Jedro

Rok za sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (obstojem delovnega razmerja) je v primeru tožnika, ki je pri delodajalcu opravljal delo brez prijave v socialna zavarovanja, začel teči najkasneje takrat, ko ga je tožena stranka z dela odslovila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je med strankama od dne 27. 10. 2011 dalje sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in toženi stranki naložil, da ga pozove nazaj na delo na njegovo delovno mesto elektroinštalaterja ter mu za čas od 27. 10. 2011 do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z plačilom neizplačanih nadomestil plače. Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zmotno zavrglo ob sklicevanju na določbo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta določba se nanaša na rok v katerem mora delavec zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa tožnik pogodbe nikoli ni sklenil, zato tudi ni mogla biti odpovedana. Tožnik je od 27. 10. 2011 delal pri toženi stranki na podlagi zaupanja v njene obljube ter v prepričanju, da bo podpisal obljubljeno pogodbo o zaposlitvi, ki bo v skladu z razpisom na katerega se je prijavil. Okoliščine, da je bil tožnik dne 9. 11. 2011 na nek način „nagnan“ z delovišča, ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti še ker sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je tožnik predlog pogodbe o zaposlitvi dobil šele tega dne, to je 9. 11. 2011. Vendar pa ta pogodba ni bila skladna z razpisom na katerega se je tožnik javil, saj je določala zgolj delo za določen čas in sicer od 1. 11. 2011 do 9. 11. 2011, to je celo krajši čas, kot pa je tožnik dejansko delal. Zaradi navedenega tožnik te pogodbe ni podpisal, temveč je 10. 11. 2011 po elektronski pošti poslal zahtevo toženi stranki, da naj mu do 15. 11. 2011 v podpis pošlje pogodbo v kateri bo upoštevano delo od 27. 10. 2011 dalje, sicer bo sprožil ustrezen postopek pred sodiščem. Dne 12. 11. 2011 je tožnik na Delovno sodišče v Ljubljani osebno nesel obširno vlogo, v kateri je opisal celoten potek dogodkov. Tam mu je bilo rečeno, da naj počaka do plačilnega dne v decembru in če tožena stranka plače ne bo nakazala naj sproži postopek pred sodiščem. Tožnik je dne 19. 12. 2011 z novo vlogo šel na pristojno sodišče ter ob vložitvi zahtevka za priznanje delovnega razmerja in plačila zaslužene plače, prosil tudi za brezplačno pravno pomoč. V skladu z 2. odstavkom 204. člena ZDR delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je za kršitev svojih pravic izvedel dne 9. 11. 2011, naslednjega dne to je dne 10. 11. 2011, pa je dal toženi stranki pisno zahtevo za odpravo kršitev, kar pomeni, da se je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo iztekel šele dne 23. 12. 2011. Navedeno pomeni, da je bil z vložitvijo zahteve z dne 19. 12. 2011 pravočasno sprožen postopek pred sodiščem. Vloga, poimenovana tožba, ki pa ne predstavlja edine oblike zahteve za sodno varstvo, je bila vložena šele 1. 3. 2012. Razlog je v tem, da je moralo sodišče prve stopnje najprej izdati odločbo o odobritvi brezplačne pravne pomoči. Ta odločba je bila izdana šele dne 27. 1. 2012 in tudi iz nje je razvidno, da je tožnik zahtevo za sodno varstvo vložil že 19. 12. 2011. Zaradi navedenega je vlogo, ki jo je dne 1. 3. 2012 vložil pooblaščeni odvetnik potrebno šteti za dopolnitev zahtevka za sodno varstvo, ki ga je tožnik v skladu z 138. členom ZPP že sam vložil v zakonskem roku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo preprekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer navaja, da uveljavlja „vse tri pritožbene razloge“ kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Tožnik tako ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev pravnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovila.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik šteje, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanje, kdaj je tožnik v tem sporu zahteval sodno varstvo. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da je to storil šele z vložitvijo tožbe dne 1. 3. 2012, v resnici pa naj bi to storil že 19. 12. 2011. Vendar pa so te pritožbene navedbe zavajajoče in nekorektne. Tožnik je tožbi sicer priložil na sodišče prve stopnje naslovljeno izjavo z dne 19. 12. 2011 (priloga A4), ne da bi pri tem kakorkoli pojasnil, kdaj in v kakšni zvezi je to vlogo naslovil na sodišče prve stopnje ter kaj z njo dokazuje. V tožbi tožnik tudi ni navedel, da mu je bila v tej zadevi odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje, vendar ne v sporu zaradi obstoja delovnega razmerja temveč zaradi izplačila plače za čas od 27. 10. 2011 do 9. 11. 2011. Tožnik je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na sodišče prve stopnje vložil 19. 12. 2011, k tej vlogi pa je priložil tudi šest prilog, med njimi tudi izjavo z dne 19. 12. 2011. Očitno je torej, da ta izjava ni bila samostojna vloga, ki bi jo sodišče moralo obravnavati kot tožbo, temveč je šlo za eno od dokazil, ki jih je tožnik priložil k prošnji za brezplačno pravno pomoč, zato je nekorektno in netočno prikazovanje, da je šlo za vlogo, ki pomeni uveljavljanje sodnega varstva v smislu določbe 204. člena ZDR. Povsem neizkazana je pritožbena navedba, da naj bi tožnik 12. 11. 2011 na sodišče prve stopnje nesel obširno vlogo, v kateri je opisal celoten potek dogodkov. Tega dne je tožnik v resnici sestavil dopis naslovljen na Inšpektorat RS za delo, ki se prav tako nahaja kot priloga v spisu brezplačne pravne pomoči BPP 658/2011. Sicer pa bi bila tožba prepozna celo v primeru, če bi šteli, da je tožnik sodno varstvo v zvezi s obstojem delovnega razmerja v tem sporu dejansko uveljavljal že z vlogo z dne 19. 12. 2012. Tudi v tem primeru velja, da je tožnik sodno varstvo uveljavljal šele potem, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki dejansko že prenehalo, saj je tožnik že v tožbi navajal, da je bil dne 9. 11. 2011 odslovljen z delovišča, češ da ga več ne rabijo. Rok za sodno varstvo je začel teči najkasneje zadnjega dne, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki, to je 9. 11. 2011. V takšnem primeru je namreč potrebno uporabiti določbo 3. odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti lahko delavec zahteva v roku 30 dni, od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

Zmotno je tožnikovo stališče, da določba 3. odstavka 204. člena ZDR v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker stranki pogodbe o zaposlitvi nista sklenili, saj tožnik ni hotel podpisati naknadno ponujene pogodbe o zaposlitvi, ker ta ni zajemala celotnega obdobja, ko je dejansko opravila delo. Glede vprašanja sodnega varstva v sporu glede obstoja delovnega razmerja, kadar stranki nista sklenili pogodbo o zaposlitvi, se je oblikovala obsežna sodna praksa, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. V skladu s to sodno prakso mora delavec, doker takšno faktično delovno razmerje obstaja ravnati v skladu z 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR, po prenehanju takšnega faktičnega delovnega razmerja pa v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR. Tako je Vrhovno sodišče RS v sklepih VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011 in VIII Ips 9/2009 z dne 14. 2. 2011 izrecno zavzelo stališče, da dokler delovno razmerje še traja, delavec lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR zahteva od delodajalca izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Tožnik je tožbo vložil po prenehanju delovnega razmerja (9. 11. 2011 je bil nagnan z delovišča), zato bi v skladu s 3. odstavkom 204. člena sodno varstvo moral zahtevati v roku 30 dni, od 9. 11. 2011, česar pa ni storil. Tožba je bila namreč vložena po izteku tega roka, po izteku tega roka pa je tožnik na sodišče naslovil vlogo z dne 19. 12. 2011, ki pa po vsebini tudi ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kakor je to že razloženo zgoraj. Enako velja tudi glede domnevne vloge z dne 12. 11. 2011, katere obstoja pa tožnik z ničemer ni izkazal, razen v kolikor ne gre za vlogo, ki je bila naslovljena na Inšpektorat RS za ....

Elektronski sporočili, ki ju je tožnik 10. 11. 2011 in 11. 11. 2011 naslovil na direktorja tožene stranke ne odpirata roka za sodno varstvo v smislu določb 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, saj sta bili na direktorja tožene stranke naslovljeni že po dejanskem prenehanju delovnega razmerja, ko bi tožnik moral ravnati v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR. Sicer pa celo v primeru, če bi šteli, da sta navedeni elektronski sporočili bili poslani v času trajanja delovnega razmerja, bi še vedno ostalo dejstvo, da tožnik ni zahteval sodnega varstva v roku iz 2. odstavka 204. člena ZDR, saj dopisa, z dne 19. 12. 2011, ki je bil priložen prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni mogoče šteti za zahtevo za sodno varstvo v smislu določbe 2. odstavka 204. člena ZDR in je sodišče prve stopnje kot takšne tudi ni obravnavalo, temveč je bil ta dopis kot priloga vložen v spis BPP 658/2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.