dostop do druge svoje nepremičnine. Dokazno breme, da je bil tak dogovor, za katerega ni videti razloga, dejansko sklenjen, je zato na tistem, ki tak dogovor zatrjuje. Tožnica bi torej morala v tem sporu takšno svojo trditev nedvoumno dokazati, saj je solastnina na nepremičnini še vedno vpisana v zemljiški knjigi in je sporni del tudi še vedno v soposesti tožene stranke. Trditev, da je na tem delu nepremičnine toženi strani po letu 1963 ostala služnostna pravica, ob takem stanju ni prepričljiva, še manj dokazana. Trditve tožene stranke, da se je nepremičnina po letu 1963 še naprej uporablja v enaki meri, kot pred zatrjevanim dogovorom, je ob podatkih zemljiške knjige sodišče prve stopnje zato prepričljivo razlagalo, da se je s strani tožene stranke pot uporabljala na podlagi solastnine in ne kot služnostna pot. Služnostna pravica je bila na spornem delu nepremičnine dogovorjena za dostop do nepremičnin 45/5, 45/3, 45/1, ki so v lasti tretjih oseb: T. M., I. M., J. B. in D. S., kar se vidi iz zemljiškoknjižnih podatkov, ne pa v korist nepremičnin tožene stranke. Zato so pritožbene navedbe, da je sporni del zemljišča, po katerem teče pot po spornem delu nepremičnine, samo služnostna pot tožene stranke, brez vsake dokazne podlage.

Pritožbeno sodišče tudi zatrjevane kršitve postopka ni ugotovilo. Kot pritožba že sama pove, se sodišče prve stopnje ni oprlo na izpovedi prič I. M. in T. M., ki sta bila hkrati v postopku pooblaščenca prve tožene stranke in sta bila ves čas navzoča na obravnavah. Zato kršitev postopka, da je dopustilo, da pooblaščenca sodelujeta v postopku tudi kot priči, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Dokazna ocena izpovedi strank pa je logična in življenjsko prepričljiva, zato pritožbene navedbe tudi te dokazne ocene niso omajale.

Ker zahtevek tožnice, kot je bil postavljen, ni bil utemeljen, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Postavljeni tožbeni zahtevek kot celota ni bil utemeljen, zato so razlogi pritožbe, s katerimi se posebej napada zavrnitev dajatvenega in ugotovitvenega dela in opozarja na predpis, na katerega bi moralo sodišče prve stopnje opreti odločitev o priposestvovalni dobi, brezpredmetni. Pomembno je, da postavljenemu zahtevku ob ugotovljenem dejanskem stanju v celoti ni bilo mogoče ugoditi, ker ni imel podlage v materialnem pravu. Samo v delu, kjer je nesporno utemeljen, pa mu sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi, ker delna ugoditev ne bi bila izvršljiva. Zahtevek se nanaša na ugotovitev lastništva na nepremičnini, sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da se v izreku ne more ugotoviti lastništvo na delu nepremičnine, če ta del ni natančno določen - razmejen od ostalega dela in označen, da se na podlagi pravnomočne sodbe lahko dovoli vpis spremembe lastništva v zemljiški knjigi. Tega izrek sodbe, če bi bilo zahtevku tožnice delno ugodeno, ne bi omogočal. Zato pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi ni moglo slediti in jo je zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 386 ZPP).