Jedro

Po določbah SPZ lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Tako lahko solastniški delež odsvoji in obremeni, kar pomeni, da solastniško razmerje na nepremičnini samo po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s tem premoženjem. Glede na navedeno zato solastniškega deleža ni mogoče izključiti iz premoženja, ki se upošteva pri presoji izpolnjevanja finančnega kriterija za brezplačno pravno pomoč. Prav tako okoliščina, da je pri stanovanjski stavbi vknjižena služnost stanovanja, še ne pomeni, da tožnica ne more s to nepremičnino razpolagati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki sestave vseh vlog, pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje. V obrazložitvi odločbe navaja, da mora prosilec med drugim izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica solastnica do 1/2 več nepremičnin, za katere je odmerjen katastrski dohodek, zato se te ne upoštevajo pri ugotavljanju premoženja prosilke. Razen tega pa je prosilka solastnica do 1/2 več nepremičnin, na katerih stojijo kmetijski objekti ter stanovanjska stavba, katerih vrednost po podatkih GURS za njen solastniški delež znaša 16.091,63 EUR. Navedena vrednost pa presega zakonsko dovoljen cenzus v višini 13.862,88 EUR, zato prosilka ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Glede vknjižene služnosti stanovanja v korist A.A. in B.B. na delu stavbe št. 28–1 pa tožena stranka navaja, da to ne predstavlja omejitve, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu ter se pri tem sklicuje na sodno prakso upravnega in vrhovnega sodišča. 2. Tožnica v tožbi ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke glede solastništva nepremičnin ter tudi ne nasprotuje ugotovitvi, da vrednost njenega solastniškega deleža znaša 16.091,63 EUR. Vendar pa navedeno dejstvo ne bi smelo vplivati na njeno pravico do brezplačne pravne pomoči. Meni, da tožena stranka ne bi smela upoštevati zgolj izkazano solastništvo na nepremičninah, temveč tudi možnost razpolaganja, uporabe oziroma koristi od navedenega premoženja. Njej pa je vse to onemogočeno, zato ni mogoče zaključiti, da ima tako solastništvo nepremičnin kakršen koli vpliv na cenzus. Tožnica namreč od leta 2009 dalje nepremičnin ne more uporabljati in od njih nima nobene koristi, ne more jih prodati niti razdružiti z drugim solastnikom. To je navedla tudi v svoji vlogi, o tem pa se organ ni opredelil. Vztraja, da opisanega premoženja ni mogoče šteti kot premoženje, s katerim lahko razpolaga, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Prav tako prosi za oprostitev plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Za odobritev brezplačne pravne pomoči mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Med drugim mora izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke prosilca in njegovih družinskih članov, kakor tudi glede na premoženje, s katerim razpolaga prosilec in njegova družina. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca uporabljajo ustrezne določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). V skladu z določbo 27. člena navedenega zakona se brezplačna pravna pomoč ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre in njegova vrednost dosega ali presega znesek 13.862,88 EUR. To pomeni, da tudi v primeru, ko prosilec nima nobenih dohodkov, ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima premoženje, ki presega navedeno vrednost. Namen brezplačne pravne pomoči je namreč v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč tudi socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje te pravice ne bi mogla uresničevati.

6. V postopku ni sporno, da je tožnica solastnica več nepremičnin, navedenih v izpodbijani odločbi, kakor tudi, da vrednost njenega solastniškega deleža na podlagi množičnega vrednotenja nepremičnin znaša 16.091,63 EUR. V zvezi z navedenimi nepremičninami tožnica ugovarja le, da z njimi ne more razpolagati, jih uporabljati oziroma od njih nima nobene koristi.

7. Glede pravnega standarda „možnosti razpolaganja“ je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 navedlo, da ga je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugače pravno poslovni način unovči in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

8. Po določbah Stvarno pravnega zakonika (SPZ) lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Tako lahko solastniški delež odsvoji in obremeni, kar pomeni, da solastniško razmerje na nepremičnini samo po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s tem premoženjem. Glede na navedeno zato solastniškega deleža ni mogoče izključiti iz premoženja, ki se upošteva pri presoji izpolnjevanja finančnega kriterija za brezplačno pravno pomoč. Prav tako okoliščina, da je pri stanovanjski stavbi vknjižena služnost stanovanja, še ne pomeni, da tožnica ne more s to nepremičnino razpolagati.

9. Z ozirom na obrazloženo je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, prav tako se je v odločbi opredelila do navedb tožnice glede možnosti razpolaganja z nepremičninami. Pojasnila je, zakaj vknjižena služnost stanovanja ne omejuje lastninske pravice tožnice v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu, navedeno pa je tudi podprla s sklicevanjem na sodno prakso upravnega in vrhovnega sodišča. 10. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka. O predlogu za oprostitev plačila sodne takse pa sodišče ni odločalo, saj se v skladu z določbo četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača.