Jedro

Zagovornik nima prav, saj iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja nasprotno stališče, ki je v več svojih sodbah pojasnilo, da lahko kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 stori tudi dejanski poslovodja, ker kazenskopravna zakonodaja ne pozna ovire za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj. Dejanskega poslovodjo je tako treba enačiti s pravim poslovodjem, saj za ugotovitev kazenske odgovornosti pri teh kaznivih dejanjih zadošča, da storilec dejansko opravlja naloge poslovodnega organa, četudi za to nima formalnega pooblastila. Zgolj prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka izpodbijane sodbe in posplošena navedba, da to izhaja iz dejstev in okoliščin iz zbranega dokaznega gradiva, brez podrobnejše obrazložitve, katera so ta dejstva in okoliščine, ni dovolj za ustrezno obrazloženost objektivnih in subjektivnih elementov sostorilstva, saj gre za odločilno dejstvo.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. ter po uradni dolžnosti za obdolženega C. C. se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžene spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženega B. B. pa še kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Obdolžencem je izreklo pogojne obsodbe, in sicer A. A. pogojno obsodbo z določeno osemmesečno zaporno kaznijo in dveletno preizkusno dobo, B. B. pogojno obsodbo z določenima kaznima za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, medtem ko je C. C. izreklo pogojno obsodbo z določeno štirimesečno zaporno kaznijo in triletno preizkusno dobo. A. A. in B. B. je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzelo tudi premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, in sicer vsakemu 18.399,06 EUR, obdolženemu C. C. pa premoženjsko korist v višini 8.000,00 EUR. Obdolženci so bili po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse. Odločeno je še bilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice E. E. po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračuna. Prvostopenjsko sodišče je z navedeno sodbo iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP tudi zavrnilo obtožbo zoper vse tri obdolžence zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zoper obdolženo A. A. pa iz istega razloga tudi zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovorniki vseh obdolžencev. Zagovornik A. A. izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Zagovornik B. B. izpodbija obsodilno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega B. B. oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. Zagovornica C. C. obsodilno sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, prav tako se ga naj oprosti vseh stroškov postopka.

3. Zagovornika obdolženih A. A. in B. B. sta predlagala, da ju sodišče druge stopnje obvesti o seji senata, kar je bilo storjeno, vendar se je javne seje udeležil le zagovornik B. B., prav tako višja državna tožilka, tako da je bila seja pritožbenega sodišča opravljena po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. so utemeljene, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo treba v izpodbijanem obsodilnem delu po uradni dolžnosti razveljaviti tudi za obdolženega C. C. 5. Zagovornik obdolženega B. B. med drugim v zvezi z kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 pod točko I. izreka izpodbijane sodbe primarno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Meni, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, saj slovenska zakonodaja ne pozna pojma „dejansko poslovodeča oseba.“ Zagovornik nima prav, saj iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja nasprotno stališče, ki je v več svojih sodbah pojasnilo, da lahko kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 stori tudi dejanski poslovodja, ker kazenskopravna zakonodaja ne pozna ovire za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj. Dejanskega poslovodjo je tako treba enačiti s pravim poslovodjem, saj za ugotovitev kazenske odgovornosti pri teh kaznivih dejanjih zadošča, da storilec dejansko opravlja naloge poslovodnega organa, četudi za to nima formalnega pooblastila. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 namreč ni delicta propria, kjer je krog storilcev kaznivega dejanja zakonsko omejen in zato tudi ni treba, da storilec zlorabi položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktih družbe.1 Prav tako po stališču Vrhovnega sodišča RS ni treba, da je v izreku (podrobno) opisano, na podlagi katerih konkretnih ravnanj se navzven manifestira, da je obdolženec dejanski poslovodja,2 zato je dovolj, da je v opisu navedeno, da je dejanje storil kot dejanski poslovodja. V obravnavanem primeru pa je v nadaljevanju opisa celo konkretizirana vloga obdolženca v družbi D. d.o.o., saj je navedeno, da je bil v družbi zadolžen za pridobivanje in realiziranje poslov. Tako je status obdolženca v družbi oziroma abstraktni zakonski znak, ki storilca opredeljuje kot „kdor,“ v obravnavanem primeru v zadostni meri konkretiziran, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Na podlagi katerih okoliščin pa sodišče sklepa, da je obdolženec ravnal kot dejanski poslovodja, je stvar obrazložitve sodbe,3 o čemer izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge, zato v tem delu tudi ni podana s tem v zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritrditi pa je zagovornikoma obdolžene A. A. in B. B., ki z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljeno namreč pogrešata razloge o tem, na kakšen način naj bi obdolženi A. A., B. B. in C. C. zavestno sodelovali pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Sodišče prve stopnje sicer v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja in razlaga, da so obdolženci v obravnavanih časovnih in krajevnih okoliščinah zavestno sodelovali in zlorabili svoje položaje, ki so jih imeli v družbi D. d.o.o., vendar navedenega ne podkrepi z nobenimi konkretnimi dejstvi, okoliščinami ali dokazi, ki bi tak zaključek potrjevali. Zgolj prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka izpodbijane sodbe in posplošena navedba, da to izhaja iz dejstev in okoliščin iz zbranega dokaznega gradiva, brez podrobnejše obrazložitve, katera so ta dejstva in okoliščine, ni dovolj za ustrezno obrazloženost objektivnih in subjektivnih elementov sostorilstva, saj gre vendarle za odločilno dejstvo.

7. Enako velja tudi za obdolženega C. C., čigar zagovornik s tem v zvezi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi ne uveljavlja, vendar jo je višje sodišče ugotovilo ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ni mogoče prezreti, da pri ravnanju, ki se očita obdolženemu C. C., vloga soobdolženih A. A. in B. B. ni pojasnjena niti v opisu kaznivega dejanja niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V opisu dejanja je le uvodoma navedeno, da so vsi trije obdolženci skupaj storili očitano kaznivo dejanje, v nadaljevanju pa je to v opisu nakazano le glede ravnanj obdolženih A. A. in B. B., ne pa tudi za obdolženega C. C. V tem delu namreč iz opisa ne izhaja, da bi slednji pri izvršitvi ravnanja sodeloval s katerimkoli od soobdolžencev, še manj pa to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Ker za obdolženega C. C. konkretni opis sostorilstva ni podan, je opis kaznivega dejanja v tem delu nejasen, posledično pa v zvezi s tem sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki se pod točko II. izreka očita obdolženemu B. B. Njegov zagovornik namreč utemeljeno pogreša konkretne in razumljive razloge o tem, zakaj naj bi obdolženi B. B. vedel, da so sporni računi družb F. d.o.o. in G. d.o.o. ponarejeni, saj navedeno glede na opis kaznivega dejanja predstavlja odločilno dejstvo v obravnavanem primeru. Obdolžencu se namreč očita, da je vedel, da navedeni družbi računov nista izdali in da storitve niso bile opravljene. S tem v zvezi pa prvostopenjsko sodišče v točki 22 razlogov izpodbijane sodbe razlaga, da ne verjame pričama H. H. in I. I., ki sta v zvezi s spornimi računi in gotovinskimi plačili zanikala, da bi sodelovala z obdolženim B. B., v nadaljevanju pa celo ugotovi, da med spornimi računi, navedenimi v izreku, in drugimi računi, ki jih je H. H. izdajal obdolžencu preko drugih družb, obstajajo identične oblikovne značilnosti (točka 22 razlogov izpodbijane sodbe). To torej pomeni, da je v tem delu verjelo obdolženčevemu zagovoru, da mu je sporne račune izročal H. H., pri čemer tudi ni prezreti, da je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je štel, da ima H. H. za izdajo spornih računov vsa ustrezna pooblastila (točki 18 in 21 razlogov izpodbijane sodbe, ter list. št. 103). Do takega zagovora se sodišče prve stopnje ni z ničemer opredelilo. Še več, v nadaljevanju je ugotovilo, da so bila dela po spornih računih vendarle izvedena, le da teh del niso opravili izdajatelji računov (točka 23 razlogov izpodbijane sodbe). Takšne ugotovitve so v tem delu celo v nasprotju z izrekom, saj je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da dobave (torej storitve) po spornih računih sploh niso bile opravljene. Tako je prvostopenjsko sodišče po eni strani štelo, da so bila dela po spornih računih izvedena (pri čemer so ta dela opravili delavci, ki sta jih zagotovila H. H. in I. I., saj družba D. d.o.o. svojih delavcev ni imela) in da je obdolženi B. B. sporne račune prejel od H. H., kateremu jih je v gotovini tudi poravnal, po drugi strani pa posplošeno, brez navedbe konkretnih dejstev in okoliščin, zaključi, da je obdolženec kot dejanski poslovodja vedel, da so ti računi ponarejeni. Ob upoštevanju vsega navedenega zgolj dejstvo, da družbi F. d.o.o. in G. d.o.o. storitev po računih nista opravili, ne more zadoščati za zaključek, da je obdolženi B. B. kot dejanski poslovodja vedel, da sporni računi ne odražajo resničnih poslovnih dogodkov, zlasti ker sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj obdolžencu, ki je verjel, da je H. H. imel ustrezna pooblastila, ne gre slediti.

9. Po obrazloženem višje sodišče zaključuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornika obdolžene A. A. in B. B. utemeljeno uveljavljata, medtem ko je višje sodišče obstoj te kršitve glede obdolženega C. C. ugotovilo po uradni dolžnosti, kot že obrazloženo. Navedene kršitve imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, katere bo prvostopenjsko sodišče moralo v ponovljenem postopku odpraviti, upoštevaje smernice višjega sodišča iz te odločbe. Skrbno bo presodilo in ocenilo obdolženčeve zagovore in vse izvedene dokaze, za svoje zaključke pa bo moralo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP navesti skladne, tehtne in prepričljive razloge. Pri tem bo pozorno tudi na preostale pritožbene navedbe pritožnikov, s katerimi se višje sodišče glede na ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo.

1 Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012, I Ips 15103/2010 z dne 28. 5. 2015, I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017 in I Ips 34284/2015 z dne 18. 6. 2020 ter I Ips 9578/2015 z dne 24. 9. 2020. 2 Prim: sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 21101/2011 z dne 23. 9. 2021. 3 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017.