Jedro

Tožnica je za premoženje, ki ji je bilo odvzeto, od tuje države dobila odškodnino, zato do denacionalizacije ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.7.2000. Z njo je bil odpravljen sklep Upravne enote O. z dne 17.3.2000, s katerim je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo parc. št. 1344/1 k.o. S. zavržena (1. točka izreka) ter odločeno, da se zahteva za denacionalizacijo omenjene nepremičnine ter tožničina pritožba zavrneta (2. in 3. točka izreka). V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je bila prejšnja lastnica obravnavane nepremičnine J.S. avstrijska državljanka ter da jugoslovanskega državljanstva ni pridobila. Omenjena nepremičnina (pridobila jo je z dedovanjem po svojih starših) je kot avstrijska dobrina na podlagi 2. odstavka 1. točke Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Ur. l. FLRJ, št. 6/57) na dan 28.11.1955 prešla v lastnino FLRJ in velja za likvidirano v smislu 2. odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP), kar je bilo ugotovljeno z odločbo Skupščine občine O. z dne 18.1.1971. Da je obravnavana nepremičnina kot avstrijska dobrina likvidirana in da je prešla v družbeno lastnino Jugoslavije z dnem 28.11.1955, je presodilo že Vrhovno sodišče takratne SRS s sodbo št. U I 78/72-8 z dne 26.5.1972. Prejšnja lastnica je dobila za likvidirano nepremičnino izplačano odškodnino v skladu z ADP. Že zato je pravilno stališče tožene stranke, da prejšnja lastnica v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen do denacionalizacije ni upravičena. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 34. člena ZUS tožbo J.M. zavrglo. Ugotovilo je, da z odločbo izpodbijano v upravnem sporu ni poseženo v njegovo pravico ali na zakon oprto korist, saj je v upravnem postopku deloval le kot pooblaščenec drugotožnice.

Tožnika v pritožbi navajata, da bi moral upravni organ v primeru kot je obravnavani, lojalnost tujega državljana (prejšnje lastnice podržavljene nepremičnine) sam ugotoviti in o denacionalizaciji v njeno korist odločiti. Prejšnja lastnica, ki je na starost živela pri drugotožnici, je z omenjeno nepremičnino veljavno razpolagala še leta 1968 (sklenitev darilne pogodbe), zato menita, da je do njene nacionalizacije prišlo šele kasneje z odločbo z dne 4.8.1972 in ne z uveljavitvijo ADP. Predlagata, da se njuni pritožbi ugodi.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in svojo odločitev pravilno utemeljilo. Po določbi 2. točke 27. člena ADP je imela Federativna ljudska Republika Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki so se nahajali na jugoslovanskem teritoriju na dan njene uveljavitve; avstrijska vlada pa se je zavezala, da bo poravnala škodo avstrijskim državljanom, ki jim je premoženje odvzeto po tej točki. Osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države po 2. odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije. Da je bila sporna nepremičnina kot avstrijsko premoženje na podlagi 2. točke 27. člena ADP z uveljavitvijo omenjene pogodbe likvidirana v korist FLRJ, je presodilo že Vrhovno sodišče SRS v zadevi U I 78/72-8 z dne 26.5.1972; pravnomočne odločbe sodne oblasti pa zavezujejo sodišča in druge državne organe (2. člen Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94). Tudi ni sporno, da je prejšnja lastnica za odvzeto nepremičnino od Republike Avstrije na podlagi ADP prejela odškodnino. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da do denacionalizacije glede na 2. odstavek 10. člena ZDen ni upravičena.

Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo tudi vse tožbene ugovore. Zato enaki, v pritožbi zgolj ponovljeni ugovori, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

J.M. se je postopka denacionalizacije udeleževal kot pooblaščenec drugotožnice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist ter njegovo tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da je pritožba neutemeljena in da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep.