Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišane oškodovanke B. B. (katere izpovedbo zagovornik neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojno) in izpovedbe priče C. C., sina obdolženca in oškodovanke, temveč tudi izpisa SMS sporočil, ki sta si jih inkriminiranega dne pošiljala obdolženec in njegov sin.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 90,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v znesku 104,00 EUR ter potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za pridobitev izpiskov prometa za obdolženčevo telefonsko številko, s čimer bi dokazal, da sporočil ni pošiljal obdolženec, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tak dokazni predlog bil nepotreben, saj ne bi z ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na podlagi preostalih izvedenih dokazov (zlasti prepričljivih izpovedb priče C. C. in oškodovanke ter izpisa SMS sporočil). Po obrazloženem in ker je izvedeni dokazni postopek dal zanesljivo podlago za razsojo, pri čemer so bila vsa odločilna dejstva razjasnjena v takšni meri, da so omogočala pravilno odločitev, z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni onemogočilo obdolženčeve pravice do obrambe, prav tako pa ni kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

5. Uvodoma zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbo, da očitano kaznivo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja. S takšno splošno navedbo, brez kakršnekoli obrazložitve, katere znake sploh pogreša in ko tudi pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ni zasledilo tovrstne kršitve, ne more uspeti.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

7. Bistvo zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ob podajanju svoje dokazne ocene ter povzemanju zagovora trdi, da obdolženec sinu C. C. ni poslal SMS sporočila z očitano mu vsebino. Prav tako iz vsebine SMS sporočila ne izhaja, komu naj bi bile te besede dejansko namenjene. Tudi sicer pa besed, ki so pod obtožbo, ni mogoče prevesti na način, kot to izhaja iz obtožbe in iz zmotnih zaključkov sodišča prve stopnje, temveč je njihov pomen povsem drugi.

8. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišane oškodovanke B. B. (katere izpovedbo zagovornik neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojno) in izpovedbe priče C. C., sina obdolženca in oškodovanke, temveč tudi izpisa SMS sporočil, ki sta si jih inkriminiranega dne pošiljala obdolženec in njegov sin. Tako je priča C. C. prepričljivo in skladno opisal korespondenco z obdolžencem inkriminiranega dne, med drugim tudi, da je očetu povedal, kje in s kom se nahaja. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je obdolženec vedel, da je bila tedaj s pričo tudi oškodovanka in je ravno zato poslal svojemu sinu SMS sporočilo z vsebino, kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe. Nobenega dvoma ni, da je ravno obdolženec poslal inkriminirano sporočilo, saj je bilo le-to poslano z njegove telefonske številke, pri čemer je obdolženec nenazadnje sam pojasnil, da svoj telefon uporablja izključno on. Da je bilo namenjeno oškodovanki, katero je o tem seznanil priča C. C., kot sta slednja to skladno potrdila, pa je razvidno tudi iz predhodnih SMS sporočil, ki se vsa nanašajo na pričino mamo (torej oškodovanko). Prav tako je priča C. C. poudaril, da so se napisane grožnje zagotovo nanašale na njegovo mamo, saj je bila slednja vsakodnevna tema pogovorov med njim in obdolžencem, ki je za vse krivil oškodovanko. Po navedenem so zato zagovornikove navedbe, da v sporočilu ni nikjer navedena oškodovanka z imenom in priimkom, povsem neutemeljene. Neutemeljeno je tudi zagovornikovo polemiziranje o tem, kako se je oškodovanka tedaj počutila ter navedbe, da to v opisu sploh ni konkretizirano. Sicer drži, da je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedeno, da se oškodovanka počuti vznemirjeno, prestrašeno in ogroženo. Vendar to ni bistveno, saj za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega (sicer se je oškodovanka tako počutila ob seznanitvi z SMS sporočilom, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Bistvena je namreč objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko,1 kar vse pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da inkriminirane obdolženčeve besede v SMS sporočilu, ki ga je poslal priči C. C. o njegovi mami, pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovanke. Namreč besede „kuju ču ubiti, kune ti se oča“ (katerih prevod zagovornik pavšalno graja, brez pojasnila, kaj naj bi pomenile), torej da mu kot oče prisega, da bo psico ubil, ob upoštevanju dejstva, da gre med obdolžencem in oškodovanko za bivša partnerja, ki sta očitno še vedno sprta, ter ko je bil med drugim obdolžencu izrečen celo ukrep prepovedi približevanja oškodovanki, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da so navedene besede pri oškodovanki take občutke tudi dejansko povzročile, pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno zaključilo na podlagi izpovedi oškodovanke in priče C. C., dodatno pa je o subjektivni prestrašenosti oškodovanke zaradi izrečenih besed utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da je oškodovanka še isti dan podala predlog za pregon.

9. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ustrahovalnega namena. Ravno nasprotno je namreč sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tak obdolženčev namen ugotovilo in argumentirano obrazložilo. Pravilno je pojasnilo, da se je obdolženec (upoštevaje tudi predhodno izrečen ukrep prepovedi približevanja) zavedal svojega ravnanja ter imel edini namen oškodovanko ustrahovati in vznemiriti, še zlasti ko je vedel, da se je oškodovanka tedaj nahajala ob priči C. C. in ko se je sinu izrecno zaklel, da bo ubil psico in da ga lahko zaradi tega sedaj zaprejo.

10. Glede na pojasnjeno, ko je torej nedvomno, da je obdolženec inkriminirane besede, ki pomenijo resno grožnjo, v SMS sporočilu poslal svojemu sinu, ki je o tem seznanil oškodovanko, zagovornik ne more uspeti z navedbami o sporu, ki ga ima obdolženec s svojim sinom, niti z opisovanjem civilnopravnih sporov z oškodovanko, saj te za obravnavano zadevo niso relevantne.

11. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam ter se neutemeljeno oprlo na izrečen ukrep prepovedi približevanja, zoper katerega se je obdolženec pritožil. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri določena kazen in preizkusna doba nikakor nista odmerjeni prestrogo. Kot olajševalno okoliščino je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, medtem ko na drugi strani utemeljeno ni prezrlo resnosti grožnje ter samih okoliščin v katerih je bilo SMS sporočilo poslano. Izrečene kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Pravilne in pravične odločitve sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije pa ne morejo omajati niti (ponovne) zagovornikove navedbe, da obdolženec sploh ni pisal inkriminiranega sporočila, da grožnje sploh niso bile resne, ter da je očitek sodišča prve stopnje o vztrajanju pri kaznivem dejanju povsem neutemeljen.

12. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Tako Šošić M. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604.