Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil zaradi delovne naloge, ko je moral tožnik dnevno skrbeti za vozilo (tj. pregled vozila, vžig vozila, pregled tekočin v vozilu), v skupnem trajanju od pol ure do ene ure dnevno, tudi na sicer predviden prost dan, prekinjen njegov tedenski počitek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila naloga nujna, ker je moralo biti vozilo v vsakem trenutku pripravljeno za uporabo, vozila pa so bila stara in so kot taka potrebovala še toliko večjo skrb glede vzdrževanja. Pritožbene navedbe, da je šlo pri tem zgolj za manjši obseg dela, niso relevantne, bistveno je, da tožena stranka tožniku ni omogočila koriščenja tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. To pa tožniku ni bilo zagotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da se znesek 1.082,01 EUR zniža na 926,61 EUR.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo in v celoti zoper sklep zavrneta in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku osmih dni plačati znesek 3.116,96 EUR in zakonske zamudne obresti od 18. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.082,01 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna v roku osmih dni plačati še sodno takso v višini 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na novejšo sodno prakso VSRS v tovrstnih sporih (VIII Ips 32/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VII Ips 18/2019, itd). Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je bila tožniku zaradi opravil, ki jih je izvajal na misiji, tj. da je moral vžgati vozilo A., ga pustiti vžganega in preveriti vse tekočine, kar je trajalo cca. pol ure oz. eno uro, kršena pravica do tedenskega počitka. Izvedba teh opravil ne pomeni okrnitve oddiha tožnika niti skrbi za njegovo varnost in zdravje. Četudi je tožnik ta opravila po ukazu moral izvajati tudi na dan, ko je bil po evidencah prost, to ni vplivalo na njegovo regeneracijo od delovnih obveznosti. Vžig vozila od posameznika ne zahteva takšnega fizičnega oziroma psihičnega napora, da bi bila zaradi tega kršena njegova pravica do tedenskega počitka. Nadalje navaja, da je sodišče oceno dokazov glede tožnikovih vsakodnevnih zadolžitev napravilo površno. Iz izvedenih dokazov, zlati izpovedi prič, ne izhaja, da je moral tožnik vozilo prižgati vsak dan, zato je sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Hkrati pa je v razlogih sodbe navedeno nekaj drugega, kar izhaja iz izpovedi prič, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za pogodbeno odškodninsko odgovornost, bi moral tožnik dokazati premoženjsko škodo, ki mu je nastala. Poleg tega bi moral tožnik natančno navesti in dokazati obseg dela na dan, za katerega tožena stranka zatrjuje in dokazuje, da je bil prost. Obseg dela ni nerelevanten. Sodišče je tožniku dejansko dosodilo odškodnino, kot če bi na dan, na katerega bi moral biti prost, dejansko opravljal delo 8 ur, čeprav je vžig vozila trajal od pol do največ ene ure, kar ni pravilno. Tožnik bi bil kvečjem upravičen do odškodnine v maksimalni višini 23 urnih postavk. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožniku napačno priznalo strošek kilometrine za prihod njegove pooblaščenke za dva naroka. Stroški odvetnika izven okrožja sedeža sodišča niso potrebni stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je vložila posebno pritožbo še zoper sklep o povračilu sodne takse v višini 140,00 EUR, v kateri uveljavlja, da ji je sodišče v posledici napačne odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku zmotno naložilo tudi plačilo sodne takse.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen v odločitvi glede stroškov postopka.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo v razlogih sodbe navedeno nekaj drugega kot izhaja iz izpovedi prič. Tožena stranka to kršitev uveljavlja zlasti v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik na obravnavani misiji dnevno (torej tudi na s strani tožene stranke predviden prost dan) vžgal vozilo, ga pustil prižganega ter preveril vse tekočine v vozilu. Očitek t.i. protispisnosti ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje korektno povzelo izpovedi prič, ki niso v nasprotju z vsebino, kot izhaja iz zapisnikov. Navedeni pritožbeni očitek se pravzaprav nanaša na dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki dajeta delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Pravilno je razlogovalo, da drugi odstavek 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pravice do tedenskega počitka ne izključuje, ter nadalje upoštevalo določbe toženkinega Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 12. 5. 1997 ter stališča sodne prakse (VIII Ips 30/2016, VIII Ips 226/2017, itd.). Na podlagi takšnih materialnopravnih izhodišč je ugotavljalo, ali je tožena stranka tožniku v času napotitve na opravljanje vojaške službe na Kosovo v obdobju od 22. 3. 2013 do 16. 9. 2013 v vsakokratnem obdobju 7 zaporednih dni zagotovila izrabo tedenskega počitka v trajanju najmanj neprekinjenih 24 ur. Ugotovilo je, da mu ga ni, zaradi česar je pravilno razsodilo, da je tožnikov odškodninski zahtevek, ki se nanaša na premoženjsko škodo zaradi kršitev pravice, utemeljen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je jasno, natančno in prepričljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je povzelo in ustrezno ocenilo izpovedi tožnika, prič A.A., B.B., C.C. ter pisne izjave prič D.D., E.E., F.F. in G.G., kakor tudi izpoved tožnikovega nadrejenega H.H.. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je upoštevalo izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev, kljub drugačni izpovedi in pisnim izjavam tožnikovih nadrejenih. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je verjelo tožniku, da je moral na obravnavani misiji najmanj, kar je, dnevno (tudi na s strani tožene stranke predviden prost dan) vžgati vozilo A. (oklepnik), ga pustiti vžganega ter preveriti vse tekočine v vozilu, kar je trajalo od pol do ene ure. Tožnikovo izpoved o dnevni skrbi za navedeno vozilo sta namreč potrdila tožnikova sodelavca na misiji A.A. in B.B.. Ob dejstvu, da je šlo za tožnikova sodelavca, ki sta na isti misiji opravljala enake naloge kot tožnik (naloge voznika) in bila zato bolj seznanjena z delovnimi nalogami tožnika, kot npr. priče H.H. (poveljnik voda), D.D. (poveljnik kontingenta), E.E. (namestnik poveljnika kontingenta), ki bodisi tožniku niso bili neposredno nadrejeni ali pa so podali splošno izjavo glede zagotavljanja tedenskega počitka na misiji, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Sodišče vsebini evidenc, v katerih so pri tožniku zavedeni prosti dnevi v smislu tedenskega počitka, ni sledilo, ker je ugotovilo, da tožnik na evidentirane proste dneve dejansko ni bil prost. Ocenilo je, da te niso verodostojne tudi ob dejstvu, da je C.C., vodni podčastnik, ki je delal te evidence, dopustil možnost, da je tožnik za vozilo skrbel tudi na v evidencah predvideni prost dan in da je izrecno izpovedal, da v evidencah niso zavedene vse delovne zadolžitve.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil zaradi delovne naloge, ko je moral tožnik dnevno skrbeti za vozilo A. (tj. pregled vozila, vžig vozila, pregled tekočin v vozilu), v skupnem trajanju od pol ure do ene ure dnevno, tudi na sicer predviden prost dan, prekinjen njegov tedenski počitek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila naloga nujna, ker je moralo biti vozilo v vsakem trenutku pripravljeno za uporabo, vozila pa so bila stara in so kot taka potrebovala še toliko večjo skrb glede vzdrževanja. Pritožbene navedbe, da je šlo pri tem zgolj za manjši obseg dela, niso relevantne, bistveno je, da tožena stranka tožniku ni omogočila koriščenja tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. To pa tožniku ni bilo zagotovljeno.

11. Tudi za presojo višine odškodnine ni relevantno, kolikšen obseg dela je tožnik opravil na dan, na katerega bi moral biti prost, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz drugega odstavka 98.c člena ZObr in prvega odstavka 3. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, iz katerih izhaja, da je pripadnik upravičen do zneska prikrajšanja za neizkoriščene dni tedenskega počitka upoštevajoč plačo, ki jo je prejemal na misijah za 174 delovnih ur mesečno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več podobnih zadevah (npr. opr. št. Pdp 716/2015, Pdp 361/2015, itd.). Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174), in tožniku prisodilo odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neomogočanja tedenskega počitka na misiji, je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

13. Pritožba pa je utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku neutemeljeno priznalo strošek kilometrine za prihod njegove pooblaščenke na dva naroka na relaciji I. – J. – I.. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Tožnik ni upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima odvetnik sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nasl. - Ustava) izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika izven okrožja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdo. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah (opr. št. Pdp 19/2014, opr. št. Pdp 507/2014, opr. št. 264/2019, itd.). Pritožbeno sodišče je zato priznane stroške tožnika znižalo za potne stroške pooblaščenke na navedeni relaciji v znesku 155,40 EUR.

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in odločitev o stroških (II. točka izreka sodbe) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zoper sodbo in v celoti zoper sklep zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep o povračilu sodne takse (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v majhnem delu, medtem ko odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi spora (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).