8. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. trgovina, d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 58/2004 z dne 7. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je zoper toženo stranko med drugim uveljavljala odškodninski zahtevek iz naslova prepovedanih dejanj nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Sprejelo je stališče, da dejanje tožene stranke ne pomeni dejanja nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – v nadaljevanju ZVK). Pritožnica se je zoper takšno odločitev pritožila. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je zahtevku po temelju ugodilo in ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo zaradi dejanja nelojalne konkurence, glede odločitve o višini odškodnine pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je stališče, da dejanje tožene stranke ni dejanje nelojalne konkurence po 13. členu ZVK in da zato zahtevek po temelju in po višini ni utemeljen.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25. in iz 74. člena Ustave. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, da je poslovni običaj lahko samo tisto ravnanje, ki v določeni družbi velja za ustaljeno, očitno napačno. Zato je po njenem mnenju očitno napačno tudi stališče, da ravnanje tožene stranke ni dejanje nelojalne konkurence, ker poslovni običaj med strankama ni obstajal. Takšna odločitev Vrhovnega sodišča naj bi bila tudi brez razumne in skrbne obrazložitve. Pritožnica navaja, da Vrhovno sodišče za takšno odločitev razen sklicevanja na literaturo (za katero naj bi pritožnica izkazala, da ni takšna, na kakršno se sklicuje sodišče) ni navedlo nobenega stvarnega razloga in pravnega argumenta. Vrhovno sodišče naj bi s tem, ko je v generalno klavzulo namesto poslovnih običajev uvedlo nov element, to je poslovno moralo, dalo prepovedani nelojalni konkurenci drugačen pomen, kot ji ga dajeta Ustava in zakon, s čimer naj bi kršilo tudi tretji odstavek 74. člena Ustave. Poleg tega pa naj bi nedoločenega pravnega pojma poslovne morale ne obrazložilo, saj naj ne bi pojasnilo, katera konkretna dejanja in katere konkretne okoliščine so pomembne za opredelitev tega standarda. Pritožnica tudi meni, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je odločbo Višjega sodišča spremenilo tudi v delu, v katerem je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje, in se pri tem sklicevalo na analogno uporabo 380. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), očitno kršilo določbe ZPP. Pritožnica se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 45/01 in OdlUS X, 114) in št. Up-140/02 z dne 12. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03 in OdlUS XI, 289) in meni, da gre v obravnavani zadevi za podoben primer. Meni, da ugotavljanje drugačne vsebine pravnega standarda šele na tretji stopnji ni dopustno, saj tega ni mogoče storiti brez posegov v dejansko stanje.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi večkrat zatrjuje kršitev pravic iz 23. in iz 25. člena Ustave, vendar pa je iz njenih navedb razvidno, da po vsebini zatrjuje le kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče njene očitke presojalo z vidika te človekove pravice.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil tako lahko pomemben očitek pritožnice, da je stališče Vrhovnega sodišča glede vsebine pojma poslovni običaj očitno napačno. Ta pravica bi bila kršena le v primeru, če bi bila izpodbijana sodba tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče odločalo o tem, ali je ravnanje tožene stranke dejanje nelojalne konkurence ali ne. Nelojalna konkurenca je urejena v ZVK, ki določa, da je nelojalna konkurenca dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (drugi odstavek 13. člena ZVK). Ne glede na to, da so v tretjem odstavku 13. člena ZVK primeroma določena dejanja nelojalne konkurence, pa ZVK dejanje nelojalne konkurence opredeljuje na osnovi primarnosti generalne klavzule (določene v drugem odstavku 13. člena ZVK). Bistven element generalne klavzule je, da gre za dejanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Pojem dobrih poslovnih običajev pa je pravni standard, katerega vsebino je treba določiti v vsakem posameznem primeru.[1] Sodišča so tako z generalno klavzulo pooblaščena za razvijanje meril za presojo dobrih poslovnih običajev. Iz navedenega izhaja, da je bilo Vrhovno sodišče na podlagi takšne ureditve upravičeno, da določi vsebino generalne klavzule v konkretnem primeru. Ob tem se izkaže, da očitek pritožnice ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč v obravnavanem primeru pojasnilo tako merila, ki jih je pri odločanju upoštevalo, kot tudi razloge za svojo odločitev. V pravilnost te odločitve se Ustavno sodišče ne more spuščati. Dejstvo, da se v pravni teoriji pojavljajo stališča, ki so nasprotna stališču Vrhovnega sodišča, pa ni pomembno, saj je sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ga drugačna stališča pravne teorije ne zavezujejo.

5.Prav tako ni utemeljen očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo nedoločenega pravnega pojma poslovne morale, s čimer bi ji tudi lahko kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Poslovna morala je namreč (enako kot dobri poslovni običaji) pravni standard, ki je na abstraktni ravni nedoločen pravni pojem, in mu sodišče šele v konkretnem primeru določi vsebino. Sodišče tako ne more opredeliti pojma poslovne morale na abstraktni ravni, temveč mora glede na konkreten primer samo določiti njeno vsebino.[2] Vrhovno sodišče je tej zahtevi zadostilo in pritožnici pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru tožena stranka ni kršila poslovne morale.

6.Pritožnica dalje očita Vrhovnemu sodišče, da je v nasprotju z določbami ZPP poseglo v dejansko stanje (ker je samo ugotavljalo drugačno vsebino pravnega standarda poslovne morale šele na tretji stopnji), s čimer naj bi ji tudi kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Vendar ta očitek ni utemeljen. Pojem dobrih poslovnih običajev ne pomeni dejstva, kar bi lahko razumeli zaradi besede običaj, ampak standard ravnanja. S tem izrazom ni mišljeno to, kaj se dejansko dogaja, ampak tisto, kar naj bi se dogajalo.[3] Enako velja za poslovno moralo. Pritožnica se tako napačno sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-232/00 in št. Up-140/02, kjer je Vrhovno sodišče iz ugotovljenih dejstev sklepalo na neznana dejstva in s tem spremenilo dejansko stanje. Vrhovno sodišče v konkretnem primeru namreč ni ravnalo na ta način, temveč je ob enako ugotovljenih dejstvih naredilo drugačen materialnopravni sklep kot sodišče druge stopnje.

7.Pritožnica Vrhovnemu sodišču tudi očita, da je kršilo tretji odstavek 74. člena Ustave, ker je dalo prepovedani nelojalni konkurenci drugačen pomen, kot ji ga dajeta Ustava in zakon. Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi izpodbijana sodba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika navedene ustavne določbe. Zgolj s tem, da pritožnica vsebino pojma nelojalne konkurence razume drugače kot sodišče, pa ta ustavna določba ne more biti kršena.

8.Pritožnica Vrhovnemu sodišču še očita, da je očitno napačno uporabilo določbe ZPP in da ji je s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vendar pritožnica tega svojega očitka ne izkaže. Vrhovno sodišče je razloge za svojo odločitev razumno pojasnilo in utemeljilo na analogni uporabi 380. člena ZPP ter hkrati navedlo, da je podobno že ravnalo v zadevi št. III Ips 47/2003 z dne 30. 3. 2005. Pritožnica pa ne izkaže, da bi bilo takšno stališče sodišča očitno napačno ali v nasprotju z uveljavljeno in enotno sodno prakso.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

[1]M. Ilešič, Člen 13; v: B. Zabel (ur.), Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 76.

[2]V. Kranjc, Poslovni običaji in gospodarske pogodbe, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, str. 21.

[3]Ilešič M., 13. člen v Zabel B. (ur.), cit. delo, str. 76.