Jedro

Tožena stranka je z delnimi plačili konkludentno pripoznala obveznost plačila celotnega spornega računa, saj 2. odstavek 364. člena OZ jasno določa, da lahko dolžnik pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 36159/2011 z dne 22. 3. 2011 vzdržalo v veljavi glede 1. odstavka izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 12.346,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 dalje in v 3. odstavku izreka, s katerim so odmerjeni stroški izvršilnega postopka na znesek 76,00 EUR. Zaradi umika tožbe za znesek 854,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za znesek 17.653,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sklep o izvršbi iz prejšnjega odstavka izreka te odločbe razveljavilo in je postopek v tem delu ustavilo. Prav tako mora tožena stranka tožeči stranki plačati za znesek 759,00 EUR odmerjene nadaljnje stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te odločbe dalje.

2. Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki jo izpodbija v celotnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi ni sporno, da je DARS s toženo stranko dne 7. 1. 2010 sklenil pogodbo za ureditev kabelske kanalizacije, napajanja, zaščitnih ograj in stebrov na vremenskih postajah avtocestnega križa. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka račun št. 10-360-000002 že delno poravnala do višine 51.434,13 EUR in da sta pogodbeni stranki 30. 3. 2012 podpisali Dogovor o poplačilu obveznosti-izvensodno poravnavo. Iz slednjega izhaja, da je tožena stranka priznala obveznost iz računa št. 10-360-000002 v višini 40.000,00 EUR, tožeča stranka pa je imela nasproti toženi obveznost v višini 6.405,87 EUR, zaradi česar sta se v 2. členu dogovorili za pobotanje medsebojnih obveznosti in obročno plačilo preostalega dolga tožene stranke v višini 33.594,15 EUR. Sporno je bilo, ali sta bili stranki v poslovnem odnosu, iz katerega izhaja obveznost tožene stranke ter še, ali je tožena stranka z delnimi plačili spornega računa št. 10-360-000002 pripoznala celotno obveznost v višini v višini 91.434,13 EUR.

6. Tožena stranka pritožbenega sodišča ni uspela prepričati s pritožbenimi navedbami, da sklenitev dogovora, po katerem naj bi tožnica kot podizvajalec tožene stranke sodelovala pri izvedbi projekta za naročnika DARS, ni dokazana, ker o tem ne obstoji noben pisni dokument, niti ni bil sklenjen kakšen ustni dogovor. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je poslovno razmerje med pravnima strankama obstajalo. Iz listin v spisu izhaja, da je tožeča stranka predložila dokaze, s katerim dokazuje razmerje podizvajalca, vendar pa to niti ni pomembno, saj že tako delna plačila tožene stranke kot Dogovor o poplačilu obveznosti - izvensodna poravnava kažejo na kontradiktornost navedb tožene stranke in potrjujejo obstoj poslovnega razmerja med strankama.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka terjatev po spornem računu št. 10-360-000002 v višini 91.434,13 EUR poplačala po delih, in sicer skupaj do višine 51.434,13 EUR. Da je prišlo do poplačila po delih ter do takšne višine, tožena stranka niti ne prereka (prim. 214. člen ZPP). Tako je tožena stranka tudi po zaključku pritožbenega sodišča z delnimi plačili konkludentno pripoznala obveznost plačila celotnega spornega računa v znesku 91.434,13 EUR, saj drugi odstavek 364. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 s spremembami, v nadaljevanju OZ) jasno določa, da lahko dolžnik pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka svoj celotni dolg iz spornega računa pripoznala najprej z delnimi plačili v višini 51.434,13 EUR, glede preostalega dolga pa sta stranki sklenili Dogovor o poplačilu obveznosti, katerega je tožena stranka delno tudi spoštovala, saj je izvedla plačilo dveh obrokov (dne 30. 4. 2012 v višini 1.989,61 EUR in dne 31. 7. 2012 v višini 500,00 EUR). Tako ne more biti nobenega dvoma, da je tudi na ta način svoj dolg ponovno pripoznala.

8. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v poslovnem odnosu s tožečo stranko, kar izhaja tako iz sklenjenega Dogovora o poplačilu obveznosti - izvensodne poravnave, kot tudi dejstva, da je sporni račun do višine 51.434,13 EUR predhodno že poravnala. Plačilo dveh obrokov po sklenjeni poravnavi pa tudi zadošča kriteriju pripoznave preostalega dolga. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).