Jedro

Visoka stopnja ponovitvene nevarnosti ter ogrožanja zdravja in(ali) življenja ljudi, do katere bi prišlo s ponovitvijo kaznivega dejanja, ob odsotnosti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo varnost potencialih oškodovancev mogoče zagotoviti tudi s katerim od milejših ukrepov, kaže na neogibnost odreditve pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega N.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 4.6.2008 zoper obdolženega N.M. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 3. 6. 2008 od 8.30 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne „v novo obravnavo okrožnemu sodišču“.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zagovornik obdolženega N.M. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi sklepa, opravičevale nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Izpostavlja, da sama teža očitanega kaznivega dejanja in predvsem nastala prepovedana posledica ne more biti podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti obdolženca kot o razlogu za pripor. Poudarja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo, da so ob izkazanem utemeljenem sumu podane tudi okoliščine in dejstva, ki izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če ostane na prostosti, nadaljeval s takimi in podobnimi kaznivimi dejanji, ki predstavljajo nevarnost drugim ljudem in tako narekujejo odreditev pripora. Take navedbe so po mnenju vložnika presplošne, če sodišče pri tem ne obrazloži, zakaj naj bi te okoliščine pri pritožniku pomenile obstoj ponovitvene nevarnosti. S tem po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navedel, da je bil obdolženec že obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili na razmeroma visoko zaporno kazen, da je bil obsojen tudi zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in da naj bi s preprodajo prepovedane droge pridobival sredstva za zadovoljitev lastnih potreb po mamilih. Sodišče druge stopnje pa je enake očitke, kot jih vložnik navaja v zahtevi, zavrnilo tudi z navedbami, da je obdolženec utemeljeno osumljen treh istovrstnih kaznivih dejanj (pravilno bi bilo izvršitvenih dejanj), da je brez zaposlitve, brez premoženja, da naj bi denarna sredstva pridobival ravno s prodajo prepovedane droge. Na tej podlagi je ocenilo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec, ki naj bi odvisnike s prepovedanimi mamili oskrboval že dlje časa, s takim ravnanjem nadaljeval. Takemu sklepanju tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje. Zato je treba zavrniti vložnikove navedbe, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti. S tem pa se izkaže, da na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložnik tudi navaja, da se je sodišče glede neogibnosti pripora, kot tretjega pogoja za uporabo tega osebnega omejevalnega ukrepa, zadovoljilo z navedbo golih trditev, ne da bi pretehtalo ob uporabi načela sorazmernosti, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, so pomembne tudi pri presoji, ali je podana neogibnost pripora za varnost ljudi. Zato je treba razloge v izpodbijani pravnomočni odločbi presojati celovito. Visoka stopnja ponovitvene nevarnosti ter ogrožanja zdravja in(ali) življenja ljudi, do katere(ih) bi prišlo s ponovitvijo kaznivega dejanja, ob odsotnosti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo varnost potencialih oškodovancev mogoče zagotoviti tudi s katerim od milejših ukrepov, praviloma kaže na neogibnost odreditve pripora. Sodišče prve stopnje je glede tega pogoja navedlo, da ocenjuje, da je uporaba tega ukrepa neogibno potrebna zaradi zagotovitve zdravja in življenja potencialnih uživalcev prepovedane droge (očitno tistih, ki bi jim jo na prostosti obdolženec prodal) in da z odreditvijo hišnega pripora ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti, saj je vprašljivo, ali bi se tak ukrep sploh lahko izvrševal, ob dejstvu, da je obdolženec v sporu s partnerko in da naj bi že dalj časa odvisnike oskrboval s prepovedano drogo. Sodišče druge stopnje pa je taki presoji pritrdilo tudi z argumentacijo, da se s tovrstnimi dejanji mogočno ogroža zdravje ljudi in da je tudi z vidika predpisane kazni odreditev pripora zoper obdolženca sorazmeren ukrep. Glede na navedeno je razvidno, da je sodišče opravilo tudi presojo ali je odreditev pripora zoper obdolženca neogibna zaradi zagotavljanja varnosti ljudi in ali je ukrep za doseganje tega smotra sorazmeren s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Vložnik tudi navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, vendar te svoje trditve bliže ne opredeli, pač pa pravnomočno odločbo izpodbija z navedbami, da v njej niso navedeni razlogi o dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora. Te navedbe pa iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve te sodbe, niso utemeljene.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ustavnih in konvencijskih pravic, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega N.M., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.