Jedro

Dvom v prištevnost osumljenca ni okoliščina, ki bi preprečevala odreditev pripora in uvedbo preiskave. Če bi v nadaljevanju postopka sodišče podvomilo v osumljenčevo prištevnost, ima možnost, da z odreditvijo izvedenstva to okoliščino razjasni že v preiskavi ali kasneje na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper osumljenega D. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik 12. 1. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa o odreditvi pripora razveljavi ter pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 3. 2. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi na odgovor ponavlja navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik kršitev 24. in 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter 201. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je podana utemeljena verjetnost, da osumljenec, ki je odvisen od prepovedanih drog, v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj vlomne tatvine ni bil prišteven.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo(1), da dvom v prištevnost osumljenca ni okoliščina, ki bi preprečevala odreditev pripora in uvedbo preiskave. V primeru, da bi se v nadaljevanju postopka sodišču pojavil dvom v osumljenčevo prištevnost, ima sodišče možnost, da z odreditvijo izvedenstva to okoliščino razjasni že v preiskavi ali kasneje na glavni obravnavi. Kot je v izpodbijanem sklepu presodilo sodišče, prav okoliščina, da je osumljenec odvisen od prepovedanih drog in zato potrebuje denarna sredstva, še dodatno utemeljuje odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Zato kršitev kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka nista podani.

7. Zagovornik utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji, izpodbija z navedbo, da so predmeti, ki naj bi jih osumljenec odtujil, v sklepu o odreditvi pripora nejasno in nedoločno opredeljeni.

8. Njegove navedbe je v izpodbijanem sklepu obrazloženo zavrnil že zunajobravnavni senat, ki je presodil, da je večina predmetov, ki naj bi bili odtujeni oškodovanki M. S., opredeljenih zelo natančno. Opis določenih predmetov, ki je povzet na podlagi izjave oškodovanke, je sicer res manj natančen, a za to fazo kazenskega postopka še vedno zadosten. Predmeti, ki naj bi bili odtujeni oškodovanki I. Z., pa so označeni natančno in določljivo. Vrhovno sodišče presoji zunajobravnavnega senata pritrjuje in ocenjuje, da je utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno obrazložena.

9. Zagovornik v zahtevi nasprotuje presoji sodišča, da je pri osumljencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Po njegovi presoji osumljenčeva predkaznovanost sama zase še ne izkazuje ponovitvene nevarnosti, kar še toliko bolj velja za obtožbe zoper osumljenca, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. Neobstoj pripornega razloga utemeljuje tudi z navedbo, da je osumljenec storitev kaznivega dejanja odkrito obžaloval in obljubil, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 10. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, in če teža kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 presodilo, da se glede na takšno zakonsko besedilo za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane, in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča izhajajo te okoliščine tako iz sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklepa senata, ki je odločal o pritožbi zagovornika. Med objektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica izpostavila težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni. Osumljencu kot sostorilcu se očita storitev dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen do petih let zapora in torej pomeni eno najtežjih kaznivih dejanj zoper premoženje. Pri obeh očitanih kaznivih dejanjih je šlo za identičen modus operandi, saj naj bi se vsi trije osumljenci za izvršitev kaznivih dejanj predhodno dogovorili in sistematično pripravili. Obe kaznivi dejanji vlomne tatvine sta bili izvršeni podnevi, v razmaku zgolj dveh dni, kar kaže na osumljenčevo vztrajnost izvrševati kazniva dejanja. Med subjektivnimi okoliščinami, ki utemeljujejo bojazen, da bi osumljenec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, je preiskovalna sodnica izpostavila, da je bil osumljenec do sedaj že večkrat pravnomočno obsojen za premoženjska kazniva dejanja, in sicer tatvine, roparske tatvine in nazadnje s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 30208/2013 z dne 28. 10. 2014, ki je postala pravnomočna istega dne, tudi za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Osumljenca naj bi od izvrševanja premoženjskih kaznivih dejanj ne odvrnile niti izrečene pogojne obsodbe. Kaznivi dejanji iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa naj bi izvršil vsega dva meseca po izreku navedene pravnomočne sodbe in v času preizkusne dobe. V tej luči je preiskovalna sodnica presojala tudi osumljenčevo priznanje in obžalovanje kaznivega dejanja ter njegovo zagotovilo, da se bo, če bo na prostosti, zaposlil pri svojemu bratu ali pa odšel na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Ocenila je, da njegovim obljubam ne gre verjeti, ker bi to lahko storil že do sedaj, pa se je rajši odločil, da pride do finančnih sredstev z izvrševanji kaznivih dejanj. Osumljenec je brez redne zaposlitve in rednih dohodkov, brez premoženja, prejema pa socialno podporo. Poleg tega ga zaradi preteklih dolgov preganjajo izterjevalci. Na podlagi vse teh okoliščin je preiskovalna sodnica utemeljeno presodila, da pri osumljencu obstaja nevarnost, da bo ponovno storil kaznivo dejanje.

12. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določbe 192. člena ZKP, ker je sodišče zoper osumljenca odredilo najstrožji omejevalni ukrep – pripor, kar je v očitnem nesorazmerju z dejanjem, ki se očita osumljencu. Sodišče bi po stališču zagovornika zoper osumljenca lahko odredilo zgolj hišni pripor.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev načela sorazmernosti ni podana. Kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je sodišče na podlagi okoliščin, s katerimi je utemeljilo ponovitveno nevarnost pri osumljencu, presodilo, da je pripor edini primeren omejevalni ukrep, ki bo osumljencu preprečil ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, in da ni mogoče uporabiti milejšega omejevalnega ukrepa. Izrecno je tudi pojasnilo, zakaj prav hišni pripor ne bi pomenil zadostnega zagotovila za preprečitev ponovitvene nevarnosti.

C.

14. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013 in XI Ips 42657/2013-98 z dne 17. 10. 2013.