Jedro

Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče nima diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom. V ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do pravnomočne rešitve pravdne zadeve, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. III P 420/98. Predlog za izdajo delne sodbe je (zato) zavrnilo. Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožujeta tožnici in navajata, da je sodišče postopek prekinilo potem, ko je izvedlo že vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali. Pravilno je ugotovilo, da sta tožnici kupili stanovanje 10.2.1970, to je še pred sklenitvijo zakonske zveze med prvo tožnico in tožencem. Pri nakupu stanovanja toženec ni sodeloval. Z njima tudi ni nikoli živel v skupnem gospodinjstvu, kar je povedal, ko je bil zaslišan na naroku dne 14.2.2000. V skupnem gospodinjstvu je živel samo s prvo tožnico in še to šele po dveh letih od sklenitve zakonske zveze. Prva tožnica je vzela posojilo le formalno, ker mati ni bila kreditno sposobna. Vendar ji je ves denar vrnila. Stanovanje je bilo v lasti tožnic, še predno se je toženec poročil s prvotožnico. Zato je samo njuna last v skladu s 1. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Druga tožnica tudi nikoli ne bi dovolila, da bi toženec postal solastnik stanovanja. Hčerki je denar po posojilni pogodbi vrnila, poleg tega pa je obveznost plačati kupnino za stanovanje nastala v času odločitve za nakup stanovanja in gre za obveznost prve tožnice kot bivše toženčeve žene, ki jo je imela pred sklenitvijo zakonske zveze. Gre torej za situacijo, ki je urejena v 1. odst. 56. člena ZZZDR. Tožnici menita, da sta predložili dovolj dokazil o lastništvu stanovanja in da bi sodišče lahko samo odločilo o predhodnem vprašanju. Dodaten problem je, ker zadeve III P 420/98 sodišče sploh še ni začelo reševati. Toženec je končno na naroku dne 14.2.2000 jasno povedal, da si je kupil svoje stanovanje in da ga ureja. Kljub temu pa hodi v stanovanje obeh tožnic in ju moti ter utesnjuje. Pritožba je utemeljena. Sodišče mora prekiniti postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka 1. odst. 206. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Prekinitev postopka iz tega razloga je torej nujna (za razliko od situacije iz 2. odst. 206. člena ZPP). Ni pa nujno, da do tega razloga (t.j. do odločitve sodišča, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja) pride vselej, ko se pojavi predhodno vprašanje. Tu sta namreč mogoči dve situaciji: Da sodišče predhodno vprašanje reši samo, ali pa da sklene, da ga ne bo samo reševalo (1. odst. 13. člena ZPP); v tem primeru mora prekiniti postopek. Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče nima diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom (npr. ugotavljanje kaznivega dejanja, očetovstva, veljavnosti zakonske zveze itd.). V ostalih primerih pa se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave R Slovenije in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Reševanje predhodnega vprašanja bo zato sodišče prepustilo matičnemu postopku zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. V konkretnem primeru pa, ko je postopek domala že končan, na matičnem področju (v zadevi III P 420/98) pa se je praktično šele začel, in ko glede na njegovo že začetno kompleksnost ni pričakovati, da se bo kmalu končal, sodišče ne bi smelo odločiti, da predhodnega vprašanja, ali sporno stanovanje spada v skupno premoženje strank, ne bo samo reševalo (zlasti še, ker je tu nevarnost, da bi prišlo do situacije iz 9. točke 324. člena ZPP razmeroma majhna, saj je sporno predhodno vprašnje tipično civilistično, ki pravdnemu sodišču ne bi smelo delati težav). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.