Jedro

Odškodninsko razmerje nastane takoj, ko nastane škoda kot posledica škodnega dogodka. Ker je obveznost nastala zaradi nedopustnega ravnanja, je storilec takoj v zamudi s plačilom premoženjske škode in ni potreben (niti) opomin, da nastane zamuda, kaj šele odločitev sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 1. in 3. točki spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine 834,56 EUR od 15. 2. 2002 do 5. 3. 2007 in da je prvi toženec dolžan tožniku plačati še odškodnino v višini 1.181,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2002 do 5. 3. 2007, v 15 dneh; - v 2. točki pa tako, da tožnik in prvi toženec vsak sam krije svoje pravdne stroške, tožnik pa je drugi toženki dolžan v roku 15 dni povrniti 553,27 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izpolnitvenem roku dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti 105 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izpolnitvenem roku dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) S tokrat izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da tečejo obresti od (sicer že pravnomočno prisojenega zneska odškodnine) 834,56 EUR od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 13. 5. 2008 (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločilo je, da mora tožnik tožencema povrniti 1.403,04 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). V presežku je za 2.232,56 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi presežek zahtevanih obresti, od 15. 2. 2002 do 12. 5. 2008 (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

(2) Proti sodbi, in sicer proti zavrnilnemu delu in proti odločitvi o stroških, se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, da mu pripadajo obresti od priznane odškodnine 834,56 EUR (za uničene deske) šele od izdaje prvostopenjske sodbe 13. 5. 2008, saj zapade odškodninske obveznost s trenutkom nastanka škode. Ta mu je nastala 15. 2. 2002, ko mu je toženec deske uničil, za kar je slednji tudi vedel. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odškodnino glede uničenega dvorišča, prepričan je, da je v spisu dovolj podatkov o tej škodi. V. J. je sam izpovedal, da je premaknil deske s traktorjem tako, da jih je »potegnil čez dvorišče« in če je priznana škoda na deskah, ni jasno, zakaj ni priznana škoda na dvorišču, ki je bila pri tem povzročena. Logično in splošno znano je, da pri tem dejanju na tleh nastane škoda. Če se je zdelo sodišču po sedmih letih nesmotrno določiti izvedenca, bi lahko uporabilo prosti preudarek. Napačna se zdi tožniku tudi odločitev o stroških. Nasprotuje temu, da je odločeno tudi o stroških druge toženke, proti kateri se je postopek že pravnomočno končal. Poleg tega opozarja na napačen obračun (seštevek) stroškov tožencev in nasprotuje 10 % povišanju stroškov.

(3) Toženca na pritožbo nista odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožnik utemeljeno opozarja na zmotno presojo izvedenih dokazov glede zatrjevane škode na dvorišču oziroma na opustitev ocene izvedenih dokazov glede tega. Logično nevzdržen je zaključek, da ni dokazano, da je škodo povzročil toženec, ob zatrjevanju, da je toženec dvorišče poškodoval pri tem, ko je prevrnil kup zloženih desk, to pa je že ugotovljeno, da je prvi toženec storil. Pri tem se do obstoja škode prvo sodišče spet ni opredelilo in je opustilo presojo listin in izpovedbe strank ter prič s tem v zvezi.

(6) Ker je ugotovljeno, da je prvi toženec z „vitlom in zajlo“ s traktorjem potegnil kup desk in jih povlekel na travnik, je pojmovno logično in iz življenjskih izkušenj najverjetneje (ne pa tudi „splošno znano“, kot meni pritožnik), da je bilo pri tem opravilu delno poškodovano („razruto“) tudi zemljišče v neposredni bližini. S tem v zvezi je treba presoditi dokaz v prilogi A 2 – predračun družbe ... . Posamezne postavke tega predračuna je treba kritično oceniti, glede na trditveno podlago in druge izvedene dokaze. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča ta listina v povezavi z ugotovljenimi dejstvi s stopnjo prepričljivosti izkazuje tudi določeno škodo na dvorišču tožnika, nastalo zaradi nedopustnega ravnanja prvega toženca, ki je torej že ugotovljeno. Po prepričanju pritožbenega sodišča je treba priznati škodo, ki jo izkazujejo prve štiri postavke iz navedenega predračuna, ki se nanašajo neposredno na sanacijo zemljišča, ne pa tudi ostalih zneskov, ki se nanašajo na popravilo ograje ter na salonitne plošče. Izkaže se, da pripada ob pravilni presoji izvedenih dokazov tožniku še odškodnina za poškodovano dvorišče v višini 1.181,98 EUR (odriv obstoječega materiala – odvoz na deponijo 52.500 SIT, nasutje brežine z zemljo 64.500 SIT, dovoz tampona in utrjevanje 138.250 SIT ter planiranje 28.000 SIT, v protivrednosti EUR po prevzemnem tečaju). Tudi za ta znesek (posebej o obrestih v naslednji točki) gredo tožniku po 376. čl. OZ zakonske zamudne obresti v višini glavnice (od nastanka škode 15. 2. 2002 do 5. 3. 2007).

(7) Pritožba tožeče stranke utemeljeno posebej opozarja tudi na napačno zavrnjeni obrestni del zahtevka. Pravilo odškodninskega prava je, da odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode (165. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami, od tu OZ). Od tega trenutka dalje tečejo tudi zamudne obresti. Odškodninsko razmerje nastane takoj, ko nastane škoda kot posledica škodnega dogodka. Ker je obveznost nastala zaradi nedopustnega ravnanja, je storilec takoj v zamudi in ni potreben (niti) opomin, da nastane zamuda, kaj šele odločitev prvostopenjskega sodišča (ki je v konkretnem primeru za pravilno odločitev potrebovalo precej časa). Prav zato ima OZ posebno določbo v 165. členu. Ta določa, da odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, in je umeščena v poglavje o povrnitvi premoženjske škode (1). Ker pa so že pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 40/2007, OZ-A; 22. 5. 2007) zakonske zamudne obresti presegle glavnico, tečejo na podlagi 376. čl. OZ le do 5. 3. 2007, ko je še niso presegle.

(8) Pritožnik utemeljeno opozarja tudi na napačen izračun (seštevek) stroškov na strani tožencev, saj je vsota 1.492,87 in 33 EUR ter 65,68 EUR 1590,87 EUR, in ne 2.598,10 EUR. Delni uspeh v pritožbi pa je vplival tudi na drugačno stroškovno odločitev po načelu uspeha (154. čl. ZPP). Tožnik je proti prvemu tožencu uspel s približno polovico svojega zahtevka, imel pa je nekoliko več stroškov, kar pa je v veliki meri povzročilo prvo sodišče s svojimi napačnimi odločitvami. Upoštevajoč vse okoliščine primera, je bilo treba odločiti, da tožnik in prvi toženec sama trpita svoje stroške v medsebojnem razmerju (2. odst. 154. čl. ZPP), drugi toženki pa je tožnik dolžan povrniti stroške, saj je proti njej v pravdi v celoti propadel. Postopek proti njej je bil končan že z dopolnilo sodbo 11. 9. 2008, zato je bilo treba upoštevati njene stroške le do tedaj, te pa je prvo sodišče obračunalo v svoji sodbi 13. 5. 2008, in sicer jih je za oba toženca odmerilo na 1.106,54 EUR (glej specifikacijo na l. št. 90). Odmere in obračuna nobena stranka ni posebej prerekala, pritožbeno sodišče pa ga tudi ocenjuje kot pravilnega. Ker sta bila toženca sospornika s skupnim pooblaščencem in tožena kot solidarna dolžnika, gre drugi toženki po 1. odst. 154. čl. ZPP in v zvezi z določbo 161. čl. ZPP polovica tega zneska.

(9) Po navedenem se izkaže, da je bilo treba pritožbi delno ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava ter presoji listin (2., 3. in 5. alineja 358. čl. ZPP) sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti, in sicer tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Sicer pa je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrditi prvo sodbo (353. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP).

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Pritožnikov pritožbeni uspeh je približno polovični, zato mu je v tem obsegu prvi toženec dolžan povrniti potrebne stroške za pritožbo (ti so 375 točk po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV).

(1)Za izčrpnejše razloge glej v Končina-Peternel M., Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, Pravna praksa št. 44/2007, str. 7.