Jedro

Podpisani zapisnik o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini na podlagi sporazuma strank v skladu z določili 251.a do 251.f člena ZIP ima moč sodne poravnave in je torej izvršilni naslov.

Upnikova pravica poplačila iz zastavljene nepremičnine v primeru dolžnikovega neplačila izhaja iz 1. odst. 253. čl. ZIZ, zato je v pogodbi ni potrebno posebej zapisati. Ta določba je uporabljiva tudi za obveznosti, ki izhajajo iz sodne poravnave, sklenjene pred sodiščem pred uveljavitvijo ZIZ v skladu z določili ZIP o ustanovitvi zastavne pravice na podlagi sporazuma strank.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo s prodajo nepremičnine dolžnika kot zastavitelja zaradi poplačila upnikove terjatve 243,651.717,00 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da sklep Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. R 62/98 z dne 16.2.1998 ni izvršilni naslov. Pogodbeni stranki sta v pogodbi o dolgoročnem tolarskem kreditu z dne 9.1.1998 (v nadaljevanju: pogodba) v 19. členu dogovorili krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Način, kakršnega se je za poplačilo svoje terjatve poslužil upnik, v pogodbi ni predviden. Pogodba ni neposredno izvršljiva, ker ni notarska listina v smislu določb 250. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), poleg tega pa je postopek preuranjen, saj med upnikom in dolžnikom poteka dogovarjanje o možnosti sporazumnega poplačila dolga.

Ugovor je bil v skladu z določili 57. čl. ZIZ vročen upniku v odgovor, v katerem je slednji navedel, da je izvršilni naslov sporazum strank, sklenjen na podlagi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki ima moč sodne poravnave. Dolžnik po pogodbi ni plačal niti enega obroka kredita, zato je upnik v skladu s 17. čl. pogodbe odstopil od pogodbe in terjal kreditojemalca za celotni znesek kredita. Ker kreditojemalec dolgovanega zneska kljub opominu ni poravnal, je upnik predlagal prodajo zastaviteljeve nepremičnine, saj se je pred tem neuspešno poskusil poplačati iz sredstev na dolžnikovem žiro računu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen dolžnikov ugovor krajevne pristojnosti. ZIZ v 1. odst. 166. čl. določa, da je za izvršbo na nepremičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je nepremičnina. Navedeni člen določa izključno krajevno pristojnost za izvršbo na nepremičnine, ki je stranki tudi s sporazumom ne moreta spremeniti (1. odst. 69. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato sporazum strank iz 19. čl. pogodbe za izvršilni postopek ni upošteven.

Pritožbeno sodišče soglaša z dolžnikom, da sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. R 62/98 z dne 16.2.1998 o vknjižbi zavarovanja v zemljiško knjigo ni izvršilni naslov, pač pa je izvršilni naslov podpisani zapisnik o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini na podlagi sporazuma strank, ki so ga dne 16.2.1998 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah sklenili in podpisali upnik, dolžnik in zastavitelj (dolžnik v tem postopku) v skladu z določili 251.a do 251.f člena takrat veljavnega ZIP (list. št. 4 spisa R 62/98).

Navedeni sporazum ima po 2. odst. 251.c člena ZIP moč sodne poravnave in je torej izvršilni naslov (1. točka 2. odst. 17. čl. ZIZ, enako 1. točka 2. odst. 16. čl. ZIP), ki ga upniku glede na to, da je predlog za izvršbo vložil pri istem sodišču, pred katerim je bil sporazum sklenjen, ni bilo treba posebej priložiti predlogu (prim. 1. odst. 42. čl. ZIZ). Res je tudi, da pogodba ni neposredno izvršljiva, ker ni zapisana v obliki notarskega zapisa v smislu 250. čl. ZIZ, pač pa je neposredno izvršljiv sporazum strank, sklenjen v skladu z določili v času sklepanja veljavnega ZIP, kot je bilo že obrazloženo.

V zvezi z ugovornimi navedbami, da način, kakršnega se je za poplačilo svoje terjatve poslužil upnik, ni predviden v pogodbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da upnikova pravica poplačila iz zastavljene nepremičnine v primeru dolžnikovega neplačila izhaja iz 1. odst. 253. čl. ZIZ, zato je v pogodbi ni potrebno posebej zapisati. Čeprav navedeni odstavek govori o obveznosti, ki izvira iz notarskega zapisa v smislu 250. čl. ZIZ, je določba uporabljiva tudi za obveznosti, ki izhajajo iz sodne poravnave, sklenjene pred sodiščem pred uveljavitvijo ZIZ v skladu z določili ZIP o ustanovitvi zastavne pravice na podlagi sporazuma strank. Določila 16. čl. pogodbe o poplačilu iz sredstev na dolžnikovih računih sodišče ocenjuje le kot dodatno možnost upnika za poplačilo svoje terjatve, ki nikakor ne izključuje njegove zakonske pravice do poplačila iz zastavljene nepremičnine. V 5. členu pogodbe so določeni fiksni roki, v katerih mora kreditojemalec izpolniti svoje obveznosti, v 17. čl. pogodbe pa je med drugim določeno, da lahko kreditodajalec (to je upnik) v primeru, če kreditojemalec tudi po opominu ne izpolni katere koli svoje denarne ali nedenarne obveznosti, odstopi od pogodbe in zahteva vračilo kredita ter plačilo obresti in škode. Dolžnik (zastavitelj po pogodbi) v ugovoru sploh ne zatrjuje, da bi kreditojemalec svoje obveznosti izpolnil, medtem ko iz upnikovih listin, ki jih je slednji priložil predlogu za izvršbo (priloge A2-A3, A6) in katerih dolžnik izrecno ne izpodbija, izhaja ravno nasprotno. Poleg tega iz protesta menice (priloga A7) in dopisa Agencije za plačilni promet z dne 6.1.2000 izhaja, da je upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo neuspešno poskusil doseči poplačilo iz drugih sredstev zavarovanja, čeprav mu daje 253. čl. ZIZ pravico, da se v primeru neizpolnitve poplača neposredno iz zastavljene nepremičnine.

Ugovorne navedbe, da med upnikom in dolžnikom poteka dogovarjanje o sporazumnem poplačilu (smiselni ugovorni razlog iz 9. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ), po ugotovitvah sodišča druge stopnje niso upoštevne, saj dolžnik niti ne zatrjuje, da bi z upnikom (že) bil sklenjen kak dogovor o odlogu ali oprostitvi plačila, niti ne pove, kaj naj bi bilo konkretno dogovorjeno. Samo dejstvo, da dogovori potekajo, pa ni relevanten ugovorni razlog v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ, četudi bi se izkazalo za resnično. Iz vsega povedanega izhaja, da dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu določb 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker dolžnik z ugovorom ni uspel, mora sam nositi svoje stroške ugovornega postopka (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).