Jedro

Sodišče mora stranko, ki uveljavlja vračilo darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, opozoriti, da mora poleg dajatvenega postaviti tudi oblikovalni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: V tej pravdni zadevi tožeča stranka zatrjuje, da je nujna dedinja po pok. materi P. S. Trdi, da je zaradi darilne pogodbe, po kateri je bil obdarjen toženec (sicer tudi zakoniti dedič po P. S.), prikrajšana v svoji zakoniti dedni pravici v višini nujnega deleža. Zato je zahtevala ugotovitev, da je nujna dedinja po materi, v nadaljevanju pa, da ji je toženec dolžan izstaviti za zemljiškoknjižni prenos sposobno listino, na podlagi katere se bo vpisala kot solastnica nepremičnin, ki so bile predmet daritve.

Sodišče prve stopnje je zavrglo ugotovitveno tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji pripada nujni delež. V preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je pojasnilo, da ta ni pravilno oblikovan. Razlog je, da bi morala tožnica najprej doseči relativno neveljavnost darilne pogodbe. Ker tega z zahtevkom ni storila, je tudi dajatveni zahtevek neutemeljen, saj je nesklepčen.

Proti odločbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi vsaj v 2. točki. V nasprotnem primeru, pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožnica se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica najprej izposlovati relativno neučinkovitost darilne pogodbe v obsegu nujnega deleža. Po njenem stališču, bi bila postavitev zahtevka na delno neveljavnost darilne pogodbe nujna le v primeru, da bi bil zapuščinski postopek še v teku in da bi se darilo vračalo v zapuščino. Glede zavrženja ugotovitvene tožbe tožnica meni, da ima interes za ugotovitev obstoja svoje pravice do nujnega deleža. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka v 2. točki izpodbijane odločbe pa zastopa stališče, da ni treba posebej postaviti oblikovalnega zahtevka. Meni, da je darilna pogodba proti njej po samem zakonu neučinkovita. V zaključku pritožbe pa še trdi, da bi v primeru, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno, to moralo tožečo stranko pozvati na popravo in dopolnitev tožbe.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi 2. odst. 282. čl. ZPP (1). To določbo je ustavno sodišče sicer z odločbo U-I-164/2009 razveljavilo. Ker pa gre v tej zadevi za zavrnilno in ne obsodilno sodbo, se je pritožbeno sodišče ukvarjalo tudi z materialnopravno pravilnostjo izpodbijane sodbe. Navzlic temu, da je bilo procesno zakonsko pooblastilo z odločbo ustavnega sodišča razveljavljeno, je identnično sodbo namreč mogoče izdati tudi po splošnih pravilih. Sodišče v primeru, ko tožba ni sklepčna, zahtevek po enakem postopku zavrne. Edina razlika je, da pooblastila zanj ne črpa v določbi 2. odst. 282. čl. ZPP ter v nazivu sodbe ne navede, da gre za zamudno sodbo. Dokaznega postopka sodišče ne izvaja ne v prvem in tudi ne v drugem primeru. Že ob sami trditveni podlagi tožbe, je namreč mogoč zaključek o materialnopravni neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Če bi bil materialnopravni sklep sodišča prve stopnje pravilen ter sodišče prve stopnje obenem tudi ne bi zagrešilo kakšnih drugih procesnih kršitev, bi pritožbeno sodišče torej sodbo potrdilo. A ni tako.

Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da mora pri tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, dajatveni zahtevek slediti prvo postavljenemu oblikovalnemu zahtevku, je sicer pravilno (2). Če nujni dedič v pravdi ne postavi oblikovalnega zahtevka, s katerim doseže relativno neveljavnost darilne pogodbe, potem je njegov vrnitveni zahtevek nesklepčen. S tem pritožbeno sodišče soglaša. Pa vendar je sodno varstvo, ki ga v tem postopku uveljavljala tožnica, povsem jasno. Iz trditvene podlage jasno izhaja njeno stališče, da je bilo z darilno pogodbo poseženo v skupni nujni delež (t.i. rezervirani del, rezerva (3)) ter da je prav zaradi tega prikrajšan njen nujni delež. Iz tega naslova tudi zahteva vračilo darila v višini svojega nujnega deleža. Tožnica torej v trditveni podlagi jasno izriše vsebino sodnega varstva, ki ga uveljavlja. Tudi zahtevek, ki naj uresniči njen končni interes, je postavljen. Edino, kar manjka, je predhodna postavitev oblikovalnega zahtevka. Dokler temu ni ugodeno, pa dajatveni zahtevek ne more biti sklepčen.

Zastavlja se vprašanje, ali bi moralo sodišče tožnico na to pomanjkljivost jasno opozoriti? Tožnica v zaključki svoje pritožbe meni, da bi jo sodišče moralo opozoriti, toženec pa v odgovoru na pritožbo zastopa drugačno stališče. Pri tem smiselno opozarja predvsem na to, da opozorila sodišča glede nesklepčnosti ne morejo iti tako daleč, da bi sodišče stranko pozivalo k postavitvi dodatnega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednje sicer načeloma drži in v večini primerov sodišče ne bo dolžno (in tudi ne bo smelo) stranke opozarjati na to, da mora postaviti še dodaten zahtevek ali pa da mora svoj tožbeni zahtevek oblikovati drugače oziroma sploh postaviti drug zahtevek. Vendar zakon izrecno ne zapoveduje ne enega ne drugega. ZPP vsebuje le splošno določbo o materialnem pravdnem vodstvu (285. čl. ZPP). Res je, da določba govori le o dopolnitvi trditvenega in dokaznega gradiva, ne pa o dopolnitvi tožbenega zahtevka. Vendar pa je treba izhajati iz ustavnega izhodišča navedene določbe o materialno pravdnem vodstvu. Materialno pravdno vodstvo, sodna razjasnjevalna oblast ali odprto sojenje ni samostojno in temeljno procesno načelo, marveč gre za metodo sojenja (vodenje postopka), ki omogoča, da se ostala procesna (tudi ustavno procesna) načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju. Materialno pravdno vodstvo je procesna aktivnost sodišča pri povezovanju zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma. Njegovo izhodišče je v tem, da je sodišče tisto, ki pravo pozna (iura novit curia) in ne le to, da ga pozna – sodišče je tisto, ki bo pravo tudi uporabilo in z njim zavezalo stranki. Ker je pravo vrednoten pojav, je na eni strani pomensko odprto in na drugi strani lahko tudi razmeroma kompleksno. Iz tega razloga je realno pričakovanje, da se bo stranki v primeru kompleksnega vrednotnega in normativnega sveta, ki utegne priti ob reševanju spora v poštev, kakšna prvina normativnega sveta izmaknila. Posledično se jim utegne celo zgoditi, da sploh ne bodo uvidele celotne vrednotne normativne zgradbe, ki jo ima ob reševanju spora pred očmi sodišče. Če stranka ne ve, kakšen je za pravdo relevanten vidik normativnega sveta, tudi ne more dobro vedeti, kakšno procesno gradivo naj sodišču ponudi. Čisto razpravno načelo temelji na iluziji, da sta zgornja in spodnja premisa sodniškega silogizma dani v naprej, ter da njuno oblikovanje ni v medsebojni zvezi. Vztrajanje pri takšni iluziji lahko povzroči, da je sodba za stranki presenečenje. Temu, da se to ne bi zgodilo, je namenjena metoda odprtega sojenja. Pravilo o materialnem pravdnem vodstvu tako konkretizira ustavne določbe o pravici do sodnega varstva in enakega varstva pravic.

Pravilno oblikovanje zahtevka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je plod kompleksne pravne problematike, saj se razteza na področje obligacijskega, stvarnega in dednega prava. Zaradi ugotovitve ustavno varovane pravice do učinkovitega sodnega varstva je torej dolžnost sodišča, da zapleteno normativno strukturo stranki razkrije ter tako stranki omogoči, da svojo pravico, ki je sicer v trditvenem gradivu jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje. Kompleksnost položaja v obravnavani zadevi je še posebej izražena tudi zato, ker gre v resnici za dva silogistična sklepa. Šele uspeh po prvem silogističnem sklepu v okviru oblikovalnega zahtevka namreč povzroči, da je dajatveni zahtevek lahko sklepčen. Sodna praksa je bila glede vprašanja pravilne postavitve zahtevka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža tudi neenotna. To še nadalje govori v prid temu, da je treba stranko na normativno stališče sodišča jasno opozoriti in ji dati možnost postavitve pravilnega zahtevka.

Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je stranko prikrajšalo v pravici do učinkovitega sodnega varstva v kontradiktornem postopku (285. čl. ZPP v zvezi z 8. točko 2. odst. 339. čl. ZPP). To je sodišču narekovalo, da v skladu s 354. čl. ZPP pritožbi v delu zoper 2. točko izpodbijane odločbe ugodi ter sodbo razveljavi. Samo namreč pritožbeno sodišče te procesne kršitve ne more odpraviti, saj bi se v danem primeru prelevilo v prvostopno sodišče. Strankam bi bila tako odvzeta ustavno varovana možnost dvostopenjskega sojenja.

Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz vsega zgoraj povedanega.

Glede odločitve o zavrženju tožbe pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje in njegovo odločitvijo. Pritožba česa bistveno vsebinskega v zvezi z zavrženjem ne izpostavi, tako da tudi poseben vsebinski odgovor na pritožbo v tem delu ni potreben. V skladu s 353. čl. ZPP je zato sodišče pritožbo proti sklepu o zavrženju zavrnilo in ta sklep potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007- Ur.l. RS št. 45/2008).

(2) O tem obširno dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo 7/2008. (3) Glej sodba VS RS, II Ips 45/2007.